Kjer v puščavi skačemo v vodo … ali pa ostanemo zunaj
Piše: Anika Odar
Arabska lepotica. Dežela na jugovzhodnem delu Arabskega polotoka. Dežela puščave v kateri najdemo gore visoke do 3000 m in oaze, kjer rastejo dateljni. V mestih odzvanja mujezinov glas, ki kliče k molitvi, na vsakem koraku nas spremlja podoba moža, ki je v 50-letih vladanja spremenil izgled dežele – pokojni sultan Qaboos. Vse to je Oman. In še mnogo več.
Vračam se domov v zimsko obarvano Slovenijo, nedolgo nazaj pa smo se s sopotniki greli na toplem soncu, pili limonado in skakali iz enega kamna na drugega. Ni nam ušlo niti kopanje. Oman je dežela za vse, ki radi poženejo kri po svojem telesu in skočijo v neznano!
V Omanu najdemo kar nekaj rečnih dolin ali »wadijev«. V teh dolinah se seveda znajdemo tudi mi. Če želimo okusiti pravi Oman, si wadija ne ogledamo le od začetka doline, kjer se vidijo skale, značilna oblika doline in to je to. Gremo noter in tam mogoče na novo spoznamo samega sebe! O tem je nekaj več pisal že veliki Osman v članku o Kačjem kanjonu.
Wadi je izraz, ki se uporablja v arabsko govorečih deželah in označuje dolino ali suho rečno strugo, ki se običajno nahaja v puščavskih območjih. Nastali so zaradi erozije ali odnašanja plasti zemlje, ki jo povzroča vodni tok v obdobjih močnega deževja. Doline so sposobne ohranjanja življenja v ostrih puščavskih okoljih. Ob dežju wadiji delujejo kot zbiralniki in odvajajo vodo v podzemne rezervoarje. Shranjena voda omogoča raznoliko življenje rastlin, živali in človeka. Tudi danes so wadiji še vedno pomembni za lokalne skupnosti, saj zagotavljajo vodo za kmetijstvo, gospodinjstvo in živino: od tu je voda speljana naprej v kanale, ki jih imenujejo »falaj« sistem kanalov pa »aflaj«. V Omanu na spodnjem delu wadija najdemo nasade dateljnov in kmetije, kjer imajo kmetje svojo živino in pridelujejo zelenjavo.
Uspeli smo priti do wadija in z vso bojno opremo (beri: kopalnimi oblačili) se odpravimo raziskovat zgornje dele doline. Na poti nas čaka stezica speljana čez kamnje in vodo – te je lahko več ali manj. Lahko plavamo ali pa še hodimo. In gremo naprej. Na poti nas čaka lahko že kakšen skok ali tobogan v vodo, lahko pa tudi potka speljana naokrog. Pridejo tudi večji bazeni, v katerih z nekaj sreče na nas čakajo ribe grizalice in nam odstranijo odmrlo kožo. Na poti gor in dol se lahko zgodi marsikaj. Mogoče je kamen, ki je bil še prejšnjič tam danes tu. 😊
Dostop do wadijev je različen in vsak program je začinjen z wadiji, tako da vsak dobi tisto, kar si v tem trenutku želi in zmore.
Za Omansko pravljico wadiji, kjer se do glavnega bazena sprehodimo po sprehajalni poti, lahko pomočimo nogo, roko ali skočimo v vodo celi. Ali pa ostaneš zunaj.
Za Aktivni Oman wadiji, kjer se za dostop do glavnega bazena sprehodimo dlje, pride tudi kakšen tobogan, plavanje in skok tu pa tam. Ali pa ostaneš zunaj.
Pri Omanski pustolovščini pa lahko pričakujemo čisto vse. Voda tukaj, kamen tam. Neopren in plezalna oprema? Ja. Skok, plezanje z vrvjo pa ponovno skok in plavanje. Ali pa ostaneš zunaj.
Znotraj omanske prostrane puščave ni prazno, najdemo sipine, po katerih se podijo jeepi, najdemo kadilno bosvelijo, katere smolo uporabljajo za odganjanje duhov, najdemo pa tudi vodo. Jah, suhi mokrega ne razume! Vsaka odločitev prinese svojo zgodbo, kakšno izberete vi?
