Letos spomladi so nam zvezde namignile, da se nekje v srcu Sredozemlja skriva magičen otok, poln mitov in legend, prelepe narave, živahne ognjene energije in temperamentnih prebivalcev. Tako smo se kmalu zatem odpravili na pravo malo odisejado po trikotnem otoku, Trinacrii, bolj poznanem tudi pod imenom Sicilija. Še sanjalo se nam ni o tem, kaj vse bomo na Siciliji doživeli, spoznali in okusili.
Tako smo ekipa treh, Giuseppe, Salvatore in Alfina,  vzeli pot pod noge proti trikotnem otočku. Naša Odisejada se je pričela že v Benetkah, ko so nas spodili z letala dokaj nepoznanega prevoznika, zaradi tehničnih motenj. In že smo se navduševali nad temperamentnimi in burnimi reakcijami naših sopotnikov, ki so se vračali v domače kraje. Klicarili, kričali in molili so, dokler smo čakali na letalo. Medtem pa je Salvatore mirno prebiral italijanske besede iz svojega slovarja, Giuseppe jih je ponavljal,  Alfina pa popravljala njuno izgovarjavo. Čas čakanja na polet je minil kot bi rekel Sicilija in že smo pristali v Palermu. Pilot letala si je zaslužil buren aplavz, oziroma bolje rečeno zahvalo s strani potnikov, da nas je v enem kosu pripeljal na zaželen kraj, brez hujših posledic.
Prevzeli smo naš temni Santino, ki se je ponašal z močnim motorjem, elegantnim izgledom in prostorno notranjostjo, ki se je v prihodnjih dneh kmalu spremenila v pravi domači zverinjak – po pravilu širjenja kaosa. Tako smo se v poznem večeru peljali proti Enni, našemu prvemu Sicilijanskemu mestecu. Nekje smo prebrali, da je okolica Enne veljala za najbolj rodovitno območje Sicilije, a nas to ni prepričalo. V vedno močnejši temi smo se čudili obrisom pokrajine in njeni nerodovitnosti. Ko smo se po istem predelu peljali nekaj dni kasneje, je dnevna svetloba razblinila naše teorije o nerodovitnosti Sicilije, saj je sonce s svojimi žarki nežno božalo neskončna žitna in makova polja pokrajine. Toliko o naši teoriji nerodovitnosti Sicilije. V Enno smo prispeli pozno ponoči in vsi očarani strmeli v osvetljeno mestece na hribu. Takoj smo zavili v prvo rosticcerijo in si privoščili slastne Sicilijanske prigrizke v obliki pomaranč – arancine. To je bilo verjetno eno bolj genialnih odkritji našega potovanja, saj so arancini postali naš glavni vir ogljikovih hidratov, energije in sanjskih okusov na naši odisejadi. Ko smo bili lačni, smo sanjali arancine v vseh oblikah in vseh okusov!
V za Sicilijance bogokletnih urah se je Giuseppe odpravil na šprint po mestecu, Alfina pa na uživaško-fotografski sprehod, medtem ko je Salvatore poskrbel za obilen, okusen, sanjski zajtrk z razgledom za milijon dolarjev. Odisejado smo nadaljevali po vasicah in po panoramski rumeni cesti proti severnemu delu Etne. V evforičnem stanju ob pogledih na prekrasne vasice iz pravljice smo večkrat kot nalašč izbrali bele ceste in se po teh cesticah sredi nikjer, obdanimi z neskončnim rumeno cvetočim grmičevjem prebijali do razglednih točk in bili temu primerno nagrajeni z Alfininim: oooooo kakoooo lepooooo!!! Da ne omenjamo vriskanje in piskanje Alfine v najbolj nepričakovanih trenutkih, ki je Giuseppeja tako spravljalo iz vsakdanjega tira, da jo je poprosil, naj proba znižati frekvenco, da nebi naš Santino končal nekje v grmovju ali pa v kakem kanalu.  V Randazzu smo popili odlično kavico na glavnem trgu in ugotovili, da domačini Capuccina ne pijejo, ampak predvsem pijejo Liscio ali Macchiato. Še korak bližje do prelevitve v prave Sicilijance.  Naleteli smo tudi na prisrčne starejše občane, ki so nam v Sicilijanščini in predvsem z kretnjami razložili zgodovino mesteca in opisali bombardiranje Randazza za časa Druge Svetovne Vojne.
Giuseppe je z svojim izostrenim nosom odkril prav posebno vrsto arancina, ki je bil polnjen z pršutom, pistacijami, mozarello, obdan z rižem, paniran in po vrhu potresen z pistacijami. Predvsem pa: SLASTEN ! Spominjal nas je na zasneženo Etno. Severni del Etne je bil posebno zanimiv, saj smo srečevali lavine jezike, na katerih so rastle male nežne rožnate cvetlice, okroš jezikov pa smo opazovali nasade pistacijevih dreves, agrumov in oljk. Etna je na nas budno pazila in se kopala v sončni svetlobi ter zapadlem snegu na njenem vrhu. Ustavili smo se v bližnjem kraju, kjer je Vulkan kaznoval Venero za njeno nezvestobo z neverjetno stvaritvijo – Alcantarinem žrelu. Lavin kanjon po katerem teče ledeno-hladna voda je res nekaj posebnega! Nam pa se je prav prilegel ležeren sprehod po naravi s pogledi na kanjon in z namakanjem nog v žrelu samem.
Prispeli smo v Taormino in se odpravili pogledati slaven hibriden grško-rimski tempelj.  In ostali brez besed. Navdušil nas je razgled na Etno in vzhodno Sicilijansko plažo ter azurno barvo morja. Odločili smo se, da obiščemo tudi bližnjo vasico, poznano po izdelavi mandljevega vina. Nato pa smo se odpravili na obisk k mafiji v Savoco. Ker je bilo v Savoci rahlo oblačno vreme  smo prišli do sklepa, da se je mafija ali poskrita po domovih in čaka lepše vreme, ali pa je na terenu. Zvečer smo prispeli na obalo in zasluženo popadali v globok spanec ter sanje o naslednjem dnevu.
Po zajtrku smo se odpravili na kavico na obalo in tam srečali belopolto ženičko, ki nam je rade volje skuhala naše Liscie in Macchiato ter omogočila dostop do obale. Tako smo pili kavico na stopničkah, ki jih je vsake toliko časa zalilo razburkano morje. Uživali smo v jutranjem soncu in ob pogledu na peneče se morje. Nato pa vse do vrha Etne! Salvatore se je odločil, da razišče vznožje Etne in dokumentira njene manjše kraterje in druge vulkanske pojave. Giuseppe in Alfina pa sta se z žičnico in terenskimi vozili podala proti glavnim kraterjem Etne. »To je prava zgodba!«:  Je Giuseppe vzklikal, ko je opazoval črno lavasto pobočje, delno prekrito s snežnimi zaplatami in zlovešči centralni krater, obdan z rumeno plastjo žvepla in oblaki dima. Alfina, oblečena v vse kar je imela in s trakom, ki ji ga je posodil Salvatore ter z dekico Turk Havayollari pa je samo vzklikala: »Kako me zebeeee … ampak tole je pa super, tale Etna!!!« Vzpon na Etno je bil res nekaj nepozabnega, saj je popolnoma jasno, da speča lepotica pod seboj kuha neskončen lonec peklensko vroče in žareče lave, ki bo prej ali slej prispela na površje v spektakularno bruhajoči obliki.
Pot smo nadaljevali v Catanio. Mesto je konec 17. stoletja prizadel hud potres in popolnoma uničil mesto, ki je bilo zatem obnovljeno v baročnem slogu. Ampak prav posebnem baročnem slogu, kajti večina cerkva in stavb je bilo zgrajenih iz vulkanskega temno črnega kamna. Da nebi mesta spet prizadela kakšna grozota, na primer izbruh Etne, ker mesto leži pod samim vznožjem mogočnega vulkana, pa so si domačini izmislili prav simpatičen talisman. Slončka izklesanega iz vulkanske kamnine in ga postavili na glaven trg Catanie, s smejočim se obrazom obrnjenim proti Etni, ki tako ščiti prebivalce mesta, hkrati pa je postal tudi njihova maskota. V Catani je Alfina preverila vročekrvnost Sicilijancev pri vožnji, ko se je nek voznik želel vriniti pred našega Santina pod nadzorom Salvatoreja in pokazala vozniku pomembno vročekrvno Sicilijiansko gesto, on pa je na to gesto odgovoril z še bolj vročekrvno gesto. Tako je bila tudi hipoteza o vročekrvnosti Sicilijancev uspešno in brez hujših posledic potrjena!
 V Sirakuzah smo raziskali Arhimedovo uho, prav zanimiv kamnolom, nekoč tudi zapor in največje grško gledališče na otoku. Mesto Sirakuze je bilo prelepo, okrašeno s palačami, z mehko svetlobo osvetljeno katedralo in prežeto s sproščenim vzdušjem. Pozno popoldne, po šesti uri smo se odpravili po rumeni in beli cesti do nekropole Pantalica. Tu se je naša teza o tem da rumene in bele ceste niso ravno najbolj zanesljive, potrdila – a smo se prebili do naše nekropole. Dolina Pantalice je bila obsijana z lučjo zahajajočega sonca, grobnice iz Železne in Bakrene dobe pa so nas spominjale na domovanja vilincev. Zapustili smo čarobno vilinsko deželo in se podali proji jugo-zahodnemu delu otoka, do prestolnice Sicilijanske čokolade, Modice in se nastanili pri domačinih v prelepi hišici mirnega vzdušja. Naslednji dan smo ugotovili, da je glavna značilnost mesteca poleg čokolade še množica prelepih baročnih cerkva in samostanov. Pot nas je vodila proti prestolnici keramike, mestecu Caltagirone. Povzpeli smo se po več stotih s keramičnimi ploščicami okrašenih stopnicah na vrh mesteca, tam pa nas je dočakal prelep razgled na baročno mestece. Našli smo tudi prelepo keramično podobo Trinacrie – simbola Sicilije. Prikazuje Meduzo s kačjimi lasmi in tri noge. Tudi Meduza, edina od treh smrtnih gorgon, ki jo je ubil Perzej s pomočjo Atene je imela tri glave. Tako tri noge in Meduzina glava simbolizirajo trikotno obliko otoka in prvotna tri plemena, ki so naseljevala Sicilijo.
O ostanku naše poti,  Dolini templjev, Agrigentu, Palermu, zarotah, mafiji Alfina si lahko preberete v drugem delu SICILIJANSKE ODISEJADE.