Prelepi, a neznani Balkan – 1. del

Piše: Ne preveč Godrnjavi Potnik

Konec junija smo se odpravili na potepanje po Balkanu. Potovanje se je imenovalo Makedonija, Albanija, Kosovo, vendar smo ga že pred samim začetkom prekrstili v “Ko to tamo pjeva”. Priprave in samo potovanje smo jemali z levo roko, saj “Balkan pa ja poznamo” – gibali se bomo samo po znanem terenu. No, pa se ne bi mogli bolj motiti. Balkanska dogodivščina se je začela z dolgo vožnjo v Skopje. Tam pa nam niso namenili niti dovolj počitka za eno pošteno kavico! Takoj smo se morali odpraviti na sprehod po makedonski prestolnici. Vendar pa – glej, presenečenje! Kakšno mesto nas je pričakalo? Povsod bronasti kipi lokalnih in svetovnih junakov, saj veste na katere mislim. No, pa da pomagam malo z grškimi imeni – Vojak na konju, njegov oče in Angelina Jolie (v bližini so namreč Grki). Ureditev centra mesta nam na konce jezika postavlja vprašanje: “Ali smo sploh na Balkanu?” Pa saj tukaj sploh ni krize, vse je lepo urejeno, nove zgradbe, “tromostovje”, hiša Matere Tereze, skratka en prelep in tekoč začetek potovanja, pa sploh še nismo prišli do vina, po katerem je ta državica znana . Potem se že utrjena in malo utrujena skupina potovalcev odpelje proti Kavadarcem, najbolj znani vinorodni deželi v Makedoniji. Ustavimo se v tikveški “tovarni” vina in jo nekoliko osušimo. Poznalo se ne bo, saj pridelajo na stotisoče litrov vina letno. Nagajivo in žgečkljivo nadaljujemo pot proti “veleznani” Bitoli, kjer nam končno privoščijo malo počitka, preden poizkusimo pravo gurmansko makedonsko pleskavico. Mmm, še vedno se mi cedijo sline! Nadaljevanje poti seveda ne more iti brez ogleda najlepšega antičnega mesta v Makedoniji. Ali kdo ve katero je? Po fantastičnih mozaikih se mimo folklorne predstave sprehodimo skozi zgodovino. Še obisk lokalne tržnice in obvezen nakup tetovca – fižola mislim, ne kakšne žgane pijače. Saj veste, to je tisti pravi za pasulj oziroma tavče! Po deljenju kuharskih nasvetov in tekmovanju v pljuvanju pešk se odpeljemo proti albanski meji. Ne, ne – ne gremo še v drugo državo! Mimo Prespanskega jezera se vzpnemo na prelepo razgledno točko, od koder se vidi tako Prespansko jezero kot tudi makedonsko morje. Spust na Ohridsko jezero je fantastičen, preseneti pa nas tudi namestitev v bivšem socialističnem počitniškem kompleksu – nostalgija, ni kaj! Zvečer pa v mesto na temno laško pivo, je celo bolj popularno kot domača piva. Prijeten večer v mondenem letovišču – pa kaj še? Zvečer zabava z lokalnim cigumigu bendom! Zgodaj zjutraj že brzimo po soteski reke Drim (Drin) proti naši naslednji postojanki. Pogledi so res nepozabni. Le zakaj ni tu nobenega prometa??? Na sredi ceste se po dobri uri vožnje ustavimo. “Tukaj smo”, se zasliši po mikrofonu. Sprašujemo se, kaj bomo počeli tu sredi ceste?? Na levo imamo rečico, na desni pa strm, z gozdom poraščen hrib. To si je ta naš vodič spet nekaj izmislil, je mnenje večine skupine. No, pa se le odpravimo na desno po cesti navkreber. Vzpenjamo se in vzpenjamo in kar od nikoder se pred nami pojavi zid. Kot nekakšen grad se bohoti stena, ki malenkost spominja na Postojnski grad. Pa le ni grad, ampak samostan Jovana Bigorskega. Po obveznem preoblačenju v vstopu primerna oblačila se odpravimo vanj in doživimo pravo mistiko sredi zelene narave. Pravijo, da smo prvi turisti ta mesec. Lepote samostana nas tako prevzamejo, da se v njem zadržimo kar precej časa in pozabimo na lakoto, ki nam je prej že praskala po želodcih. Ko se končno le odpravimo, je že popoldne in nestrpno čakamo kosilo. A kaj, ko ima naš vodnik drugačne načrte. Kot vedno je bilo treba kosilo zaslužiti – s pohodom na Vevčanske izvire. Pa še dobro, ker v nasprotnem primeru ne bi bili zmožni pojesti kosila/večerje, ki sta nam jo z lokalnim vodnikom namenila. Kaj naj rečem; Vevčani – Slovenija v malem (sredi Makedonije). Prodajajo samo slovenske stvari (lokalnih skoraj ni).