V večnem iskanju El Dorada
Piše: Roman Požeg
Večina nas je verjetno v svojem življenju vsaj enkrat že slišala za legendo o znamenitem »Zlatem možu«, »Zlatem kralju« ali morda nam vsem bolj znan izraz El Dorado. Resnica ali mit? O mestu, kraju ali posamezniku, kjer se v neizmernih količinah blešči zlato in sije v soju tisočerih rumenih odtenkov. Srečnež naj bi z njegovim odkritjem dobil »sveti gral« življenja. No, ne vem, koliko vas pa ve, da znamenita legenda ali morda celo resnica prihaja iz ene, v preteklosti najnevarnejših držav našega planeta, a danes najbolj razvijajoče se turistične destinacije – Kooluumbijeeee. »Neeeeeeeee….« A je to možno?
Vse skupaj se je začelo z odkritjem t.i. »Novega sveta«, nekje ob koncu 15. stol. Najprej je potrebno razjasniti, da je ta »svet«, obstajal že dolgo pred prihodom pohlepnih raziskovalcev in konkvistadorjev. Ta v resnici »Stari svet« je bil poseljen z različnimi mnogo naprednejšimi ljudstvi in civilizacijami kot so bili takratni zavojevalci! Na današnjem področju Kolumbije je v tistem času živelo 1,5 do 2 milijona ljudi, ki so živeli v več sto različnih hierarhično razdeljenih plemenskih skupnostih. Na današnjem širšem področju Bogote (glavnega mesta) je živelo ljudstvo Muisca, ki je bilo predvsem znano po pridobivanju soli in zlata. Posledično so bili odlični zlatarji (najboj znane so virtuozno filigransko izdelane figurice Tunjos) in izjemni opazovalci zvezdnatega sveta in vesoljnih premikov. Dokaz za to so še danes ohranjeni observatoriji. Kar je v tistem času najbolj vzburilo in razveselilo človeško dušo evropskega Gonzala Jimeneza de Quesade, je bil pogled na kovino dragocene rumene barve, ki jo je ugledal na enem od, za »belega človeka«, najbolj veličastnih ceremonijalnih dogodkov ljudstva Muisca.
Ko je telo obnemoglo in je duša zapustila telo starega voditelja Muisca, je prišel čas za izvolitev in kronanje novega naslednika. Za ta najpomembješi položaj tedanjega časa je »Tisti Zlati« moral najprej prestati iniciacijo. Osamitvi v okoliški jami, brez trenutka dnevne svetlobe, brez stikov z ljubljenimi, brez soli, je sledil trenutek prvega romanja do bližnjega svetega jezera Guatavita. Tam so ga najprej namazali z lepljivim blatom, nanj posuli drobce prahu iz zlata, nato pa še okrasili z zlatimi uhani, ogrlicami, prstani in krono okrašeno z dih jemajočimi zelenimi smaragdi. Nato so ga posadili na raft izdelan iz ločja, na katerem se je nahajal zlati kraljevi prestol, z živobarvnim perjem okrašeni svečeniki, ter zlati podstavki namenjeni kurjenju kadilne smole.
Tako opremljen je »zajadral« svojemu ljudstvu naproti. Ko je prišel do polovice jezera, je sledil trenutek popolne tišine, ki je zavladala kljub ljudskim množicam na drugi strani obale, ki so ob spremljavi glasbe na piščali, bobnov in plesalk popolnoma obnemeli v trenutku pričakovanja, zagledali svojega novega »božjega izbranca«! Izbranec je v tistem trenutku z rokami zajel prašne zlate drobce in jih začel raztresati naokoli po svetemu jezeru. Veter je ponesel vonj po kadilu v barvi zlata in najavil spremembo v kraljevstvu. Ob tem je obdaroval tudi bogove s stotinami zlatih Tunjasov in tisoče karatov vrednimi častitljivimi zelenimi smaragdi. Kak veličasten, kak kraljevski, kak nepozaben dogodek. In kralj … in … mit je bil rojen. Pri tem je potrebno poudariti, da za ljudstvo Muisca zlato ni predstavljalo bogastva in blaginje, temveč so zlati predmeti imeli vlogo prinašalcev duhovne moči. Zlate predmete so izdelovali z namenom darovanja, ki bi bogove spodbudilo k temu, da uravnotežijo vesolje in zagotovijo stabilen odnos z okoljem.
Sveto jezero Guatavita so kasneje v zgodovini večkrat prečesali po dolgem in počez. V globinah notranjosti so čisto zares našli »božje daritve«, a le za »prašni zlati delček« obljubljenega bogastva znamenitega El Dorada.
S pričevanji o mistiki kontinenta so na ta področja začeli prihajati razni raziskovalci, zgodovinarji, avanaturisti, igralci na srečo, vendar še nobenemu do danes ni uspelo najti znamenitega »zlatega imperija«. Tako upanje za nas-vas še obstaja. Juhuuu! Če vas klic po kakem srečnem naključju pokliče v Kolumbijo, obstaja velika verjetnost, da boste prileteli in pristali na letališču z imenom El Dorado, kar pomeni, da boste v vsakem primeru pristali v obljubljeni deželi. Če pa vas to ne zadovolji, potem lahko obiščete znameniti muzej zlata v Bogoti in vzdihujete ob pogledu na deset tisoče zlatih artifaktov ljudstev s področja Kolumbije. To je šele začetek, zato priporočam potovanje po deželi. Če se boste znali odklopiti in se prepustili mistiki in čarobnosti Kolumbije, boste lahko doživeli »El Dorado« in začutili obljubljeno deželo in … morda celo našli svoj »sveti gral«. Se vidimo in zagledamo!
