Srednjeameriški trojček – Mehika, Gvatemala in Belize
Piše: Manca Sternen
Potovanja v Mehiko, Gvatemalo in Belize
Potovanje se začne v gigantski mehiški prestolnici, Ciudad de Mexicu. Ogled mesta, ki leži na nadmorski višini kar 2240 metrov, začnemo v centru, na trgu Zocalo. Na trgu že zjutraj vrvijo ljudje, ki hitijo po najrazličnejših opravkih – mednje spada tudi postanek pri katerem izmed mnogih majevskih šamanov, ki na ulicah mestnega središča nudijo vse od čiščenja energije, priporočanja višjim energijam in bogovom, do višanja vibracij za naše želje. Fotografiranje teh ljudi ni dovoljeno, kar jasno povedo tudi sami; fotografija obraza namreč človeku ukrade košček njegove duše.
V centru mesta naletimo na ostanke azteške prestolnice, Tenochtitlana. Ti ostanki so bili dolgo pokopani pod stavbami, ki so jih čeznje zgradili španski kolonialisti, a vlada sodobne Mehike je zgradbe odstranila in Tenochtitlan razkrila vsem na ogled.
Vzpon na Torre Latinoamericano nam razkrije razsežnosti Ciudad de Mexica. Mesto leži v širni dolini, obdani z ugaslimi vulkani. V antropološkem muzeju se podrobneje spoznamo s kulturo Aztekov in Majev – njihovi koledarji, način gradnje, božanstva, razumevanje narave in človeka. Obiščemo tudi Xochimilco: na pisani ladjici zaplujemo po kanalih z vodo. A to niso rečni ali naravni kanali – Xochimilco so ostanki azteških vrtov. Azteška prestolnica Tenochtitlan je na svojem vrhuncu štela preko 200 tisoč prebivalcev in Azteki so se glede pridobivanja hrane odlično znašli. Na sredini jezera so zgradili labirint dvignjenih ploščadi, ki so hitro postale vrtovi za sadje in zelenjavo, med njimi pa so tekli kanali z vodo. Danes je Xochimilco simpatična turistična atrakcija.
Zelo svet krščanski romarski kraj je bazilika Naše Gospe iz Guadalupeja, kjer visi slika temne Marije. Ciudad de Mexico je, tako kot nekdaj Tenochtitlan, grajen na nekdanjem jezeru, zato je podlaga še danes nestabilna, mokra in mehka. Stara bazilika počasi podlega neravnim tlom in je nevarno nagnjena, s številnimi razpokami. Zamenjala jo je nova bazilika modernega izgleda, ki sprejme do deset tisoč vernikov. Naši Gospe iz Guadalupeja se vsak dan pride poklonit ogromno ljudi, tudi pravi mehiški Indijanci. Slednji na trgu pred baziliko pogosto poskrbijo za pravi spektakel, saj se Gospe poklonijo s svojimi tradicionalnimi plesi, oblečeni v tradicionalna indijanska oblačila, polna perja in s številnimi poslikavami teles.
Lučaj ven iz Ciudad de Mexica stoji antično mesto, ki je bilo eno največjih rivalov Majev – Teotihuacan. Ogromna avenija vodi mimo številnih templjev, ki jih kronata Sončeva in Lunina piramida.
Ko se spustimo pod nadmorsko višino Ciudad de Mexica, se temperature začnejo takoj dvigati. Palenque leži na vsega 60 metrih nad morjem v bujni džungli, kjer je že ob 5h zjutraj vroče in soparno. Mestni vrvež, svežino, hlad ter kaktuse zamenjamo za tiho in gosto rastje tropskega gozda, v osrčju katerega leži starodavno majevsko mesto Palenque. Očarani smo nad templji, ki jih prerašča mah in katerih vzdrževanje je večna bitka z naravo. Prevzeti smo nad mogočno energijo gozda in narave, ki nas obdaja.
Pot nas ponovno vodi v višavja, kjer izvirajo številne mehiške reke. Cascadas de Agua Azul so ob lepem vremenu balzam za dušo – številni modri slapovi ustvarjajo brzice in katarakte, v meglici deroče vode pa so domačini ustvarili simpatično vasico za turiste.
San Cristobal de las Casas je eno izmed tistih mehiških mest, ki je zaradi svoje očarljivosti pridobilo naziv »čarobnega« mesta. Živahne, urejene, pisane ulice imajo privlačen vibe, ki te kar potegne vase in ne izpusti do poznih ur. Še ob deseti uri zvečer je pred mestno cerkvijo živahna tržnica, kjer, če dobro pogledamo, opazimo marsikatero trgovko majevskih korenin.
Prave novodobne Maje srečamo v San Juan Chamuli. Chamula je mesto, ki spada v kategorijo … pravzaprav v nobeno, saj zaradi svoje posebnosti precej izstopa. Ima skorajda svojo avtonomijo, saj državna policija in vojska tukaj ne posredujeta. Zakon predstavljajo možakarji, oblečeni v bele ovčje kožuhe, ki budno bdijo nad obnašanjem turistov. Največja zanimivost v mestu je cerkev; španski osvajalci so domorodnim Majem poskušali vsiliti krščansko vero, ti pa so jo sprejeli le v obliki cerkvene zgradbe. V cerkvi smo tako priča neobičajnim praksam in prvobitnim verovanjem: cerkvena tla so posuta s svežimi borovimi iglicami, obiskovalci si kar na tleh prižgejo številne sveče, molijo v svojem jeziku, pijejo kokakolo in domače žganje, prižgejo kadila. Če imajo v družini neozdravljivo bolnega člana, smo v cerkvi priča pravemu žrtvovanju – s seboj prinesejo živo kokoš in poleg vseh sveč ter kadil žrtvujejo tudi žival.
Le nekaj deset kilometrov stran je že meja z Gvatemalo. Prečkanje mehiško-gvatemalske meje bi lahko označili za enega izmed vrhuncev potovanja. Peš, s kovčki v rokah, se odpravimo po razritem asfaltu, vse naokrog pa vrvež – stojnice s hrano, oblačili, igračami, raznoraznimi drobnarijami, ljudje, ki se na skuterjih vozijo preko meje brez pregleda. Če nam ne bi lokalni vodnik povedal, da je to meja, bi se tudi mi kar sprehodili čez. Do nas pristopi možakar z zajetnim šopom tujih bankovcev v roki: »Menjava denarja?« In kar tam, na licu mesta, se dogovoriva za menjalni tečaj iz mehiških pesotov v gvatemalske kecale.
V Gvatemali je okolica nemudoma popolnoma drugačna. Mehika je bila lepa, a gvatemalske gore in vulkani so naravnost osupljivi. In zeleni, tako zeleni, da ti igra srce.
V tem delu Gvatemale in Mehike živi največ sodobnih Majev v celotni srednji Ameriki. Dvakrat tedensko, ob četrtkih in nedeljah, se v malem mestu Chichicastenango odvija največja majevska tržnica na svetu. Na tej tržnici najdemo vse – od domačih zeli, hrane, oblačil, tkanin, cvetja, izdelkov, sveč, do živih živali. Na prvi pogled izgleda, kot da Chichicastenango nima nekega sistema stojnic, a domačini vedo – vsak prodajalec ima leta in leta svojo stojnico na istem mestu.
Pot nadaljujemo proti jezeru Atitlan. Jezero leži med ugaslimi vulkanskimi vrhovi, okrog in okrog pa so posejana majhna mesta. S čolnom se zapeljemo preko jezera v nekaj izmed teh prikupnih pisanih mestec. Ogledamo si, kako nastaja kava, uživamo v predelovalnici kakava, domačinke nam pokažejo, kako obirajo, tkejo in naravno barvajo bombaž, spoznamo tudi domačo farmo zdravil – naravnih zelišč.
Še eno izmed čudovitih kolonialnih mest je Antigua. Pisane stavbe za minimalističnim pročeljem skrivajo veliko prostora, notranje vrtove in atrije, restavracije, bare, banke in trgovine. Seveda si ogledamo tudi obok Svete Katarine, ki je pravzaprav del samostana – nune so ga uporabljale kot prehod z ene strani ulice na drugo, da pri tem ne bi bile opažene. Greh bi bil ne poskusiti najslavnejšega gvatemalskega ruma, Zaccape, ki ga lahko okušamo v eni izmed številnih La Casa de Ron, kjer nudijo izključno pokušino ruma. Antigua leži ob vznožju vulkanov in na enega izmed njih se povzpnemo.
Pacaya je aktivni vulkan v družbi speče Ague in zelo aktivnega Fuega. Iz Pacaye se stalno vsaj malo kadi, pogosto pa tudi izbruhne. V preteklih mesecih je lava stekla tako daleč, da je na svoji poti zajela številna polja, ki so zdaj črna kot premog. Pot na pobočja vulkana pelje preko strjene in zdrobljene lave, pod vrhom pa občudujemo divjo moč narave, ko se ta prebudi.
Sledi še eden izmed vrhuncev potovanja – gvatemalska regija Peten. Obiščemo Flores, prekrasno majhno mestece, ki se je sprva razvilo na otočku sredi jezera, danes pa je razširjeno vse okrog jezera. Prenočimo v enem od treh hotelov v narodnem parku Tikal, globoko v osrčju prave tropske džungle. Ko zvečer izklopijo elektriko, nad nami zažari neskončno nočno nebo.
Zgodaj zjutraj, še pred zajtrkom, se odpravimo na raziskovanje majevskega mesta Tikal. Že ob 6. uri zjutraj se znojimo v 30 stopinjah Celzija ob 90% vlagi. Povzpnemo se na enega od templjev in opazujemo jutranje meglice, kako se lenobno vlečejo preko vrhov dreves in nam v daljavi razkrijejo vrhove drugih templjev. Živali se ne pustijo motiti: opice se pomikajo po drevesnih krošnjah, oposumi iščejo hrano na tleh, v grmičju se sprehajajo divji purani in srce nam igra, ko vidimo pisane papige v njihovem naravnem okolju.
Po vlažni džungli nas pot odpelje proti Belizeju. Prečkanje gvatemalsko-belizejske meje ni tako kaotično kot mehiško-gvatemalske, vsi postopki so uradni in umirjeni. V Belize Cityju se vkrcamo na hitri trajekt proti sanjski sipini Caye Caulker, kjer čas teče zelooo počasi. Uživamo v snorklanju na koralnem grebenu, za katerega izjemno lepo skrbijo. Toplo morje, topel veter, palme …
Ponovno prestopimo mejo, tokrat med Belizejem in Mehiko. Ogledamo si najslavnejše od vseh majevskih mest – Chichen Itzo. Veliki El Castillo se pne nad vsemi ostalimi stavbami v bližini in po obisku igrišča se sprašujemo, kaj vse nam je o Majih še uganka (poleg tega, kako so 5,5 kg težko žogo spravili skozi obroč 6 metrov nad tlemi – brez uporabe okončin). Obiščemo tudi bližnji cenote. Cenoteji so podzemne jame polne vode, ki so jih Maji častili, danes pa se lahko v njih okopamo in občudujemo številne lijane, ki se visoko nad vodno gladino razraščajo z dreves.
Potovanje zaključimo v živahni Playi del Carmen, ki razen uradnega jezika nima več veliko skupnega z domačo Mehiko. Popolnoma prilagojena je trumam turistov, ki sem zahajajo predvsem iz Amerike in skladno z vzdušjem si tudi mi privoščimo pravo mehiško tekilo – da nam potovanje zagotovo ostane v lepem spominu.
