Delta Okavango – eno izmed sedmih naravnih čudes Afrike
Piše: Roman Požeg
Namibija, Viktorijini slapovi in Bocvana
V pričakovanju domačega poletja in afriških temperatur se mi v misli večkrat prikradejo spomini, ki me vežejo na enega izmed zadnjih, meni osebno »najlubših« pristnih avantur, tja doli v srčiko prvinskosti, črnega afriškega kontinenta Namibije, Botswane in Zimbabweja (pri Viktorijinih slapovih) …
… ampak, tokrat bolj točno v tisto državo Botswano oz. nekdaj bolj znano pod imenom Bečuanija (saj še pomnite kultni film Bogovi so padli na glavo)? Vendar se tokrat ne bom razpisal o glavnih »zvezdah« tega unikatnega, smeha do solz se filma moje mladosti o znamenitih prebivalcih ljudstvu San, nam bolj znanim pod vzdevkom Bušman oz. Grmičar. Temveč o znameniti …
… reki, notranji delti Okavango, ki velja za ogromno svetovno mokrišče, ki je iz vesolja videti kot baročni cvet, vtisnjen v rdečkasto puščavsko pokrajino severne Botswane. Kot steblo se nagiba iz angolske meje proti jugovzhodu, cvetni svetlikajoči se listi vode pa se kot preplet kanalov in jezerc razlivajo cca. 150 km daleč v notranjost kalaharijske kotline. Lahko bi rekli, da gre za največjo oazo sredi enega najsušnejših področij Afrike. To vodnato zatočišče nudi preživetje mnogim slonom, zebram, levom, hijenam, žirafam, dom mnogim povodnim konjem, predvsem pa gre za pravi »ptičji raj« s številnimi raznolikimi vrstami. A iz vesolja se ne vidi povodnih konjev, kako čofotajo po rečni plitvini ali slonov kako žulijo dobro namočeno travo, niti malih raznobarvnih žabic, ki regljajo ena čez drugo …
… in zato nikoli ne pozabim, kako smo se pripeljali do enega izmed mnogih naravnih »pristanišč«, kjer te pričaka druščina domačih nasmejanih, žilavih »gondoljerjev«, ki te po dva naložijo v avtentične plitve drevake mokore, nekdaj narejene iz drevesne vrste kigalija, a žal danes iz umetnih materialov, da dlje časa kljubujejo zobu vlage. Tako vkrcani in pripravljeni na neznano s povečanim srčnim utripom se poženemo eden za drugim. Čolnički pa se kaj kmalu, navkljub prvemu občutku nestabilnega guganja na vodni površini, izkažejo za neverjetno spretno in okretno prevozno sredstvo.
Prepuščeni spretnim čolnarjem, ki čoln z dolgo palico odrivajo od blatnega in s koreninami prepredenega rečnega dna, se podamo na avanturo. Poznavalsko plujemo skozi »stezice«, trstičevja, papirusa in visokih trav. Preplavi te posebne vrste spokojnost, v zraku začutiš rahel piš vetra, v bližnjem jezercu zagledaš lokvanje v polnem razcvetu ali mimo tebe zafrfota tudi kak kačji pastir. Res, nepozabni neponovljivi občutki, mirne spokojne afriške narave in mene … čisti zen. A glej ga, ne za dolgo …
Vsi čolni naenkrat obstanejo, mi obnemimo, se gledamo, se sprašujemo, kaj za vraga se dogaja? Adrenalin se začne sproščati po telesu, ko se začneš spraševati: «Ali se je proti nam zapodil kak slon? Ali je kakšen povodni konj prevrnil čoln?« Čolnarji nas mirijo in opozarjajo na strogo tišino. V očeh moje »gondolijerke« začutim strah, pripravljenost, da vse odvrže in zakliče: »Reši se, kdor se more!«. Po nekaj minutah mučne tišine in čakanja se iz daljave zasliši … tok, tok, tok, tišina in … tok, tok, tok in spet … tok, tok, tok … in v ospredje kolone zaplujejo moški gondoljerji, medtem ko se gondoljerke pomaknejo bolj v ozadje. Očitno se pripravlja pravi moški boj? Sam pa že nastavljam foto opremo za najbolj profi nepozabne afriške borbne posnetke.
Žal nič od tega, saj so »naši« z palicami tolkli pa čolnih in tako pregnali nasprotnika, ogromnega slona, katerega smo zagledali takoj za prvim ovinkom, ki spet muli travo, si nas nekoliko pazljivo od strani ogleduje, dviguje ušesa v zastraševalni položaj, a se pri vsem tem merjenju moči ne pusti motiti pri jutranjem obroku. Ob nekaj pospešenih zamahih palic v vodo končno zaplujemo mimo naprej in na veselje vseh nas se spet vrne zenovska čarobna spokojnost. Po kakih dveh urah te spokojno vznemirljive pristne afriške divjine le priplujemo v odprti kamp na prostem, kjer se vsi skupaj z nasmeškom na obrazu veselimo nove preživete potovalne avanture. A ob tem že zremo v prihodnost in se sprašujemo: »Hmmm, le kam smo prišli?«; »Uffff, kamp na odprtem sredi divjine?«; »Mar se tukaj prosto okoli nas sprehajajo sloni, povodni konji ali krokodili?«; »Ali nimamo mi danes popoldne peš safarija?« »Roman, gremo nazaj po isti poti.«
O nepozabnem tipično rdečkastim večernem sončnem zahodu, pestrem nočnem programu in kako smo preživeli naslednjih 24 ur pristne črne mame Afrike pa je zgodba za kdaj drugič. Predvsem pa: «Nikoli, ne glede na to, karkoli se zgodi, ne teci! Razen …« pravi pregovor – pravilo afriškega preživetja.
