Utrinki iz dnevnika: Z Marjanom Ogorevcem v Sinajski puščavi, april 2o14

Kot iz daljave do mene prodre Marjanov glas: “Počasi ozavestimo ta prostor in čas in svoje telo. Odločam se za ta trenutek tukaj in zdaj.”
Prebujam se iz jutranje meditacije. Pomislim kako čudovito polna sem barvitosti tisočerih odtenkov, ki so me povlekli vase in moji duši dali krila, da sem poletela v sonce in se stopila v njem. V dlani položim svoj obraz, da bi lahko samo še malo zadržala trenutek blaženosti. Končno odprem oči in te zagledam, kako ležiš pred menoj …
… da te objamem s pogledom od vzhoda do zahoda, od mojih stopal v pesku do obzorja. V daljavi se dviga proti nebu nekaj skalnih vzpetin, obrušenih od puščavskih viharjev. Nebo prekriva še jutranja zarja kot rdečkasta preproga s prosojnimi lisami v katerih že bledi temina nočnega neba. Prostrano, s peskom posejano polje leži do koder mi seže pogled in čaka, da na obzorju vzide sonce.
Kako zelo si lepa, pomislim.
Nikjer bujnih dreves in razkošnega cvetja, travnatih polj in njiv in ne cest, nikjer stvaritev človeške roke. Vse, kar imaš, je morje peščenih zrn, kamenčkov in kamenja, ki je tukaj od rojstva vseh časov. Nekaj grmičkov, ki so upognjeni od kljubovanja puščavskim viharjem, in tu pa tam sramežljivi drobni cvetek, ki mu je preteklo deževje dalo kapljo vode za vnovično rojstvo. Začutim vso popolnost Božje stvaritve, kjer sta zlita veličina in skromnost. Kako prvinska in vzvišena je tvoja lepota, da me gane v srce. Onemim in te občudujem kakor veličastni mozaik, kamor je mojstrova roka s toliko tenkočutnosti polagala kamenček za kamenčkom. In sveto belo barvo v vseh odtenkih do zlate bogato vtkala v vsako tvojo poro.

In spet se zavem sebe. Objema me veličastni mir in spokoj. Preseli se v moje srce in ga napolni do zadnjega kotička. Zdi se mi, da slišim tišino. Ah, saj to ni tišina, ki mi govori. To je glas Najvišjega, tako lep, da ne najdem besed kako bi opisala njegovo milino. Šepeta mi o meni, o moji duši, o življenju, ki ga živim. “Vredno je živeti in preživeti,” pravi. Tudi takrat, ko že misliš, da ne zmoreš, da nima smisla. Poglej jo, Puščavo, tudi ona ima dušo. Bičajo jo viharji, premetavajo njeno drobovje in brišejo komaj rojene sipine. Njena koža vsa razbeljena in razpokana od vročine čaka in čaka. Da pride! Deževje, da jo napoji, ji zaliže globoke rane. Jo očisti prahu, ki so ga dvignili zračni vrtinci. In glej jo, da znova oživi. Drobno seme, ki je skrito v nedrih peska in nevidno očem, vzklije in rodi se cvet, prelep in srečen v svoji skromnosti. “Znova sem tu,” pravi. “In znova vidim sonce, veličastno svetlobo, ki me greje in mi daje moči za rast. Ki obarva moj dom peska in kamenja z zlatim sijem.” “Kako lep je ta svet,” pravi, “ko je v njem mir in spokoj.” In kjer je mir, lahko živi tudi ljubezen, spoštovanje in radost.
O Najvišji, naj ostane ta mir v mojem srcu za zmeraj. Naj spremeni puščavo v meni v cvetoče polje, kjer bova plesala v radosti jaz in ti, mi vsi.
Solze spoznanja mi tečejo po licih. Naj me napojijo, da bom znova vzklila, živela in se čutila. Znova videla sonce in sprejemala življenje tako brezpogojno kot njegove žarke, ki v meni raztapljajo globoko žalost in iščejo kotičke, kjer bi posejali svetlobo. Tisto žarečo, ki razsvetljuje temo srca in na široko odpira vrata.
Komu?
Tebi, Ljubezen! Do mene, do tebe, do vsega živega, kar je okoli mene. Nikar se ne mudi, pridi in me prevzemi, pretresi me do zadnjih končičev moje biti. Samo tako sem resnično živa, samo tako sem resnično jaz. Zato je bilo vredno priti vate, puščava draga, se ti prepustiti in v tebi mene samo spet odkriti …
Spet slišim Marjanov glas: “Čez nekaj minut krenemo.”
Kam?
Znova vate, med tvoja peščena zrna. In v nov dan za nova spoznanja. Počutim se lahka kot peresce in svobodna kot ptica. Lahko bi poletela in cel svet objela.
Zdaj razumem besede našega vodnika karmičnega bioterapevta Marjana. Procesi, skozi katere nas vodi, so prodrli do mojega bistva. V meni so povezali Zgoraj in Spodaj in skozi mene teče veličastna Energija. Vidim jo z očmi moje duše, v meni je sreča in radost.
Vstanem in stečem za mojimi sopotniki puščavniki. Topel pesek mi drsi med bosimi nogami. In tečem, tečem življenju naproti.
Helena