21. avgust, 2013   Albanija, Balkan, Člani pišejo  

Prelepi a neznani Balkan – 2.del

 

Prelepi a neznani Balkan – 2.del

Piše:  Sit in utrujen, ne preveč godrnjavi potnik

Prelepi neznani Balkan 1. del.

Joj, še vedno smo v Makedoniji. V prejšnjem delu sage smo se razvajali v Vevčanih, od tam pa nas je pot vodila v Strugo  – mesto polno makedonskih Albancev in eno lepših mest ob Ohridskem jezeru, če izvzamem

o samo mesto Ohrid. Mesto je poznano, ker se iz jezera tu izliva reka Drim in seveda kot rojstno mesto svetovno znanih literatov – bratov Mladinov in pesmi T´ga za jug. V večernih urah in ob sončnem zahodu je sprehod po mestu res nekaj posebnega.

Sedaj bo pa kdo rekel, da sploh nismo bili v Ohridu. Seveda še ne, saj je treba najboljše vedno prihraniti za konec. In tako je tudi tukaj. V mesto Ohrid smo se “ponovno” odpravili zgodaj zjutraj in dan začeli s prijetnim sprehodom navkreber do stare mestne trdnjave. Vstopimo skozi najstarejša vrata v Makedoniji in že se nam odpre pogled na staro prestolnico. Tukaj res najdemo vse od rimskega amfiteatra, pravoslavnih cerkva bizantinske dobe, pa vse do osmanskih hiš in moderne arhitekture. To je pravi sprehod skozi zgodovino.

 Na sprehodu pa se ne smemo zadržati predolgo, saj bi lahko s tem zamudili nadaljevanje naše zgodbe. Kakšno nadaljevanje neki, saj v programu nič ne piše?! To načeloma drži, ampak presenečenja in dodatki so del našega vsakdana.Po kratkem predahu na glavnem trgu se vkrcamo na našo izbrano Barkačo in se kot nekdaj pirati popeljemo po Ohridskem jezeru.

Vožnja je predvsem užitek, saj nam družbo delajo mlade Poljakinje, Čehinje in Ukrajinke (ja, nam je bilo kar fino).  Ampak vsega lepega je enkrat konec in tudi naša skupna vožnja se je končala, tako kot se je začela – z desantom na samostan svetega Nauma, enega največjih Makedonskih svetnikov. Kar je v samostanu naj ostane skrivnost, lahko pa razkrijem, da ima fantastičen pogled na jezero …

Še krajše kosilce in že smo v Albaniji, kjer so stvari popolnoma drugačne. Na hitri cesti imate kar naenkrat omejitev 40 km/h. Lahko pa se zgodi tudi, da sredi avtoceste najdete omejitev 20 km/h in se nato 500 metrov peljete po kolovozu, seveda se nato avtocesta nadaljuje J. Naša prva postaja je mesto Korča, od koder prihaja najboljše Albansko pivo. Prvo srečanje z njim je bilo prijetno in prijazno in nam je odprlo priložnost obiska Albanskega muzeja šolstva (in pisave), pa čeprav je bil že kakšno uro zaprt. Še pozen prigrizek na eni izmed mestnih streh/teras z izjemno prizadevnim, a malo nerodnim natakarjem, in dan je bil popoln.

Že zjutraj smo videli, da se začenja kalvarija. Prišel je naš lokalni vodnik Gert in tekom dneva povedal nekaj stvari o Albancih. Ali ste vedeli, da so Bektaši? No, pa to niti ni bistvo, ta dan so zaznamovali vožnja, hribi in ovinki. Stvari se ne da opisati, mogoče to bolje ponazori kakšna slika v galeriji. Postanemo še v mestu Gjirokastra, rojstnem kraju albanskega velikana Enverja Hodže. Seveda moramo poizkusiti lokalno specialiteto – imenuje se ČIFČIF in je dobrodošel prigrizek na dolgi poti. Na koncu dneva nas čaka katarza – pogled na morje in večerni prihod v Sarando, mesto hotelov in počitnic. To ni naključje, saj se nahaja ravno nasproti otoka Krf, do katerega se lahko zapeljete s trajektom. Morda pa pridemo kdaj nazaj na počitnice!? Zvečer smo se seveda morali sprehoditi do morja in kot zakleti smo nazaj do hotela morali pošteno zagristi v kolena, zato je na koncu prav prijala ena “KORČA”.

Po programu je danes dan za počitek in užitke na morju. Pa kaj še! Že zjutraj se pripravimo; vsi v polni bojni opravi, z zloščenim ščitom, ostrimi kopji in nabrušenimi meči drvimo za našim Centurionom. Previdno vstopimo v obzidje mesta Butrint in tam nas ustavi stražni stolp, ki že tisočletja stoji na tem mestu in pozdravlja vse prišleke. Mi seveda neustrašno zakorakamo mimo in se razgubimo v pokrajini, katere mešanica ruševin in gozda ustvarja pravi labirint – še dobro, da imamo zemljevid! Ampak, kje pa je sever?? Nekaj ur se najprej izgubljamo skupaj, potem pa še vsak sam in sam Bog nam je bil naklonjen, da smo se na koncu spet vsi srečno našli prav v bližini tistega prvega stražnega stolpa. Misija uspešna, prav vsi odhajamo srečno naprej vsak s svojim koščkom zaklada. No, sedaj pa prihaja tisti naš usojeni počitek na plaži. Navkljub hladni vodi uživamo v morskih radostih in plavanju do manjših otočkov ob obali. Vzdušje je na višku in pivo je hladno. O, kako prijetno je biti na počitnicah. A vse lepo se enkrat konča in tudi uživanje na plaži se mora. Odpeljemo se nazaj proti Sarandi in večina legionarjev podleže utrujenosti, le malo se nas odpravi še na raziskovanje mesta, ki skriva marsikaj. Če ne drugega, pa prelepe poglede in sončne zahode ob obali in hladnem koktejlu.

Zgodno jutranje vstajanje nam je že v krvi in s solznimi očmi zapustimo Sarando. Prav prijal bi še kakšen dan na morju. Naš gonič pa kot da bi bil gluh, sedi in priganja: “Gremo, da bomo še kaj videli!” Pot nas popelje proti severu ob albanski obali in mimo največje podmorniške baze v Sredozemlju. Zavzame kar celo goro, vhod pa je le čez ozek tunel. Pravijo tudi, da je izhod skoraj kilometer od obale, kar sredi morja. Čez najvišji gorski prelaz na poti pridemo v mesto Drač, ki je znano po veliko stvareh, mogoče še najbolj po konjaku. Skenderbeg je albanski ponos in je eden najbolj razširjenih izvoznih artiklov, zato se z njim opremimo tudi sami, za vsak slučaj, če nas bo zeblo! Povzpnemo se še na Beneški stolp, potem pa zviz ven iz mesta. Siti smo že gneče in komaj čakamo, da smo malo sami. Na poti se ustavimo na pokušini najboljšega albanskega vina, vendar le ta ni po našem okusu, zato pot nadaljujemo proti mestu Berat. Naslajamo se ob sprehodu po mestu in uživamo v panorami, ki jo zajema sončni zahod. Dan zaključimo s pravo albansko pojedino v starem mestu.

Zaradi utrujenosti in polnega želodca moramo tukaj zaključiti našo zgodbo, seveda pa se bo ta nadaljevala tudi v tretjem delu.

                                                                                  Sit in utrujen, ne preveč godrnjavi potnik