Za nosom v Oman
Piše: Anika Odar
Oman je dežela na jugovzhodnem delu Arabskega polotoka. Dežela puščave pa tudi gora, dežela bele diš-daše in barvnih čepic, dežela prijetnih ljudi, kjer vedno diši. Že ob vstopu v letališko stavbo nas objame vonj kadila, zaokroži po našem telesu, nas navda s toplino in poživi. »Vdih-izdih« in pripravljeni smo na novo omansko zgodbo.
Vračanje v Oman je kot vračanje nazaj domov. Eden izmed kažipotov, ki so me vodili na ta del sveta, je kadilna bosvelija ali Frankincense (izpeljano iz francoščine »fraanc encens«, »čisto – pravo kadilo«). V roke mi je prišla mala flaška z eteričnim oljem frankyija. Pa že mnogo prej, ko smo kadili po hiši za božične praznike, ko smo izganjali vse slabo in privabljali dobro v novem letu. Prebirala sem zgodbe o uporabi tega olja v obredih pri različnih civlizacijah pri Egipčanih, Grkih, Rimljanih, kristjanih, judih, muslimanih, hindujcih in budistih. Ni čudno, da rečejo temu olju tudi »kralj« med olji. Bil je eden izmed glavnih darov Svetih treh kraljev Jezusu.
Sprehajamo se po temačnih hodnikih souqa (tržnice) v Muškatu. V temi tli oglje, zraven pa dim smole kadilne bosvelije. Ta tržnica je res nekaj posebnega, naenkrat lahko kupiš darove Svetih treh kraljev: miro, kadilo in zlato. Oči se v enem trenutku kopajo na policah zlata, nato srebra in ponovno zlata, na eni strani začimbe in na drugi škatle dateljnov.
Do tržnice v prestolnici vodi pot iz juga, iz pokrajine Dhofar, kjer raste drevo kadilne bosvelije. Ta pot je znana že od 4. stoletja našega štetja in jo imenujemo pot kadila. Tu se je začela in je na tisoče kamel in trgovcev vodila prek Arabske puščave proti severu – v Egipt, Mezopotamijo, čez Sredozemsko morje do Rima in Grčije. Ni pa bila samo kopna pot pomembna, temveč tudi plovna, usmerjali so se proti Indiji in zahodnah obalah Afrike. Zato so ljudje rekli, da so Arabci, ki živijo na jugu polotoka, zaradi trgovine s kadilom najbogatejši ljudje.
Vse omansko kadilo je pridobljeno iz dreves Boswellia sacra, ki rastejo divje v pokrajini Dhofar in so v lasti lokalnih plemen. Sezona pobiranja rozin kadila se začne aprila (takrat se višajo temperature in smola teče iz drevesa bolje). Delavci v drevo zarežejo s posebnimi orodji, iz debla pa kot obrambni mehanizem teče bela smola. Pustijo jo počasi teči približno 10 dni, nastane rozina »solza«, ki jo potem odrežejo oz. odstranijo iz drevesa. Postopek ponovijo nekajkrat, velja, da je zadnje jesensko pobiranje najboljše. To ponovijo na enem drevesu pet let zapovrstjo, potem pa ta drevesa pustijo pet let počivati. Se pa zadnja leta vse več pogovarjajo o zaščiti teh dreves, na katere vpliva podnebno dogajanje – vse več suhih obdobij, intezivnost poseganja v smolarjenje, napadi različnih živali in trgovanje na črno. Iz povprečja 10 kg pridobljene smole na drevo je vse skupaj padlo na le 3.3 kg. Zato je sultan dal ukaz, da zdaj območja s kadilno bosvelijo varujejo vojaki in poostril je nadzor nad pridobivanjem smole.
Parfum, zdravilo in še mnogo več. Včasih bolj cenjeno kot zlato. Kadilna bosvelija se uporablja za telo in duha. Od bolečin, vnetij, nepravilnosti na koži, do pomiritve in zadovoljstva. Iz zemeljskega v tisto, kar je nad nami – božansko. Na poti vmes pa je najboljši spremljevalec ravno kadilna bosvelija. Iz vidnega v nevidno. Tudi na tej poti je najboljši spremljevalec kadilna bosvelija. Nevidni svet je v muslimanski kulturi zelo močan in se ga ne otepajo ali pravijo, da tega ni – JE. Jinni ali duhovi, tako dobri kot slabi, spremljajo vse ljudi. S kadilom se lahko zaščitijo pred slabimi in privlačijo tiste dobre. Zato imajo kadilo povsod – v domovih, trgovinah, restavracijah, pisarnah, celo v avtomobilih.
Zgodba kadila je res dobra in najbolje jo okusimo ravno tukaj – v Omanu. In že se preslikam nazaj v trenutek zdaj – ko smo na temačnih ulicah tržnice v Muscatu, v zraku je vonj po kadilu, v zalivu so parkirane tradicionalne omanske ladje – dhowi, sonce se dviga nad njimi in po mestu se širi glas mujezina, ki kliče k molitvi.
To je Oman.
