V iskanju kretske duše
Piše: Tadeja Korošec
Skrivnost Krete
»Skrivnost Krete je globoka; kdor stopi na ta otok, začuti skrivnostno moč, ki mu, topla in blagodejna, prešinja žile in širi dušo.« Nikos Kazantzakis.
Da bi resnično začutil to skrivnostno moč, se moraš zanjo odločiti in se ji prepustiti. Kreta ima mnogo plasti. Kako globoko boš prodrl, je odvisno le od tebe, od vsakega sopotnika posebej. Mar ni to čudovito? Da ima vsakdo možnost izbire. Kreta je za mnoge znana kot otok zabave, cocktail barov, nočnih klubov in krasnih plaž. In vse to resnično tudi je. Nudi odličen dopust v hotelih, kjer se lahko uživa pod toplim mediteranskim soncem v turkizno čisti vodi. In seveda – dobro ješ in piješ. Otok slovi po izvrstni kulinariki. Ponaša se z izjemnimi arheološkimi spomeniki, ki zaznamujejo začetek evropske civilizacije. Minojci – civilizacija starega veka, ki je zgradila palačo v Knososu in jo okrasila s freskami delfinov ter princa z lilijami – so za sabo pustili tisočletne zaklade, ki še danes jemljejo dih. Če prodremo debelo usnjato povrhnjico Krete, pa pridemo še veliko globlje.
Srce otoka
Srce Krete leži v notranjosti – v odmaknjenih, surovih gorskih grebenih in vaseh, ki na njih rastejo. In v ljudeh, ki tam živijo. Ta neobljudena, gola pokrajina, odmaknjena od turističnih obalnih središč, je eden ključev do skrivnosti kretske duše. Življenje tukaj ni iluzija sezonskega dopusta. Čas teče drugače. Tradicija je še živa.
V senci platan in murv so postavljeni preprosti kafeneoti, kjer se običajno zbira le moška druščina. Ni nenavadno, da se jim pridruži tudi pravoslavni duhovnik, ki posedá s sovaščani. Tam je – za ljudi, dostopen in prisoten. Na lesenih stolčkih ob grški kavi in morda še čem modrujejo, razpravljajo ali pa v tišini opazujejo mimoidoče. V rokah pogosto vrtijo verižico iz kroglic – ne rožnega venca, temveč sredstvo sproščanja. Morda je prav to skrivnost njihovega brezskrbnega, čuječega trenutka.
Zgodovina upora in ponosa
Življenje domačinov je bilo pogosto trdo, izpostavljeno številnim preizkušnjam. Kreto so si želeli mnogi. Otok, ki leži kot most med Evropo, Severno Afriko in Malo Azijo, je bil strateško izjemno pomemben. Osvajalci so prihajali – Arabci, Benečani, Turki – in nekateri so otok obvladovali stoletja. Kljub temu so se Krečani upirali. Njihov ponos, kaljen v bojih, zatiranjih in zmagah – predvsem osebnih in duhovnih – še vedno žari v pokončni drži, v resnem pogledu, ki te sprva zadrži na razdalji.
Pastirji, ki govorijo jezik ovc
A ko enkrat prebiješ začetno formalnost, se odpre tisto pravo: gostoljubje. Stoli se privlečejo na dvorišče, če jih ni dovolj, na mizo romajo dobrote: oljke, sveži ovčji sir, popečen kruh, domače oljčno olje in seveda – tsikoudia (rakija). Vse to je domače, pridelano s pridno roko kmetov, ki nadaljujejo s tradicionalnim življenjem, prav takšnim, ki so ga živeli njihovi predniki. Pastirji še vedno preživijo pol leta na pogorjih s svojimi ovcami, v iskanju dobre paše in izdelavi domačega sira. Čreda drobnice lahko šteje tudi po osemsto glav, a pastir bo še vedno prepoznal, katero jagnje pripada kateri ovci. Neka posebna vez se splete med pastirjem in ovcami. Pravijo, da pravi pastir govori jezik ovc, in one njegovega.
Duh povezovanja
Nepogrešljiv pri vsakem obisku je tudi kozarček kretskega žganja, rakija oz. po kretsko tsikoudia, saj se s tem izkaže spoštovanje do gosta, ki je vstopil, zahvala, da je obiskal hišo. Pomemben element povezovanja in druženja je tudi čas kuhanja žganja. Vrata sobe, kjer je bakreni kotel, so v času kuhanja, to je tri ure, odprta ves čas. V vasi je en kotel, in ljudje prinašajo svoje tropine iz različnih koncev vasi. Ob tem dogodku se zberejo prijatelji in sosedje, jejo, pijejo, pojejo. Tsikoudia je predragocen, da bi v času destilacije ostal nezavarovan, zato lastnik vedno počaka ob kotlu, da se do konca skuha, nato ga odnese s seboj.
Čast in maščevanje
Kretska duša leži tudi v tradiciji ohranjanja družinske časti in njenega maščevanja, ki še vedno vlada v nekaterih vasicah in na kar nas opozarjajo prestreljeni znaki ali zapuščene vasi. Družina je na Kreti sveta in takšno jo je treba braniti do konca. Če se dve družini sporečeta, se to lahko vleče preko več generacij in se prenaša na moške potomce. Spor se lahko prekine le s poroko med družinama ali pa da ena od njiju nečastno zapusti prizorišče, se izseli in s tem prizna zmago druge družine. A to se ne dogaja prav pogosto, saj se iz globine hitro oglasi kretski ponos.
Vera kot sidro
Kretska duša so njeni samostani, delujoči in zapuščeni, ki jih srečuješ na poti. Nekateri so obnovljeni in v njih, če imaš srečo, lahko prisluhneš petju menihov. Drugi so v skale izklesani, stari in zapuščeni, neme priče preteklosti, da se je vera nekoč širila prav od tam. In prav vera je eden od temeljnih vezi, ki so domačine tudi v najhujših časih ohranjali verne in zveste – samim sebi, svoji veri in svojemu narodu. Nič kolikokrat so bili cerkve in samostani tisti, ki so ohranjali grški jezik kljub prisotnosti tujih vladarjev in utrjevali vero domačega prebivalstva. Če je bilo treba, so se samostani skupaj s svojimi ljudmi celo podali v smrt, razstrelili sod smodnika in zgrmeli v zrak, samo da so ostali zvesti sebi in se ne predali napadalcem.
Glas narave
Prav tako definirajo dušo Krete njene globoke soteske, kar dvesto jih je na otoku. Skrivnostne, izdolbene s prvinsko močjo rek, se vse iztekajo proti morju. Četudi so ponekod precej neprehodne, na koncu vodijo do obale, do odrešitve, kakor v času preganjanj, ko so domačini prav preko teh sotesk bežali proti morju ali se le poskrili v odročne kotičke, ki so jim rešili življenje. Popotnika danes odmaknejo v tišino visokih kamnitih sten, kjer se v hoji, ki tvojo prisotnost zaradi neravnega terena prizemlji na tukaj in zdaj, očistiš vseh odvečnih smetk, senc, zamaškov, ki morda v tistem trenutku dušijo tvojo dušo.
Kretska duša se razrašča v njeni edinstveni flori in favni, v dehtečih zeliščih in blazinicah timijana, ki se razraščajo po otoku ter dajejo hrano čebelam, v endemičnem diktamonu, ki zdravi tudi rane divjih koz, pa tudi v številnih vrstah divjih orhidej in tulipanov, ki jih najdemo le na tem otoku in kot nakit krasijo razbrazdano ter utrujeno kretsko nedrje. Prava kretska ženska zna prepoznati in uporabiti najmanj dvajset divjih zelišč. Prav tako so zvesti spremljevalci iskalca kretske duše visoki pinokiji, ki krasijo suho in bodljikasto pokrajino, ki se spušča proti morju. Popotniku kažejo pot in opozarjajo na vseprisotno življenje, opominjajo ga, da ni sam v tej sicer neobljudeni pokrajini. Te čebulaste cvetlice, visoke, elegantne bele manekenke, kot regratove lučke plapolajo v vetru v ritmu neke svoje melodije. Prisluhni jim, da zaslišiš glas iz globin otoka. Prisluhni dobro in utišaj zunanji svet, saj ga drugače hitro preslišiš. Ker prihaja iz pradavnine, prihaja počasi in od daleč, prav tako kakor skrivnostna moč otoka, ki preveva vse. Prežame tudi tebe, če ji dovoliš vstopiti in pustiti kretski duši, da stopi v stik s tvojo.
