20. julij, 2009   Člani pišejo, Turčija   ,

Zvezdice v očeh

 

Zvezdice v očeh

Bila je pozna pomlad. Travniki so ozeleneli, cvetlice so začele cveteti, bližnji grički so dobivali svojo pravo podobo. Narava se je pokazala v vsej svoji lepoti. V domovini je vladala harmonija, ljudje so bili zadovoljni s svojim vsakdanom. Bil je lep večeren prizor, oblaki na nebu so zarisali čudovit sončni zahod in ljudje so počasi odhajali k večernemu počitku. Niti slutili niso, kaj se jim približuje in kaj jim utegne skaliti miren vsakdan.
Črnih oblakov ni ponoči nihče opazil. Kar na enkrat se je stemnilo in bilo je črno, kot še nikoli doslej. Strele so začele švigati, vendar niso bile naravnih barv. Bilo je vse rdeče. Kot bi ogenj streljal iz zemlje. Grom pa ni bil znanih zvokov. Čez dolino se je razpotezal zloben bučen smeh. Kot bi nekaj hotelo naznaniti, da je sam Hudič prišel na zemljo. In tako je bilo.
Z jutrom so ljudje z bližnje vasi opazili velik kamnit grad, na pobočju, ki ga prej ni bilo. Vse se je zgodilo čez noč in ljudje so se začeli spraševati in ugibati, kako je do tega prišlo. Dan za dnem so zbirali pogum, da bi obiskali graščaka pri tem pa niso slutili, s kom imajo opravka.
Nekega dne, so se trije najbolj modri in pogumni odločili, da obiščejo grad. Še preden so prišli do vhoda, jih je zaustavila strela in zlovešči glas jih je povprašal po namenu obiska. Zahtevali so odgovore, vendar le-teh niso dobili. Namesto tega, je Hudič zahteval, da jim pošljejo dekle, ki bo imela zvezde v očeh. Če tega ne bodo storili, bodo zakleti za vse večne čase in njihova srca se bodo spremenila v kamen.
Po prihodu v vas so se odločili, da mu bodo žrtvovali dekle po imenu Yildiz (Zvezda). Yildiz je vsak dan prihajala na Hudičev grad. In ker je bil Hudič zadovoljen z vaških izborom je dekli vsak dan bolj zaupal. Nekega dne pa ji je le zaupal namen svojega prihoda na zemljo.
Dekle je s solzami v očeh prihajala domov in nikomur ni upala povedati, komu služi in kdo je lastnik gradu. Globoka žalost ji je začela ugašati zvezde v njenih očeh. Ni bilo več sijaja in žara v njenih očeh. To je opazil tudi njen oče, kateremu je naposled zaupala svojo žalostno zgodbo. Sam zlodej je prišel na zemljo, da zaneti ogenj med ljudmi, prekine mirne trenutke in posuje bolezen po zemlji.
Vaščani so se ustrašili zlih namer in skovali načrt, kako zlodeja uničiti in pregnati iz zemlje.
Nekega večera, ko je Hudič zaspal, je bilo dekle še vedno na gradu. Zaupal ji je in niti slutil ni, kakšne namere ima Yildiz. Pritihotapila se je v njegovo mogočno spalnico in še zadnji pogled nanj ji je dal moč, da mu zada usodni udarec. Z vso močjo mu je zapičila kol v srce in s sekiro udarila po vratu. Prepolovila ga je, da sta bila um in srce ločena. Ob tem se je začela sproščati zla sila, hrup je bil neznosen, rdeče strele so začele švigati vsepovprek po dolini. Hudič se je začel umikati v svojo podzemno prostranstvo in zadal Yildiz zadnji udarec. Rdeča strela je treščila v njeno telo. Vsak delec njenega telesa se je spremenil v kamen, njena duša pa je odplavala visoko nad nebo…
Za njima je ostal le Hudičev grad obdan s kamenjem. Ob najbolj jasni noči, pa še vedno svetijo na nebu zvezdice Yildizovih oči.

Hudičev grad

Hudičev grad


Duška Praprotnik – Yildiz