Z avtom do Indije (in še nazaj…) – III.
Da se ne bova oglasala le kadar sva v kakem zosu.
Srecno sva prirajzala do Turcije. Za zdaj sva se tu na vzhodu, Van, Nemrut Dagi, jo pa pocasi misliva mahniti po juzni strani proti Grciji, kjer caka Špelo na Alonissosu še homeopatsko solanje v juliju.
Pot je bila, predvsem v Pakistanu kar pestra, nekaj dogodkov tudi takih, da so mi sli lasje pokonci, ceprav sem bolj na kratko ostrizen.
Na KKHW, prakticno cez hrib v Swat Valley so malo streljali za nama, po mojem le za opozorilo, pa je vseeno malo neprijetno. Drugace je bilo na severu (bla sva do kitajske karavle na Kundjera passu) super, predvsem so ljudje na severu krasni.
Naslednja stvar, ki se naju je tikala bolj posredno je pa z juga. V Islamabadu sva v kampu čakala na iransko vizo skupaj z nekimi Francozi, bili so z dvema kombijema. Druzina z dvema majhnima otrokoma in dva fanta, eden paraplegik, ta je vozil, s prijateljem. Dan pred nama so sli v Quetto, pa smo se v petek 23.jun. v Quetti v hotelu srečali in pogovarjali kako naprej. Ker je 650 km (slabe ceste) treba narediti v enem dnevu, sva rekla da greva čim bolj zgodaj, oni pa tud. Zjutraj sva vstala ze ob 5h, ker je bil se mrak, sva se eno fajfo pokadila (ta je bla dragocena), ko sva pa prisla pred hotel pa Francozov ze ni blo več.
Na prvem in drugem “ček pointu” so bili pred nama 25 minut, na tretjem jih pa ni blo več. V Kermanu sva potem preko interneta zvedla, da so jih ustavili neki “talibani”, spustili družino in invalida, njegovega prijatelja pa “vzeli s sabo”.
Zaenkrat nič novic, natančno kdo je za tem, kaj hočejo, kakšne pogoje postavljajo …. In vse skupaj 25 minut pred nama. Se strinjate, da je bila tista jutranja fajfa zlata vredna !?
Iran je bil pa z eno besedo pika na i celemu potovanju, gotovo ne bova spremenila mnenja. Dežela je lepa in bogata, ljudje pa, enostavno brez besed.
Toliko za danes, se še čujemo.
Lep pozdrav Špela in Vlado
