Moja najljubša mošeja v Istanbulu

Piše: vodnica Ana Marija Grbanović
V nasprotju z živahnim vrvežem na ulicah tržnice, tu vlada umirjeno ozračje. Navzameš se tišine in miru, zaveš se, da se ti je samodejno umirilo dihanje in glas prešel v šepet, zagledaš se v drobne neskončne abstraktne vzorce, ki ti omogočijo, da se misli nanje ne navežejo – čas se za trenutek ustavi…
Mošeja pa – Sulejmanova, seveda!
Sulejman Veličastni, sultan, v čigar času vladanja je Osmanski imperij dosegel sam vrh, je bil velik zaščitnik umetnikov. Sulejman je odkril verjetno najpomembnejšega arhitekta v obdobju Osmanske nadvlade v Anatoliji, Mimarja Sinana.
Pravijo, da je Sinan preminil v 92. letu starosti. Delal je za tri sultane in naredil načrte za izgradnjo več kot 5.500 zgradb; mošej, mavzolejev, teoloških šol, kuhinj, knjižnic, palač, karavansarayev, kopališč, bojnih zgradb itd. Nam najbližje Sinanovo delo se nahaja v Mostarju, v Bosni in Hercegovini; to je znani mostarski most, ki je bil med zadnjo balkansko vojno porušen in potem obnovljen, danes je pod zaščito UNESC-a.
S potniki sem se odpravila k mošeji Suleymanie – največji mošeji v Istanbulu, ki jo je dal zgraditi Sulejman Veličastni, žal pa so jo obnavljali in smo si lahko ogledali le mavzoleje Sulejmana Veličastnega, njegove edine ljubezni Roxelane in vzdrževalca mošeje. Nato smo se odpravili na ogled manjše mošeje, ki jo je naročil Sulejman Sinanu v spomin in čast velikemu vezirju in dobremu prijatelju Rustem Pashi. Zgrajena je bila v prvi polovici 16. stoletja.
Skrito v labirintu bazarja smo jo našli ravno, ko je služila svojemu namenu. V njej se je odvijala glavna petkova molitev. Iz spoštovanja do vernikov smo počakali v bližnji trgovinici z oreščki in sladkarijami na konec molitve.

Mošejo zaznamuje več posebnosti. Molilna dvorana in dvorišče se nahajata v prvem nadstropju, v pritličju pa so trgovinice. Z najemninami za trgovinice poskrbi varovalec mošeje za obnavljanje in čiščenje. Mošeja je namenjena molitvi delavcev in obiskovalcev tržnice. Trgovci so večino trgovin za trenutek zaprli in odhiteli na molitev.
Ker je bila zgrajena za vezirja in ne za sultana, ima en sam minaret (stolp, s katerega verski vodja kliče na molitev). Ker je bil ob gradnji Rustem Pasha že mrtev, se v notranjosti razmeroma majhne zgradbe nahaja neverjetnih 10.000 ploščic iz Iznika. Ploščice imajo simbolični pomen povezave z onstranstvom, najdemo jih predvsem v mavzolejih. 116 različnih motivov arabesk, ki se ponavljajo v neskončnost, nas je sprostilo in očaralo. Izniške ploščice so posebne zaradi abstraktnih rastlinskih motivov in rdeče barve, ki so jo Osmanski umetniki izumili šele slabi dve desetletji pred gradnjo te mošeje. Rdeča je barva, ki jo je pri izdelavi keramike najtežje pridobiti.
Videli smo tipično pohištvo mošeje; mimber ali prižnico za petkovo molitev,
mihrab ali molilno nišo, ki nakazuje smer molitve – proti muslimanom najbolj svetemu kraju – Kabi v Meki. Presenetila nas je zanimiva in redka upodobitev Meke na keramični ploščici.
V nasprotju z živahnim vrvežem na ulicah tržnice, tu vlada umirjeno ozračje. Navzameš se tišine in miru, zaveš se, da se ti je samodejno umirilo dihanje in glas prešel v šepet, zagledaš se v drobne neskončne abstraktne vzorce, ki ti omogočijo, da se misli nanje ne navežejo – čas se za trenutek ustavi…
Tako sproščeni smo nadaljevali naš sprehod po Istanbulu, mestu, za katerega celo življenje ni dovolj dolgo, da bi ga spoznali. Za vsakim vogalom čaka novo presenečenje čarobne in skrivnostne prestolnice Osmanov.