Vstop v baskovsko resničnost prvega dne (GATZELUGATXE)
Piše: Tadeja Korošec
Prvi dnevi potovanj so vedno največji izziv, saj se (skoraj vedno) štarta zgodaj zjutraj. Pa vse je na novo, novi sopotniki, nova destinacija, nov oz. drugačen ti sam? Kajti vsakič smo drugačni ustvarjalci zgodbe, vsakič se podajamo v neko novo poglavje, četudi si bil na isti destinaciji že večkrat. Tiste ure na letališču, sploh če imaš povezovalni let, se kar malo vlečejo, Pa potem nenehno preverjanje osnovnega potovalnega kompleta (potni list, denarnica, telefon, letalska vozovnica) po žepih in torbicah in po pravilu se vsaj vedno kaj za nekaj sekund izgubi, toliko da se pospeši srčni utrip in da si toliko bolj vesel, ko to najdeš v drugem žepu. No pa vendarle, ko končno pristaneš … takrat se začne zares. Za prvomajske počitnice smo, po prav takšnem prvem dnevu, pristali v Baskiji.
Baskija slovi kot gurmanska regija in skladno s tem smo se s sopotniki najprej ustavili na pintxosih. Mesto Guernica je bilo naša prva postojanka in tam smo si privoščili kosilo – baskijske grižljajčke, nadevane s tisoč in eno kombinacijo in zraven seveda še kaj za hidracijo. Po ogledu mesta, ki je zaznamovano predvsem s tragičnim dogodkom bombardiranja leta 1937 in Picassovega umetniškega odziva na to, smo zapustili civilizacijo in se odpravili naprej, proti obali. Vrhunec našega prvega dne se je imel namreč za zgoditi na otočku Gatzelugatxe, ki je ponudil pravi preludij v divjino in samobitnost baskovske pokrajine. Še dobro, da smo imeli prej kar nekaj pintxosov za podlago, da smo jih na sprehodu pokurili!
Gatzelugatxe je povezan s celino preko mostu in do njega vodi 231 stopnic. Otok nas očara, že ko ga iz avtobusa zagledamo z višine, saj se zdi, kot da bi vstopali v neko drugo dimenzijo, v fantazijski svet. Nič čudnega, da so ga izbrali za snemanje enega od delov znane serije Igre prestolov. Na otoku je postavljena cerkvica iz 10.st., posvečena Sv. Janezu. Pravijo, da je hodil tod okrog in na zadnji stopnici pustil odtis svojega stopala. Tako kot na našem Bledu je tudi tukaj zvonec, na katerega 3x pozvoniš, da se ti izpolni želja. No, pa saj si skorajda ne želiš ničesar, ko se zaveš, na kako čarobnem kraju si … Divje morje udarja ob skale in pred nami ni ničesar več, razen neskončne modrine. Moči kraja se od vedno zavedajo tudi ribiči, ki se še danes pridejo poklonit na otok in prosijo za zaščito, preden se odpravijo na odprto morje. Znotraj svetišča so daritve mornarjev, makete in slike ladij, ki so se komaj rešile brodoloma. A vendarle, na koncu uspešno.
preden odplujejo na odprto morje.
Malce smo utrujeni, ko se po stopnicah spuščamo nazaj dol. Vsak v svojem tempu, nam niti ni toliko do pogovora, saj si kar malce presunjen nad mogočnostjo klifov, ki oblikujejo obalo, in tega neverjetnega panoramskega otočka, s katerega se spuščamo. Ime Gaztelugatxe ima v baskovskem jeziku dva pomena, »gaztelu-aitz«, kamniti grad, oziroma »gaztelu-gatxe«, nedostopen grad. Obe imeni združujeta esenco večnega spomina na to, kako neločljivo je Baskija povezana z morjem, in kako trdne so tradicije baskovskega naroda, ki so preživele tisočletja, vse do današnjih dni. Uf, močni občutki, pa šele prvi dan na našem potovanju je. Najlepši dan!
