Zakaj se splača v Indoneziji vstati ob pol štirih zjutraj

Piše: vodnik Oskar Savarin ml.

Prejšnji dan nam je Oskar povedal, da zjutraj vstajamo zgodaj. Kaj?! Pa saj smo že tisti dan praktično celo noč prebedeli na vlaku proti Surabayi. Vendar je Oskar navkljub našim prošnjam po kasnejšem vsajanju ostajal trdno na svojem. Bujenje ob 3.30, odhod ob 4.00. Pa naj bomo dobro oblečeni.

No, pa pride ta zgodnja ura. Vsi zaspani se odpravimo v džipe – po 5 v vsakega. Udobja ni prevelikega, ampak je pa vsaj toplo, ko se stiskamo. Džipi so stari vsaj 25 let, nekateri celo več kot 30 in s temi starinami se odpeljemo čez morje peska proti našemu cilju. Zunaj trdna tema, pred nami pa kolona lučk vseh ostalih džipov, ki se peljejo istemu cilju naproti. To je Gunung Pananjakan in z višino 2770 m je najvišji vrh v okolici. Ker smo vstali dovolj zgodaj, se pripeljemo dokaj visoko in do vrha imamo le še kakšnih 15-20 minut hoje. Ko pridemo tja pa šok – povsod je polno ljudi! Namestimo se in čakamo na sončni vzhod. Najprej ne izgleda preveč mikavno in lepo, potem pa se prikaže sonce in pogled je iz minute v minuto boljši in zanimivejši. Prikrade se počasi in nas vse osupne! Tega razgleda na vulkan Bromo v vzhajajočem soncu se ne da opisati, to je potrebno doživeti! Za občutek si pa le oglejte fotografije v galeriji.

Za posladek pa si na koncu privoščimo še najboljše ocvrte banane v Indoneziji.

Invalid Displayed Gallery