Španija, prvič

Začelo se je s telefonskim klicem. Bila sem v Turčiji, na obisku pri prijateljih.
»Si že bila kdaj v Španiji?« spašuje Oskarjev glas. Dolgo je že tega, pomislim. In takoj zatem…, Španija? Do večera imam čas za razmislek. Če bom za je najbolje, da grem čim prej tja.
V bistvu sem bila takoj za. In zvečer je bil plan narejen. Čez dober teden sem že potovala v Barcelono.
To je bil pravi preskok. Iz Azije v Evropo. Vmes en dan doma, ki ni bil dovolj da bi sploh začela razmišljati o Španiji. Sposodila sem si vodnik in prepakirala stvari, se pripravila na mrzlo vreme in po nekaj letih odprla španski frazni slovar.
Barcelona je pozdravila takšna kot je. Morska, odprta, zanimiva, pisana… Pravi izziv je bil najti prenočišče v milijonskem mestu. Potem pa torbo na rame in gremo na potep. Sploh ni bilo hladno in prijeten vetrič je pihljal z morja. Ozke uličice starega dela mesta so se prepletale in v njih trgovinice, živahni tapas lokali… Vrvež najbolj znane ulice Ramble in številni umetniki, ki tam poskušajo zaslužit za preživetje. Od tu in tam se zasliši petje. Nekje ob strani ulice je vhod v pisano tržnico, kjer najdeš vse od tropskega sadja do rib najbolj nenavadne oblike in polžev, pripravljenih za v omako.
Kaj je lepšega, kot zjutraj s svežo cafe con lecche v roki pohajati po zanimivih ulicah nikoli spečega mesta. Ali ugotoviti, kako dobro deluje podzemna železnica. Se sprehajati po parku, kjer se prepletata narava in umetnost. Na zakotni ulici poslušati operno pevko, odkriti butik z rabljenimi oblačili. Presenečen občudovati razgled z zelenega griča sredi mesta. Ugotoviti, da ima mesto tudi plažo. Nikoli ne veš, kaj te čaka za vogalom…
Dva dneva Barcelone sta hitro minila in bila dober uvod. Na letališču se srečam s črnim panterjem, ki za naslednje tedne postane drugi dom. Nina reče samo »Oh Ajda«. Pove dovolj… Oskar pove približen načrt poti oz. smer v katero sva namenjena. Zemljevid v roke in gremo.
Nekje na avtocesti zavijeva desno, ker se nama zdi, da bi tam znalo biti kaj zanimivega. Prikaže se simpatična vasica z trdnjavo, cerkvico, nekaj lokali, slikovitimi hišami… Prijeten postanek. Malo naprej po cesti pa odcep kaže, da je tam nekje največje špansko jezero. To je sigurno nekaj posebnega. Prikaže se polje z manjšim jezercem, ki je v večini izsušeno. Pustinja, ozke ceste in majhne vasice. Nikjer znakov življenja.
Popoldne cesta zavije bolj proti hribom in pojavi se nekaj več zelenja ob poti. Še nekaj ovinkov in tu je Albarracin. Mesto kot iz pravljice. Stoji na veliki skali, pod katero je vrezan predor za vozila. Barva hiš se zliva z okoljem. Nad mestom se dviga trdnjava. Ozke uličice so pravi labirint. Če slediš ozki potki, lahko zaideš na majhno, prijetno dvorišče kake od hiš. V barvah sončnega zahoda vse izgleda še posebej pravljično. Sprehod ob trdnjavi in odkrivanje skritih kotičkov. Zelo težko srečaš še kakega drugega sprehajalca. Kava v lokalu, ki se je ravnokar odprl in je eden redkih v mestu. Vrata, ki se odprejo v veliko trgovino in so pravo odkritje.
Večer v mestecu je miren in tih. Naslednje jutro pot pelje naprej. Najprej je tukaj naravni kamniti park. Super za jutranji sprehod. Ista cesta vodi naprej proti Cuenci. Tam so menda neke hiše, ki nevarno visijo čez skalne previse…
Cuenca je bila zabavno doživetje. Vijuganje po ozkih ulicah in tukaj čni panter dobi prvo majhno praskico. Mesto je pravi labirint, čeprav ni veliko. Tu je novi del brez oznak in tam je stari del z oznakami in zelo ozkimi uličkami. Nikoli ne veš sigurno tudi, če je morda katera od njih enosmerna… Treba je kar v stari center in tu je vse na dosegu roke. Viseče hiše, hudičev most, mestna katedrala in Plaza Mayor.
Pot iz Cuence vodi v deželo Don Kihotovih mlinov. Kar naenkrat pred mano zaživi zgodba o pogumnem vitezu. Zaželim si videti enega od mlinov. Oskar pa si zaželi bencinsko postajo, ker je črni panter žejen. Kot bi mignil se sredi pustinje prikaže oboje, eno ob drugem. Skoraj zapuščena bencinska črpalka in čez cesto velik lep mlin. Lastnika črpalke sva zbudila iz popoldanskega dremeža v njegovem kotičku ob hiši, od koder nadzoruje, če morda pride kak kupec. Jaz občudujem mlin in si predstavljam Don Kihota, kako se bliža od daleč…
Čez nekaj kilometrov se prikaže še več mlinov. Ni dobrega dostopa, zato zapeljeva kar na polje in jih vsa navdušena poslikava. Kdo pa bi vedel, da je to samo začetek…
 
 
Ajda Šter