Slečeni junak Portugalske
Piše: Anika Odar
Portugalski kalejdoskop nas popelje v pokrajino pod reko Tejo – Alentejo. Pokrajina gričev na katerih so neskončni nasadi oljk in vinske trte. Portugalci pravijo, da je Alentejo dežela znotraj dežele. Čas se na Portugalskem že tako malo ustavi, no, v Alenteju lahko to množimo z dve. Pokrajina NAJ: največja, najrevnejša in najmanj poseljena. Posebna pa tudi zaradi tega, ker tukaj najdemo hrast plutovec (Quercus suber) – nacionalno drevo Portugalske.
Izdelek, za katerega mogoče sploh ne vemo, da je verjetno portugalski. To je pluta. Tisti naravni material, mehak, prijeten na otip, kjerkoli ga uporabijo zbuja občutek domačnosti in topline. Ko odpiramo vinske buteljke, šampanjce imamo vedno zamašek in tudi ta je iz plute. Ni pa samo to, na Portugalskem najdemo prav vse iz plute: pohištvo, talne podloge, čevlje, torbice, denarnice, pokrivala, še sedeži na metroju so deloma iz plute, uporabljajo jo recimo tudi pri letalskih turbinah.
Kaj je pluta in kako jo dobimo? Hrast plutovec je junak Sredozemlja. Gre za vednozeleno sredozemsko drevo, najdemo ga na območju iberskega polotoka, na obalah severne Afrike (v Maroku in Alžiriji), Franciji in Italiji. Največ ga je na Portugalskem, zato ne čudi dejstvo, da pripada polovica svetovne pridelave plute ravno tej deželi (340 000 ton/leto). Prilagojen je na vroča poletja z malo padavinami z možnostjo požarov in na zmerne, kratke zime. Temu je dobro prilagojena zunanja stran skorje – pluta. Ta drevo varuje pred dehidracijo, vplivom različnih škodljivcev, nihanjem temperatur in požari.
Zakaj je pluta tako posebna? Pluta je lahka, odporna, biorazgradljiva, plovna in deluje kot izolator za toploto in zvok. Najprej je potrebno vedeti, da imamo pri drevesu, ki ga prečno prerežemo, v notranjosti les, tam lahko preštejemo letnice, potem imamo na zunanjih delih skorjo in te je pri hrastu plutovcu ogromno. Če bi jo pogledali pod mikroskopom, bi videli, da nas slika spominja na panj, saj najdemo miljone majhnih celic in tudi na pluti bi lahko šteli leta prav tako kot na lesu. Druga primerjava plute je naša koža, ta raste in raste, zunanji deli pa počasi odmirajo. Če pride do kakšnih ran, koža hitro poskrbi, da se vse skupaj zaceli in tak sistem celjenja ima tudi plutovec.
Za pridobivanje plute ne posekamo drevesa, ampak se le olupi oz. »sleče« zgornji del ali pluto. Drevo prvič zarežejo pri pravem premeru (debelini drevesa), ko je staro po navadi cca. 10 – 25 let. Nato se vračajo na vsakih cca. 10 let. Takoj, ko zarežejo, se spodaj pokaže svetlo oranžna barva notranjega dela debla, na katero z belo zapišejo čas lupljenja. Pluto nabirajo specializirani delavci in to delo velja za eno izmed bolje plačanih kmečkih del na svetu. Opravljajo ga med majem in avgustom. Zakaj takrat? Ker je takrat drevo v najbolj aktivni fazi in takrat je pluto lažje odstraniti, ne da bi poškodovali deblo. Z vsakim odvzemom drevo prizadenemo, kot če bi človeku puščali kri – zato ne pretiravamo z odvzemi. Drevesa lahko dosežejo starost tam nekje do 200 let (tistim, katerim ne odvzemajo 300 let), v tem času ga lahko »slečejo« tudi do 17-krat.
Prihodnost plutovca? Rastejo počasi in kljub vsestranski uporabnosti se njihov obseg krči. Veliki vložki – majhni prihodki? Kemična industrija prodira na trg s podobnimi umetnimi materiali. Poleg tega je tukaj še evkaliptus, drevesna vrsta, ki jo najdemo na vsakem koraku v tej deželi, raste hitro, še mlade posekajo in prodajajo papirnicam – vložek se hitreje vrača. Ni potrebno tako veliko znanja in delovne sile kot pri plutovcih. Pomemben je tudi vpliv podnebja – vedno bolj vroča poletja, več požarov in slabo pomlajevanje dreves.
A danes ga je v Alenteju še veliko. Portugalski kalejdoskop na koncu pokaže slike plutovcev. Sprehod med temi mogočnimi junaki, nekateri stojijo pogumno slečeni, nekaterim čakajo na slačenje. Po tem nobeno odpiranje šampanjca ali vina ni več enako – ne verjamete? Portugalski kalejdoskop vas čaka.
