Želve pod zvezdnatim nebom

Potovanje po Omanu se je že krepko prevesilo v drugo polovico. Dežela mi je že marsikaj povedala, stare skrivnosti pa ljubosumno čuva. Je bil tu legendarni Ofir? So od tod prišli Trije modri v Betlehem, sledeč svetli zvezdi in prinesli Božjemu detetu zlata, mire in kadila? Je bila tu doma slavna kraljica iz Sabe, ki je očarala kralja Salomona? Uganke preteklosti so pregloboko potopljene v globinah časa. Zato si vsak dan znova rečem: »Sedaj si tu. Glej in sprejemaj darove, ki ti jih dežela ponuja«
Bili smo na rtu al Jinz, ki je najbolj vzhodna točka Arabskega polotoka in seveda Omana. Zgoščena arabska tema je nas objemala in svetilke, ki so nihale v ritmu hoje, so jo komaj prebadale. Tiho smo šli proti dogodku te noči, ki se bo, upajmo, odigral pred našimi očmi. »Morda ne bomo ničesar videli« je rekla vodička Marijana. »Vendar brez strahu, Agencija Oskar zna poskrbeti za svoje popotnike.« Pri tem je pomenljivo pogledala kvišku in dahnila: »In shalah!«
Že smo začutili droben pesek pod nogam in rahel šum morja, ki je gladil obalo. Pred nami je bil rojstni kraj morskih želv. Od Ras al Jinza se proti jugu vleče zaščiteno območje, kamor na mivkasto obalo že od nekdaj redno prihajajo morske želve odlagat jajca. Kakih dvajset tisoč, večinoma zelenih morskih želv, ki spadajo v ogroženo vrsto, letno gnezdi tu. Najbolj množično se pojavljajo med junijem in septembrom. In vsakič, ko se približno po dveh mesecih izleže zarod, se na tem belem pesku odvija najbolj krut »tek« za življenje. Le nekaj metrov imajo mlade želvice do morja, ki pomeni rešitev pred kopenskimi roparji.

Krajevni vodič je nas zaustavil. Ugasili smo svetilke. Le pred nami je medlo pobliskavalo. Očitno je nekaj skupin že naletelo na želve. Treba bo počakati, da se nagledajo. Nobenega negodovanja ni bilo, saj smo imeli na voljo najbolj razkošno predstavo, ki jo ponuja narava, zvezdnato nebo. Zdi se, kot da izkušenemu popotniku nekaj zašepeče kaj storiti,da bo najbolj prav. Program je sicer načrtoval obisk rezervata v zgodnjih jutranjih urah. Marijana je nas pripeljala sem že dve uri pred polnočjo. Njena odločitev je bila dvakratno nagrajena. Videli smo želve in neskončne globine neba!
Ni na ogled samo tisto, kar je zapisano v programu. Vsako potovanje lahko da veliko več, a le če popotnik vidi ponujeno. Zato je treba potovati odprtega duha. Duh je namreč kot padalo, ki deluje le, če je odprto!
Okrog nas tišina in sprijemajoča tema. Nad nami pa na široko odprt Sezam z vsemi bleščečimi zakladi Ali Babe. Nebeški svod je sijal od biserov in draguljev. Čarobno so se lesketali iz davne preteklosti in nepojmljivih razdalj. V zenitu se je prepoznavno mirno svetil planet Jupiter v ozvezdju Dvojčkov, rahlo južneje je stal Orion, najlepše ozvezdje neba s tretjo najsvetlejšo zvezdo Rigel. Vzhodno pod njim pa Sirij, najsvetlejša zvezda sploh. Tam doli na jugu pa sem prvič uzrl žareči Kanopus, v obsežnem ozvezdju Ladje Argo, ki je onkraj nebesnega ekvatorja. Mnogi iz skupine so se ozirali v to razkošje, bližnje pa sem s tiho pripovedjo mojega skromnega poznavanja popeljal po najzanimivejših ozvezdjih in osvetjih. In za nameček se je na vzhodni strani tik na črti obzorja rdečkasto in belo zalesketalo. Iz Arabskega morja sta skoraj hkrati vzhajala planet Mars in zvezda Spika v Devici. Resnično, to ni bilo čakanje, to je bil pogled v globine preteklosti, to je bilo doživetje neskončnosti.
Dobili smo znamenje, da smo na vrsti za ogled. Brez besed smo sledili vodniku. Z rahlim sojem je osvetlil prizorišče. In glej, v plitvem jarku je bila velika želva. Molče smo jo spremljali. Le sem ter tja tih šepet občudovanja. S sprednjimi, daljšimi plavutmi je počasi odmetavala mivko nazaj prek sebe, z zadnjimi pa jo je zajemala in zasipala gnezdo ter se počasi premikala naprej. Prekritje, ki je ostajalo za njo, je bilo tako enakomerno poravnano, kot bi ga naredil mojster z ravnilom. Kdo pravi, da narava ni mojster! Njeni gibi so bili počasni in vsake toliko je počivala. Bila je utrujena od rojevanja in težaškega dela. Peščena zibelka v katero je izlegla svoje potomce, je bila že skoraj gotova. Še nekaj zamahov in počasi bo oddrsala v morje. Za njo bo na obali ostala brazdasta sled, za njo bodo tam ostali njeni otroci, ki ne bodo nikoli prepoznali svoje matere, čeprav jo bodo na dolgih morskih poteh nekoč morda srečali..
Malo vstran smo naleteli še na večjo. Vsaj sto kilogramov je morala imeti. Legla je jajca in kupček belih žogic v jami se je večal. Tiho, spoštljivo smo opazovali prvi del rojevanja bodočih želvic, zaprtih v svetu hranljivih tekočin. Čudež življenja se je dogajal pred nami. Večno uganko, kako je nastalo življenje znanstvenikom še ni uspelo zadovoljivo razrešiti. Teorija prajuhe je dokaj bizarna. Znameniti angleški astronom in mislec Fred Hoyle je zanjo dejal, da je toliko verjetna, kot je verjetno, da bo tornado, ki divja čez odpad starega železa, sestavil letalo!
Čez mesec ali dva bo dozorel čas, ko bo nov rod zapustil varno zavetje in pokukal na svetlo ter se, sledeč klicu narave, pognal v svoj življenski prostor. Le redkim želvicam bo uspelo, da bodo zaplavale do neznanih obal in sledile brazdam jadrnic pravljičnega Sinbada Morjeplovca tja na drugi konec Indijskega oceana vse do Avstralije. Večina bo na poti do svojega morskega domovanja končala kot hrana požrešnih ptic in lisic. Za te plenilce je obala želv kot miza pojedine, prekrita z belim peskom. Preživeli osebki se bodo po dolgih potepanjih znova vrnili prav sem in izlegli nov rod za novo življenje. Vse to se ponavlja že na milijone let v ritmu narave, naše znane neznanke.
(Odlomek iz potopisa Kandžar in kadilo), Niko Jereb