Venezuela – Izgubljeni svet
Piše: vodnik Matjaž Rajh
Kaj bi bilo, če bi vam rekel, da v Južni Ameriki obstaja dežela visoko v oblakih, koder tečejo reke v odtenkih zlate, kjer se razprostirajo doline, pokrite s kristali ter ležijo vrtovi skulptur. Da tam živijo bitja, ki jih ne najdemo nikjer drugod na svetu. A? Kaj pravite? Ta dežela ni izmišljotina, vzeta iz neke fantastične novele, ampak je dežela tepuijev, mizastih gora, ki izgledajo kot lebdeči otoki na nebu, obdani z oblaki, stotine metrov nad nivojem gozda, ki se razprostira tam spodaj. Gre za starodavne formacije, ki so se milijone let nazaj še zmeraj držale obale današnje zahodne Afrike. Ležijo v Canaimi, nacionalnem parku, ki obsega 30.000 km2 v JV Venezueli in pa sosednji Gvajani in Braziliji.
Odročna in starodavna narava teh mizastih gora zagotovo prebudi avanturista v tebi. Za lokalno prebivalstvo plemena Pemon, kakor se imenujejo, predstavljajo tepuiji hiše bogov. Roraima, najvišji izmed teh, leži na tromeji prej omenjenih držav in za domačine predstavlja mitični kraj. Legenda pravi, da je to le štor starodavnega drevesa, na katerem so rasli vsi sadeži tega sveta (njihov lastni izgubljeni raj), ki ga je podrl Mukunaima in s tem povzročil strahotne poplave in uničenje.
Potem ko je Arthur Conan Doyle leta 1912 napisal svoj fantazijski roman, je ta konec sveta pogosto imenovan tudi “Izgubljeni svet”. Ne glede na ime je dežela tepuijev res bogata s fantazijo in pustolovščino, s čudno in spektakularno pokrajino, o kateri obstajajo legende o bajnemu bogastvu. Tam je vse še prvobitno, občutek starega sveta, ki si ga človek še ni povsem podredil.
V romanu odkrijejo znanstveniki tu žive dinozavre, opicam podobna bitja (manjkajoče povezave) in druge evolucijske ostanke. Gre za fikcijo, seveda, vendar tudi ta ima neko logiko v ozadju. Za Conan Doyla so bile te mizaste gore otoki v času, tako izolirani od preostalega sveta, da se je tako kot na Galapagosu življenje tu razvilo po svojih pogojih, neodvisnih od evolucijske bitke, ki je divjala drugje. Dejstvo je, da tepuiji res gostijo edinstvene vrste: drobne žabe, ki ne znajo ne plavati ne skakati, žužkojede rastline z lijakastim cvetom in druge primerke flore in favne, ki se ne pojavljajo nikjer drugje.
Eksotična topografija tega območja je človeku vzbudila domišljijo in nastale so zgodbe o za pest velikih zlatih kepah in diamantih, ki so kar čakali, da bi jih kdo pobral. Konkvistadorji so tu iskali zaklade več kot 4 stoletja nazaj, kot je to kasneje storil tudi Sir Walter Raleigh. Leta 1920 je ameriški pilot Jimmy Angel trdil, da so v potoku nabrali 75 kilogramov zlata na enem samem tepuiju v le nekaj dneh; preostanek svojega življenja se je trudil, da bi ta potok še enkrat našel, vendar zaman. V procesu iskanja, ko je s svojim letalom pristal na vrhu tepuija Auyan, pa je naletel na slap, ki danes nosi njegovo ime in velja z 979 m za največjega na svetu.
Čeprav iz zraka izgleda raven, pa na tepuiju Auyan najdemo ponekod prave blodnjake, naravno ustvarjene skulpture peščenjaka, v katerem se človek zlahka izgubi. Ti se imenujejo vrtovi skulptur: uravnotežene plošče, ki kljubujejo gravitaciji in nizi več tonskih monolitov, poimenovanih po njihovi obliki, kot so na primer: Redovnica, Krokodil, Šaman. Bazeni, jame in ogromne udrtine privlačijo plezalce in dovolj pogumne, da jih premagajo tako ali drugače. Ker je vzpon tako zahteven, ni nič čudnega, da danes mnogi obiskovalci tepuijev pridejo in gredo kar s helikopterjem.
Tudi mi smo namenjeni poleteti do Canaime, da si ogledamo lepote narave, vendar bomo tepuije pustili pri miru. Hiše bogov so hiše bogov, mi običajni smrtniki pa si bomo ogledali svet okrog teh in se skušali prebiti do Angelovega slapu … Ste za pustolovščino?
Invalid Displayed Gallery
