Za srečo ti podarim lobanjo
Piše: Iztok Mervič
V naši kulturi ima lobanja in z njo povezana simbolika izrazito negativen predznak. Ko vidimo lobanjo, pomislimo na smrt, strup, mračne sile, morda na črno magijo, krvoločne pirate in nacistične SS oficirje. Same negativne stvari torej. Ko pa pridemo v Mehiko, nam ni več nič jasno. Zakaj so tukaj lobanje na vsakem koraku? Na stojnicah se nam stotere smejijo s sijočimi očmi in širokimi nasmehi. Živobarvno so popisane in porisane, vsaka barva ima svoj pomen (rdeča barva simbolizira kri, oranžna Sonce, rumena smrt, vijolična žalost in bolečino, roza predstavlja upanje, čistost in praznovanje, bela je simbol čistosti in upanja, črna pa simbolizira deželo mrtvih).
Lobanje so lahko keramične, steklene, lesene, narejene iz obsidiana, kamene strele ali žada, tudi iz čokolade, najbolj znane pa so tiste iz sladkorja. Mavrične lobanje se bohotijo z majic, grafitov in plakatov. Na ulici srečuješ ljudi, ki se šemijo v okostnjake, s pobarvanim obrazom, ki izgleda kot lobanja. Simpatična okostnjakinja Catrina, oblečena v elegantno starinsko obleko, se smeji z vsakega vogala. Na tržnicah se ob kipcih Marije Guadalupske prodajajo kar malce strašljivi kipci svetnice z lobanjo namesto svetniškega obličja … Skratka, lobanje in okostnjaki – kamorkoli se obrneš. Ko še ne poznamo zgodbe, so to precej groteskni prizori, ko pa jo bolje razumemo, nam lobanje postanejo že skorajda simpatične in zaželimo si jo imeti, v takšni ali drugačni obliki.
Zakaj torej vse te lobanje in okostnjaki? Razlogov je več. Eden izmed njih je prav gotovo komercializacija Dneva mrtvih, ki postaja globalno prepoznavna blagovna znamka. Morda ste že kdaj slišali za bučno proslavljanje dneva mrtvih v Mehiki (v resnici praznik traja tri dni), ki je bolj podobno novoletni zabavi kot pa pietetnemu prazniku, kot ga poznamo pri nas. Tradicionalno darilo na ta praznik je sladkorna lobanja, ki pomeni dobre želje in optimizem za naprej. Sladkorno (včasih tudi čokoladno) lobanjo lahko poješ, kar simbolizira zahvalnost času, ki je minil, po tem se lahko prepustiš neizogibnim stvarem v življenju in vidiš neskončno veselje prihodnosti. V tem času se po mestih in vaseh prešerno nasmejani okostnjaki in okostnjakinje veselijo in plešejo z navadnimi smrtniki. Ples je glasen in bučen, muzika odmeva na vsakem koraku. Za Mehičane je ta dan prava fešta življenja. Življenja? Čakaj, saj se menda pogovarjamo o Dnevu mrtvih, le kako bi ob tem dnevu slavili življenje?
Za boljše razumevanje simbolike pobrskamo več tisoč let nazaj v mehiško zgodovino. Zgodba je starejša kot najstarejše knjige španskih konkvistadorjev, ki so v Mehiko prišli in jo osvojili v 16. stol. Sega tisočletja nazaj, ko so tam živeče kulture in civilizacije razvijale svojo mitologijo in religijo. Po eni izmed legend mehiških staroselskih ljudstev so bogovi staroselskega panteona za ustvarjanje novega življenja uporabili kosti mrtvih. Kulture Nahua in azteška ljudstva verjamejo, da je šel svet skozi pet različnih ciklov ustvarjanja in uničenja, pri čemer je sedanja doba peta, ki so jo poimenovali Peto Sonce. Ob petem poizkusu stvarjenja sveta so se bogovi žrtvovali tudi sami – vrgli so se v ogenj in tako ustvarili Sonce, Luno, zvezde in nato vse življenje. Zato smrt simbolizira novo življenje, hkrati pa ljudje bogovom dolgujemo obredna žrtvovanja, saj jih ne želimo nikdar več ujeziti, da nas ne bi prikrajšali za vsakodnevno sonce, vodo, veter, rodovitno zemljo in vse ostalo, brez česar ni življenja.
Staroselska ljudstva so čas dojemala drugače kot mi, ki ga razumemo premočrtno, oni pa so ga razumeli v ciklih in spiralah, podobno kot izgleda školjka ali celo galaksija. Vse v naravi in življenju poteka v ritmu naravnega cikla. Naravni cikli so bili v tesni povezavi s poljedelskimi cikli, razumeli pa so jih preko koncepta dualnosti: noč-dan, setev-žetev, suha doba-deževna doba, itd. Tako so verjeli, da je kozmos v nenehnem iskanju ravnovesja in zgodba se vedno znova ponavlja. Obstaja pa strah, da se bo ta naravni cikel enkrat ustavil. Za to, da ta cikel življenja nenehno teče, skrbijo bogovi in če bo žrtvovanj dovolj, se ne bo nikdar ustavil. Smrt za življenje …
Posplošeno povedano, smrt ne pomeni konca, ampak nadaljevanje v drugem svetu in hkrati začetek novega življenja. Ko je bil nekdo žrtvovan, je bil žrtvovan za višje dobro, da Sonce ne bi ugasnilo in da bi skupnost in ljudstvo še naprej živelo v izobilju hrane. Po obredu žrtvovanja so nekatere kulture – vključno z najbolj slavnimi Azteki in Maji – lobanje žrtvovanih ljudi razstavljale na določenih strukturah, kar je simboliziralo daritev bogovom in nadaljevanje življenja. Za njih je imela lobanja torej pozitiven predznak. Smrt je bila le most do novega življenja. Zato za Mehičane torej lobanja pomeni izvor življenja.
To so poglavitni razlogi, da se simbol lobanje v mehiški, oz. bolje rečeno mezoameriški umetnosti, pojavlja že tisočletja dolgo. Danes je mehiška kultura prežeta s simboliko življenja in smrti. V začetku 20. stol. je bila rojena simpatična okostnjakinja Catrina, ki je kot lik v stripu namigovala, da smo po smrti vsi enaki. Oblečena je bila namreč v elegantna oblačila bogate mestne buržoazije, ki je vladala takratni mehiški družbi, a po smrti bo tudi ona le okostnjakinja, tako kot vsi ostali. Mehičani – vključno s slavnim muralistom Diegom Rivero, ki jo je upodobil na muralu Sanje o nedeljskem popoldnevu v parku Alameda – so jo posvojili in danes je Catrina eden izmed najbolj prepoznavnih simbolov mehiške popularne kulture. Dekleta se na Dan mrtvih oblečejo v prav takšna oblačila in si obraz pobarvajo v lobanjo. Simpatično, ne? Podobno se je v 40ih letih prejšnjega stoletja med revnejšimi sloji razvil kult Santa Muerte (Sveta Smrt), ki izvira iz azteške boginje smrti in ponovnega rojstva (imenovane Mictecacihuatl). Danes je osrednja figura mehiške neo-poganske religije, ki jo predstavlja kipec, oblečen v slogu srednjeveških evropskih žensk, tako kot svetnice katolicizma, le da ima namesto svetniškega obraza lobanjo.
Ena stvar je torej jasna: lobanje ljudi v Mehiki ne razžalostijo. Pomen lobanje in okostnjaka je častiti neprekinjeno naravo življenja, se veselo nasmejati smrti in jo sprejeti kot del našega vsakdanjega obstoja. Za Mehičane ima pozitivno konotacijo, je darilo, ki predstavlja dobre želje, novo upanje, novo seme. Vse te lobanje nam pokažejo, da smrt ni tako strašna, ampak pomeni samo nov začetek življenja, novo upanje v neki drugi dimenziji, v svetu, ki je še vedno del nas, ki nam je blizu in dostopen. Nenazadnje lahko v ta svet podzemlja vstopimo kar tako, da se potopimo in zaplavamo skozi kraško udornico, imenovano cenote, za katero so Maji verovali, da je portal v podzemni svet mrtvih. Ampak to je že druga zgodba …
