Vonj po Arabiji
Moje prvo srečanje z vodno pipo je bilo že res zelo dolgo nazaj, še predno sem se sploh odpravila v Arabijo. Ob njej sem prvič tudi začela sanjati in vonjati o deželah
bližnjega vzhoda – deželah, kjer je vodna pipa še vedno pomembna vez medsebojnega javnega druženja. Več imen ima – hubli bubli, hukah, nargila, šiša, vodna pipa.
Pri nas doma rečemo “A gremo na pir?” Tu doli v Arabiji pa rečejo “A gremo na čaj in šišo?” Šišo se načeloma kadi v družbi – lahko doma s sorodniki ali prijatelji, ali zunaj v čajnicah, ali na kampiranjih…aja, pa tudi na oskarjevih študijskih potovanjih in popotniških srečanjih…. skratka, kjerkoli, samo da je fajna družba. No, v mojem primeru, ni čisto vedno tako – priznam, večkrat jo kadim kar sama.
Na začetku, ko sem bila še bolj nerodna in nevešča priprave, sem hodila v posebne čajnice (jaz jim pravim kar ‘šišarne’), kjer so mi jo fantje skrbno pripravili. In tako kot pri nas, ko naročiš kavo, in te natakar vpraša, jo želite z mlekom, brez, sladkorjem ali brez, tako je tudi pri šiši. Ob naročilu sledi vprašanje, kakšnega okusa jo želite. V šišarnah imajo ponavadi samo najbolj priljubljene okuse po meti, jabolku ali grozdju. V nekaterih, res zelo obiskanih šišarnah imajo celo zaposlene moške, ki skrbijo izključno samo zato, da šiša nikoli ne ugasne in da deluje tako kot je treba. Če bi mu po pomoti naročil še čaj, ga ne bo prinesel, saj to ni njegovo delo.
Ponekod obstajajo tudi drive-in šišarne…zgleda nekako takole, da se z avtom pripelješ do točno določenega parkirišča, odpreš 
okno in zavpiješ šišaaa…in že naslednji trenutek prinesejo že pripravljeno šišo, katero postavijo na tla in ti skozi okno ponudijo cevko. Brez kakšnega večjega
napora.
Kmalu sem tudi sama postala lastnica prve šiše. Že samo za pripravo si je potrebno vzeti kar nekaj časa. Veliko časa sem potrebovala, da sem osvojila vso tehniko priprave. Nato sem z njo začela na veliko eksperimentirati z različnimi okusi tobaka. Povem vam, okusov je milijon – od mete, jabolka, limone, jagode, čokolade, kokosa,…. trenutno imam najraje sočen jemenski tobak iz grozdja in medu (Boris, tega dobiš v kratkemJ).
Danes sem ponosna lastnica kar treh vodnih pip – od velike, srednje do male – in prav vse so mi pri srcu. Če bi morala izbrati samo eno, bi izbrala zagotovo malo rdečo pipo, katero lahko spravim v majhen kovček, spakiram v nahrbtnik in jo vzamem s sabo na pot, ko grem daleč stran od Arabije.
Pravijo, da so jo izumili ali indijci ali perzijci. Čisto vseeno mi je kdo, a sem jim hvaležna za ta čudoviti okus in vonj po Arabiji.
S šišo v roki vam pošiljam en topel in sončen pozdrav iz Egipta.
Želite prebrati nadaljevanje? Vonj po Arabiji 2. del.
Marijana
