28. avgust, 2013   Albanija, Balkan, Vodniki  

Prelepi neznani Balkan – 3. del

 

Prelepi neznani Balkan – 3. del

Piše: Godrnjavi potnik iz neznane lokacije (mogoče v Srbiji)

O, kako lepo jutro! Prav super je biti spet spočit in čaka nas spet prijetno potovanje. Zbudili smo se v prelepem mestu Fier. Pogledamo okrog in glej povsod same lekarne. Spali smo namreč v bolnišničnem delu mesta. Seveda nam na sprehodu po mestu mahajo prijazni starčki, Balkanče slučajno najdejo kakšno minuto med igranjem domin. Danes nas čaka obisk mesta Kruje, najbolj slavnega herojskega mesta v Albaniji. Tukaj je bila namreč prestolnica Skenderbegovega kraljestva, ki je kar več kot 30 let kljubovala naskokom Turkov. Albanci verjamejo, da je bilo to kraljestvo zaslužno, da Turki niso zavzeli celotne Evrope! Sprehod po starem mestu je prav prijeten, vendar ga kazijo nekatere novejše zgradbe in tiste, ki to še bodo. Po starem bazarju se sprehodimo do trdnjave, kjer se nahajajo vse najlepše zgradbe mesta. Na najlepšem mestu stoji Skenderbegov muzej, ki ga je oblikovala in uredila hči albanskega samodržca Enverja. Seveda pa nam vodnik vedno postreže s kakšno poslastico in tudi tukaj je bilo tako. Sprehodimo se po trdnjavi in glej ga zlomka, že smo pred vrati še vedno delujočega bektaškega samostana oziroma TEKE. Sprejme nas starešina in oskrbnik samostana in nam razkaže in razloži kako so TEKE delovali in kakšen je bil odnos Bektašev do prebivalstva in obratno. Malo posedimo v veliki sprejemnici, nato pa se odpravimo naprej. V Skenderbegov muzej seveda, kaj pa ste mislili. Sprehodimo se po stavbi, ki iz zraka zgleda kot albanski orel. Moram reči, da so s tem muzejem Albanci presegli samega sebe in svetu pokazali, koliko cenijo svojega največjega heroja. Še vedno smo v trdnjavi, tako da se odpravimo še do stare osmanske hiše, nato pa skozi staro mesto nazaj do avtobusa. Našo pot nadaljujemo mimo tiranskega mednarodnega letališča, kjer lahko ob cesti spremljamo albansko zgodovino vojaškega letalstva, večinoma kitajske izdelave in vprašljive kvalitete. Tirana se izjemno hitro razvija in pred nekaj leti je njen župan zmagal na natečaju z idejo, da je stare in razpadajoče hiše v Tirani pobarval v različne barve. In res zgledajo fantastično! Panoramsko vožnjo skozi mesto nam pokvari mana iz neba, ampak je bila kar dobrodošla, saj nas je prisilila, Balkanda smo nekoliko predčasno prispeli v hotel. Hotel pa kot naročen, tak z bazenom na strehi in prelepim razgledom nad mestom. No, seveda mora biti tudi kakšna slabost, in tukaj je bilo to, da so v bazen spustili le 5 oseb naenkrat . Na srečo je bil na voljo še fitnes … Zvečer pa prijetno druženje ob potopisnih predavanjih; že vem kam gremo naslednje leto … Zjutraj smo se odpravili na ogled mesta, ki nas prevzame s svojo mešanico starega, socialističnega in novega. Pogledamo si univerzo, rezidence starih bogatih Tiranov, najstarejšo mošejo v mestu in mestni muzej, kjer bi se človek lahko kar zgubil, vmes nas posnamejo še za nacionalno televizijo. Ko izstopimo iz muzeja, pred nami zagledamo velik kip Skenderbega, ki nas pospremi na pot proti Škodri. Seveda se moramo ustaviti tudi na kosilu. Pravijo da imajo v restavraciji nekaj posebnega, in res, imajo žive medvede in še nekaj drugih živali. Ko se zavemo in končno naročimo hrano in se začnemo sproščati ob vrčkih piva velikosti oktoberfestovskih, se iz neba ulije in vsi bi bili Balkanmokri v petih minutah, če ne bi iz dežja pobegnili pod kap. In Oskar ne bi bil Oskar, če nas ne bi po kosilu odpeljal na kakšen hrib. Tako je bilo tudi tukaj, vožnja do Škodre in seveda vzpon na trdnjavo. Prav rajsko zgleda to Škodrsko jezero in reka Drim v ozadju! Dneva pa še ni bilo konec; sledil je še sprehod po mestu Škodra in če nam na glavo ne pada dež, nam pa v Škodri padajo dežniki. Ja, prav ste prebrali, dežniki! V programu piše “spanje v Škodri”, ampak nihče ne bi pričakoval, da je hotel na bencinski črpalki, kaj šele da je hotel bencinska črpalka. Po zanimivi noči in zgodnjem vstajanju se odpeljemo do trajekta, pa ne tistega čez Škodrsko jezero, ampak čez akumulacijsko jezero. Odpravljamo se namreč z lokalnim trajektom proti mestu Bairam Curri in nadaljujemo v nacionalni park Valbona. Vožnja je zanimiva, saj uporabljamo lokalna prevozna sredstva. Najprej trajekt, kakršnega še niste videli. Že vkrcanje je posebno doživetje, kaj šele triurna vožnja po jezeru. Potem pa se vkrcamo v kombije, ki so jih verjetno prenehali izdelovati pred kakšnimi tridesetimi leti. Po prihodu v nacionalni park se ustavimo na kosilu. Občutek je kot bi prišel nekam v naše kraje, recimo Triglavski narodni park. Vse je podobno – hribi, narava, gozd, potoki, reke in celo hiše. Prave pravcate Alpe v Albaniji. Po kosilu seveda vožnja do naše planinske koče in večerni sprehod po okolici. Ki bi bil skoraj nezanimiv, če nas ne bi preganjala jezna Albanka s svojim tropom divjih in besnih psov. Počitek se prav prileže. Naslednji dan pa v hribe. Res je, Balkanzjutraj se odpravimo v planine. Plan je, da osvojimo vsaj eno albansko goro in res si izberemo eno lažjih. Domačini pravijo, da je do vrha in nazaj 3 ure in pol. No, seveda je realnost drugačna, kar izvemo v praksi. Po omenjenem času hoje se ustavimo in izvemo, da je do vrha vsaj še ena ura. Nebo pa se že temni in kaže na nevihto. Od nikoder naš vodnik prinese 12-kilogramsko lubenico in jo razdeli med nas, kaže da jo je prinesel iz doline … Povratek do avtobusa je bil prav prijeten, vendar pa se vedno zgodi kaj nepričakovanega: “Nekoga ni. Ja, je šel prej dol. Kje pa je?” No, saj verjetno veste, da če nekoga ni, ga je potrebno poiskati. K sreči smo ga našli le kakih 5 kilometrov naprej po poti. Vrnitev na kosilo in vožnja do hotela pa sta minila popolnoma mirno. Mesto Bairam Curri in naš hotel sta kot spomin iz preteklosti. In vse bi bilo v redu, če ne bi deževalo kot iz škafa. Tako večer preživimo v hotelu, ki je tak, kot je bil verjetno še v času Enverja Hodže. Zjutraj se sprehodimo po mestu in hop – že hitimo v državo, ki v bistvu sploh ni država. Kosovo je najmlajša država v Evropi, ki za nekatere to sploh ni. Že takoj čez mejo Balkanopazimo razlike med Albanijo in Kosovom. Tu so zidovi okoli hiš, ženske so bolj zakrite, veliko je mošej … Naš prvi postanek so Dečani – srbski pravoslavni samostan. Nato pa še v Peč, kjer potrjujejo pravoslavne patriarhe. Če bi šlo vse po planu, bi bilo dolgočasno, zato nas v Peči v roke vzame glavna nuna – velikost 130 cm, oblečena v črno in s slamnikom, njen glavni atribut pa oster jezik in grozeča palica. Če ne bi bili pazljivi, bi nas hitro našeškala po riti. Še dobro, da nam je po eni uri uspelo uiti iz samostana, drugače ne vem, kako bi preživeli. Po tej dogodivščini se nam je prav prilegel sprehod po mestu Peč in eni pravi čevapčiči. Mmmm, še danes se mi cedijo sline. Še malo vožnje in že smo v mestu Prizren. Enem najlepših mest na Balkanu. Mesto pod hribom, na katerem je grad, z reko, katero preči nepredstavljivo število mostov. V mestu se nastanimo in po prijetnem večeru sledi ogled mesta, v katerem skupaj živijo muslimani in kristjani, njihovi spomeniki in verske stavbe že
stoletja pišejo isto zgodbo. Samo še ogled Prištine in naša zgodba se bo končala, sem mislil. Pa vendar ni bilo tako. Prijeten sprehod skozi kosovsko prestolnico, potem pa spet nekaj novega. Naša strumna enota zavzame hrib na kosovskem polju in z razglednega stolpa, postavljenega v spomin srbski zmagi nad Turki, kraljujemo nad okolico. Sedaj se pa res že vračamo proti domu, še vožnja do meje, pa bo. Takrat pa presenečenje. Po uspešnem prečkanju kosovske meje se stvari zakomplicirajo. Srbski carinik pobere potne liste in osebne izkaznice in se že čez moment vrne. Pravi, da ne bo šlo, ker imamo v potnih listih kosovski žig in smo nezakonito vstopili v Srbijo. Iščemo rešitev, vendar je ne najdemo. In naša zgodba se tukaj končuje, samo ugibate lahko kaj se je zgodilo in kaj se ni zgodilo … Godrnjavi potnik iz neznane lokacije (mogoče v Srbiji) Prelepi, neznani Balkan 1. del in 2. del.