Ta zgodba je nastala med 12-dnevnim potovanjem po Egiptu in Sinaju za letošnje prvomajske praznike. Vseh skupaj nas je bilo 29 in znova sem imela čast, da sem potovala z izjemnimi ljudmi, s katerimi smo ustvarili nepozabno potovalno pravljico.

Raziskovali smo skrite in neskrite kotičke dežele ob Nilu, se nasmejali kot že dolgo ne, in kljub manjšim vertikalnim prepihom (oziroma po domače driskam), nam energije kar ni in ni zmanjkalo. Skratka imeli smo božji blagoslov ‘onega’ tam zgoraj (kakor koli ga že imenujemo) in zvezde so bile v pravi konstelaciji, da smo lahko v rekordnem času ‘ujeli’ sončni zahod na Mojzesovi gori. Neka posebna energija nas je navdala ob pohodu na vrh tega magičnega dvatisočaka – mogoče je imel prste vmes spet ’tisti’ od zgoraj.

Vse skupaj se je začelo že dan prej v Hurgadi. Uživali smo v čofotanju Rdečega morja, plavali med neštetimi ribicami in zvedavo ogledovali koralne grebene. Kljub črnim oblakom in vetru se nismo pustili motiti. Jaz sem vseeno malo zaskrbljeno pogledovala proti nebu, saj sem vedela, da obstaja velika verjetnost, da naslednji dan ne bomo s katamaranom odpluli čez Sueški zaliv so sinajskega Sharm el-Sheika. A ker sem po naravi neozdravljiv optimist, sem si dejala kar bo pač bo. Inshallah, kot so me naučili Arabci.

Obstajata namreč samo dve varianti, kako iz osrednjega dela Egipta priti na sinajski polotok. Lahko si izberemo en in edini katamaran (samo en je!!, ne si predstavljati množico katamaranov) ali pa dolgoooooo vožnjo z avtobusom. Tu ni trajektov, ki bi vsako uro vozili na Sinaj. To ni zgodba kako s Krka priti na Cres!

Ko smo se po celodnevnem izletu s koralnih grebenov vračali nazaj proti Hurgadi, mi je nenadoma zazvonil telefon. Kdo me kliče? Pogledala sem in videla, da me kliče Maged, predstavnik lokalne agencije. Takoj sem vedela, zakaj. Najprej mi je prišlo na misel, da se mu sploh ne bi javila, a vendar na telefonu pritisnem tipko ‘yes’ in zaslišim njegov glas. Dobri stari Maged. Tudi on ni vedel, kako naj začne pogovor, a oba sva vedela ‘kam pes taco molí’. Po uvodnih pozdravno vljudnostnih frazah (kar je v tem svetu običaj), je pogovor najprej prešel na dobre stare čase, na najni družini, na potnike, na potovanje,…

Potem pa mi reče: ”Nekaj pomembnega ti moram povedati”.

”Da Maged, vem kaj bi mi rad povedal. Pač drugače ne gre. Jutri bomo štartali ob 2.uri zjutraj. Poskrbi, da bo avtobus dovolj velik in kar se le da v brezhibnem stanju”, mu pravim.

”Kako si vedela, da so pristanišče zaprli”, vpraša Maged.

”Ja malo pogledaš v nebo, se spomniš preteklih situacij in potem veš, da so v osrednjem delu zaliva najverjetneje nastali večmetrski valovi,” mu odgovorim z nasmeškom, čeprav mi v tistem trenutku niti malo ni bilo do smeha.

Kakor koli že, katamaran je bil odpovedan, pristanišče v Hurgadi so uradno zaprli za tri dni. Nam ni preostalo drugega kot, da se s skupino na pot odpravimo z avtobusom. S cmokom v grlu in v pripravljenosti na morebitna njihova negodovanja, sem potnikom sporočila novico. No, če ne gre drugače, bomo šli pač z avtobusom, so mi dejali ob seznanitvi z novico. Nekateri so mi celo dejali, naj naslednji dan ne razlagam kaj pomombnega na avtobusu, ker bodo spali. Večer pred odhodom na Sinaj so bile namreč na sporedu pomembne nogometne tekme Lige prvakov, katerih ni bilo moč zamuditi. In saj veste, da se ogledi tekem včasih zavlečejo. Po tekmi je treba vse še predebatirati ob pivu in potem se kaj hitro lahko zgodi, da na odhod avtobusa prideš skoraj da kar direktno z ogleda tekme.

Naslednje jutro, ob drugi uri zjutraj je vsak vzel svoj paket z zajtrkom in tako se je začela naša 12-urna vožnja do Sinaja. Najprej smo spali in smrčali, potem smo se ustavili na pozni jutranji kavici in prigrizkih, ter pot nadaljevali do Sueza. Vmes seveda (tudi tokrat) ni šlo brez popravila avtobusa. Skoraj bi ostali brez koles na vozilu. A ko smo dodobra ‘prišraufali’ kolesa, je šlo kot po maslu. Pri Suezu je sledil nov postanek, ki je bil še posebno pomemben, saj smo tu zamenjali kontinent. Do zdaj smo potovali po afriški celini, s prečkanjem sueškega prekopa pa smo se kar naenkrat znašli na azijskem delu. Naš ‘križev pot’ je trajal vse do tretje ure popoldne, ko smo prispeli na Sinaj. Seveda z velikoooo zamudo. Vsi beduini so nam govorili, da sončnega zahoda ne bomo ujeli, ker smo prepozni. A vztrajali smo pri svojem. V tekmovalnem stilu ‘iger brez meja’ smo se namestili v hotelu, šli še na kosilo v kamp naših beduinskih kolegov, nato pa začeli pohod proti vrhu Mojzesove gore.

Izpred samostana Sv. Katarine smo se na pot proti vrhu odpravili ob 16.uri. Tudi sama si nisem predstavljala, da bomo na vrhu do sončnega zahoda, se pravi do 18.25 ure. V mislih se znova pripravljam na vse najslabše, ko iznenada do mene pride potnica Lara in mi reče ‘tokrat ni važen cilj, pomembna je pot’. Ne vem, kdo jo je ravno takrat poslal do mene in zakaj z ravno takšnim sporočilom, a Larine besede so me v tistem hipu kar malo potolažile.

Večji del skupine je kot v transu sledil gorskemu vodniku vse do vrha, sama pa sem z ostalimi uživala v hoji na hrib in se z njimi spoznavala. Večino poti sem prehodila z Romanom, ki ima nadvse zanimivo službo. V duhu veselega razpoloženja smo vsi tako ali drugače prišli do vrha. Z Romanom sva se tik pod vrhom ustavila v eni izmed mnogih čajnic na poti in med srebanjem vročega napitka ugotavljala v čem lahko Slovenci najdemo svojo identiteto. V tem času nama je gorski vodnik Mohamed sporočil, da so vsi ostali na vrhu in vsak po svoje doživlja hrib iz svetopisemskega poglavja. Takrat sem si rekla ‘al’ham du lillah’ – Bog hvala ti. Sprva sploh nisem mogla verjeti vodnikovim besedam, da so že vsi na vrhu!! Pa saj so hodili manj kot uro in pol!! To je nekaj neverjetnega. Po sestopu, tik pod stopnicami počakam na svoje sopotnike, ko mi vsi navdušeni nad barvami narave in nad sončnim zahodom začnejo razlagati svoja doživljanja. Z Janezovo in Tomaževo pomočjo smo izračunali, da smo od samostana do vrha gore potrebovali natanko eno uro in 46 minut. Kar se tiče skupin, ki sem jih jaz vodila, je to REKORD. Toplo nam je bilo pri srcu in z zadovoljstvom v sebi smo odšli proti dolini. Pri spustu smo razmišljali o tem, da se je rekord najverjetneje zgodil zaradi dolge vožnje na Sinaj. Vsi smo si želeli ‘pretegniti noge’, močna volja pa nas je gnala proti vrhu. ”Lahko bi štartali še pol ure kasneje”, so se hecali nekateri. Skratka ugotovili smo, da odpoved katamarana sploh ni slabo vplivala na potek našega potovanja, kvečjemu doprinesla je nove dogodivščine.

Da nas je ob sestopu s hriba ustavila turistična policija in mi vzela izkaznico vodniške licence, da smo v prostem slogu premagali nekatere od sinajskih kanjonov in sipin ter da smo v oazi pekli kamne in z alkoholnim zvarkom zdravili beduine, pa bolje da ne govorimo. Nekaj seveda moramo zadržati zase. Pač vse stvari niso za v javnost.

Čudovito smo se imeli. Dragi moji nori zajci in zajklje upam, da se še kdaj vidimo.

Nina Mavrič

Komentirajte

Za komentiranje morate biti prijavljeni.

Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se