Sicilija – Otok sonca, vulkanov in mafije 2. del
Sicilija – Otok sonca, vulkanov in mafije 1. del
Obiskali smo Rimljansko patricijsko vilo, Villa Romana del Casale, kjer so nas popolnoma navdušili odlično ohranjeni mozaiki. Z mozaikov so sijale prekrasne obline deklet in mitoloških bitij, tu naj bi tudi prvič Rimljani v obliki mozaika upodobili bikini … Med drugim smo videli tri-okega kiklopa! J
Naj omenim še to, da je bila Alfina navdušena nad vsakim Sicilijanskim kaktusom in vsako ruševino. Tako smo po nekaj dneh Giuseppe, Salvatore in Alfina, ko smo se peljali mimo cvetočega kaktusa ali kake ruševine, složno vzklikali v našem Santinu: kaktusss!!! ruševinaaa!!! ustaviii da slikam!!!! Pri nekaterih stvareh si nekateri res ne morejo pomagati, ampak so enostavno navdušeni nad čari čarobne Sicilije …
Sicilijansko vreme je bilo odlično in zato smo se odločili, da se podamo v regionalni park v centralni Siciliji na raziskovanje naravnih lepot. V pisarni parka smo mlado damo vprašali, če zna kak tuj jezik in odgovorila nam je, da tekoče govori Italijansko. Šalo na stran, glavni jezik na Siciliji je Sicilijanščina, ki skoraj nima ničesar skupnega z Italijanščino, tako kot tudi sami ljudje, saj so v primerjavi s severno Italijo neverjetno prijazni, dobrodušni, ustrežljivi, nasmejani in vročekrvni. V parku narave smo obiskali več šarmantnih vasic, popili kavico, nakupili doma narejene sottolie in sottacete – artičoke v kisu, suhe paradižnike v olju, olivno olje, gobe v olju, jajčevce olju, namaz iz feferonk in mnoge druge tipične Sicilijanske poslastice za dušo in telo! Večer smo skoraj zaključili v ležernem vzdušju obalnega Ceffaluja poznanega po prelepi katedrali, a smo se vrnili v Enno, kjer smo že postali pravi domačini in nas je poznalo pol mesta, z receptorjem hotelčka na čelu, ki je po telefonu prepoznal Alfinin piskajoč glas.
Dan smo začeli z raziskovanjem fascinantnega pojava brbotajočih blatnih vulkančkov. Prispeli smo do polja, ki ga je krasila zaplata globokega blata, po kateri smo se sprehajali. Giuseppe je slikal blato, Alifina pa mu je nič hudega sluteč sledila, da vidi kaj počne. V trenutku je predirljivo zakričala, ker jo je prestrašil nenaden »blup!!!» – izbruh malega blatnega deset centimetrov visokega vulkančka. Temu je sledila salva smeha, Salvatore pa je ponosno prosil, da Giuseppe in Alfina pozirata za fotografijo v družbi blatnih vulkančkov. Težko smo se poslovili od vulkančkov, ker je bila pred nami še dolga pot polna dogodivščin. Srečali smo tudi tipičnega domačega temnopoltega pastirja, ki je na pašo gnal čredo ovac …
Naj omenimo še teorijo ali dve o Sicilijanski mafiji. Ugotovili smo da mafija nikoli ne počiva in je vedno na delu. Verjetno je svoje delovanje prilagodila trenutnemu stanju na otoku in se je prekvalificirala. Domnevamo, da Corleone vodi gradnjo cest, saj so te grajene brezhibno in so v odličnem stanju. Verjetno ima bratranca, ki se ukvarja s prodajo in izdelavo ogromnih betonskih stebrov, saj je večji del avtoceste na Siciliji postavljen na te ogromne stebre, povsod, kjer je to potrebno in povsod, kjer je to nepotrebno. Verjetno se njegov tast ukvarja s prodajo cestno-prometnih znakov. Saj so Sicilijanske ceste polne prometnih znakov za omejitev na vsakem ovinku in križišču. Poleg tega, znake spretno uporabljajo, da z njimi opozorijo na luknje in ovire na cesti, na mesto da bi luknje zakrpali in ovire odstranili. Če bi se kdo od mafijcev ukvarjal s prodajo asfalta, bi verjetno luknje zakrpali. Verjetno Corleonejev bratranec pri izdelavi cestnih znakov, ni ravno predvidel, kje bodo postavljeni, si pa je dal izdelati večjo zalogo znakov, zato so se mnogokrat na Sicilijanski Odiseji pojavili znaki, ki so kazali v levo ali v desno smer, mišljena smer pa je bila naravnost. Oziroma kot Sicilijanci pravijo: sempre dritto! Sam promet je v prvih dneh izgledal kaotičen in neurejen, ampak po večih izkušnjah smo ugotovili, da ima sicilijanski promet svoja pravila, med katerimi je vodilno pravilo: Če oklevaš, si že zamudil. Tega pravila sta se Salvatore in Giuseppe med vožnjo držala in vožnja je potekala brez kakršnih koli pretresov. Taka je Sicilija, na prvi pogled se zdi nelogična in kaotična, ko pa se vanjo poglobiš in jo doživiš, ugotoviš da ima vse smisel in vsak zakaj svoj zato. Kot pravi znan Oskarizem: Ni naključij, so le meje razumevanja.
Pri Agrigentu smo si ogledali Dolino templjev. Vreme je bilo neverjetno lepo in dan idealen za sprehod po dolini. Templji tu so prav posebni, saj so neverjetno dobro ohranjeni. Najpomembnejši med njimi, tempelj Konkordije, tisti, ki si ga je UNESCO vzel za navdih pri izdelavi svojega emblema, je bil na dan našega obiska tudi obdan z velikim številom stražarjev. Poleg templja pa se je nahajal in na tleh počival iz brona izdelan Agrigentski ležeči Buda!
V iskanju še večje količine vulkanskega blata in predvsem kosila smo prispeli do Turških stopnic na južni obali Sicilije. Presenečeno smo opazovali naravno tvorbo iz snežno belega kamenja, ki se je zajedala v turkizno morje. Na te stopnice naj bi se v času neviht zatekali turški in arabski pirati. Tako smo prispeli tudi do obale same, ki je slovela po blatni kopeli … Popotovanje smo nadaljevali do skrivnostnega staro-grškega Selinunata, kraja kjer se ustavi redko kateri popotnik. Med antičnimi templji smo se sprehajali po prelepi sredozemski naravi, božal pa nas je prijetno topel vetrič, kulisa templjem pa je bilo prelepo morje.
Mazzara del Vallo je bila naše največje odkritje dneva! Obiskali smo Plesočega Satirja, prav poseben bronast kip, ki so ga lokalni ribiči ujeli v svoje mreže, edini najdeni kip na svetu, ki predstavlja navihano grško pol-božanstvos svojimi seksapilnimi mišicami in fotogeničnim torzom. Za Alfino je bil kip prava paša za oči in domišljijo, Giuseppe in Salvatore pa nista bila videti preveč navdušena. Ju je pa toliko bolj navdušila že ritualna sicilijanska kavica na edini mizici kafiča v dvorišču, ki je kot naročeno čakala na Oskarjevo raziskovalno ekipo!
Mimo vinskih kleti Marsale in vonja po sanjskem črnem vinu Neru d’Avoli in belem Passitu z Pantelerije smo prispeli do Marsalskih solin, ki so se kopale v zahajajočem soncu. Kaj pa nam je drugega preostalo, kot da se udobno zleknemo na klopcah ter počasi in z užitkom srkamo sicilijansko vino in opazujemo igro svetlobe z ogromnimi vetrnimi mlini? Sprehodili smo se tudi po solinah Trapanija, odkrili Arhimedov vijak, kupe grobe soli in zanimiv star vetrni mlin. Alfina je po solinah iskala majico, za katero je mislila, da jo je izgubila in potem ugotovila, da jo ima privezano okoli pasu. Salvatore in Giuseppe pa sta se že ne vem katerič nasmejala na račun njene organiziranosti in raznih izgubljenih predmetov, kot na primer SIM kartice in raznih knjig, ki sploh niso bili izgubljeni a kljub temu panično razglašeni za izgubljene in najdeni na najbolj nepričakovanih mestih. J
Odpravili smo se tudi do legendarne Segeste in opazovali dorski tempelj, ki je kraljeval na hribu v pojenjajoči dnevni svetlobi. Nato pa še na zadnjo skupno večerjo sicilijanske trojice na severno obalo Sicilije. Naslednji dan sta s težkim srcem Salvatore in Giuseppe zapustila Sicilijo, Alfina pa se je podala na raziskovanje Palerma. Govorice o kaotičnem in neurejenem ter nečistem mestu so se takoj ob njenem prihodu in po Alfinih kriterijih izkazale za popolnoma neutemeljene. Palermo je mesto kulture, prijaznih domačinov, odličnega vzdušja in prelepih barvitih uličic!
Palatinska Kapela je verjetno ena najlepših cerkva Palerma, ki kar sije v zlatih islamsko-kristjanskih mozaikih in prišleka popolnoma prevzame. V njeno okrasje je vdelano tudi tipično okrasje v obliki stalaktitnih niš – muquarnas. Ker je bil in je Palermo talilni lonec mnogih kultur in veroizpovedi, se vse to odraža v arhitekturnih storitvah mesta. Cerkvi San Giovanni degli Eremiti in San Cataldo na primer popolnoma spominjata na mošeje in ne na domače cerkvice. Ena večjih zanimivosti so tudi Kapucinske katakombe, ki nikoli niso bile katakombe ampak pozemna klet pod cerkvijo, kamor so Kapucini shranjevali umrle. Ampak kakšne umrle! Gre za veljake in finančno dobro stoječe prebivalce mesta, več kot 8000 tisoč jih je, ki so se odločili, da se mumificirajo s pomočjo znanja Kapucinskega redu. Tako je sprehod po tako imenovanih katakombah dejansko bližnje srečanje s smrtjo. Alfina se ni mogla načuditi, starim gospem oblečenim v pražnja oblačila, z še vedno ohranjeno kožo njihovih obrazov, skozi katero je bilo tu in tam možno videti dele lobanje. Tako so se mumificirali tudi Kapucini, profesorji, mornarji, vojščaki … Mumificirali so celo otroke in dojenčke. Neko dekletce so mumificirali tako uspešno, da še danes zgleda, kot da bi spalo svoj večni spanec.
Staro mestno jedro Palerma je razdeljeno na štiri četrti in vsaka četrt ima svojo tržnico. Tu je bilo možno opazovati jutranje prebujanje domačinov, zaspane ribiče pri mesarjenju in kosanju ogromnih tun, sadje, zelenjavo, polže za domače specialitete. V glavnem, kupiti je možno vse kar si srce poželi. Celo mačke, ki počivajo v košarah polnih zamaškov za steklenice. Verjetno najbolj barvita tržnica se nahaja v predelu Vucciaria. Predel, ki je veljal za najbolj revnega v celotnem Palermu, kar se še danes odraža v stanju nastanitev domačinov. Ampak Sicilijanci za vsako stvar najdejo rešitev. Med najbolj izvirnimi sicilijanskimi genialnimi izumi je verjetno rešitev za podrt balkon, na mesto katerega enostavno pritrdijo jeklene nosilce in nanje pritrdijo ogromne marmorne police – in nov balkon je tu! Stare razpadajoče hiše z barvitimi balkoni, polnimi šare in rastlin mnogokrat spominjajo na nekatere četrti Havane ter bližnjih španskih mest. Na ulici srečaš od Afričanov do Muslimanov in seveda tudi Sicilijance. Samo mesto oživi ponoči, ko je del centra zaprt za promet (zapreti nekaj glavnih ulic je za domače policiste kar velik izziv in tega se lotijo v enotah in večjem številu, saj verjetno posameznih policistov nihče ne bi obrajtal) in takrat se prične zabava. Domačini se sprehajalo, uživajo ob kozarcu vina oziroma počasi srebajo slavno Granito z okusom limone, kapučina, mete ali pomaranče ter uživajo v življenju. Mestna katedrala je prelepo osvetljena in kar žari. Prav tako baročne cerkvice sijejo v svojemu čaru. In še in še … Najraje pa se domačini zabavajo pri petju karaok. Tako se zbirajo v določenih lokalih na prostem in prepevajo romantične italijanske pesmi, preživljajo večere v širših krogih družin in ob večjih količinah hrane in pijače.
Ležerno vzdušje Palerma te popelje v neko odročno, nepoznano dimenzijo. Vsaka uličica je drugačna in preseneča s svojim izgledom in radoživimi domačini. Sicilija ni nikakršen bav bav – nevarna, mafijska ali ne vem kakšna. Sicilija je otok zase. Na prvi pogled čudna in nelogična, a ko jo spoznaš in razumeš še bolj uživaš v njenih čarih, mitih in legendah, prelepih stavbah, okusni hrani, sinje modrem morju in anekdotah, ki se ti pripetijo na potovanju po zaslugi temperamentnih domačinov in lastnega temperamenta. Sicilija je čaroben pisan otok poln doživetji. In takšna je bila tudi naša Odisejada po Siciliji !
Ana Marija Grbanović