Pa ne samo češnje. Tudi ajran, merčimek, sutlač, kebab, pivo Efes, turška glasba, čaj, narava in še bi lahko naštevala…. Predvsem so pa ljudje tam doli »zakon«. Prijaznost jim ni tuja, ravno tako ne nasmeh in prijazna beseda ter gostoljubnost. In spet se vračamo k dejstvu, da so ljudje prijazni in dobri, če si ti dober do njih.

traffic jam

traffic jam

Na naši poti po vzhodnem delu Turčije smo doživeli veliko lepih trenutkov, prijaznih besed, zanimivih pogledov in vabil na domači čaj. Seveda se ga nismo prav nič branili, saj je izredno dober in paše prav v vsakem delu dneva. Tako zjutraj, čez dan ali zvečer. Nikoli ga ni preveč in vedno ga je premalo. Ko se ravno privadiš na prijetno čajčkanje v senčki, z dvema kockama sladkorja, pa od nekje zaslišimo Borisov glas: Ajde gremoooo :). Vprašali se boste, od kje pa Boris v Turčiji? Hja, preimenovali smo našega šoferja, mu nadeli slovensko ime Boris, v zameno pa smo mi dobili turška imena. Mene so za čas potovanja preimenovali v Yildiz (zvezdica), Andrej pa je bil po novem Hakan (sokol). Na začetku se nam je zdelo smešno, da bi se preimenovali, vendar smo s časoma na poti ugotovili, da je prej kot ne koristna zadeva. Ko so nas domačini spraševali po imenih, smo se jim ponosno predstavili po turških imenih. Beseda je takoj lažje stekla in takoj so nas imeli »za svoje«. Sicer pa je itak na tem potovanju

sladoledar

sladoledar

poudarek prav na stiku z ljudmi in naravo. Nekoliko manj pa na kulturnih znamenitostih. Pa vseeno je bilo kaj za videti.

Pričeli smo z ogledom jezera Van, ki je nastalo v antičnem obdobju in ga je zajezil vrh gore, ki ga je odneslo ob izbruhu vulkana. Je največje naravno jezero v Turčiji in je veliko približno 5 tisoč km2. Sama voda je bazična – milna in v jezeru živi samo ena vrsta krapa, ki pa baje nima prav dobrega okusa. Torej ne predstavlja kulinaričnih užitkov, razen za tiste, ki si želijo žajfastega okusa :). Kopalci si lahko ohladijo vroča telesa v jezeru, saj je primerno za kopanje. Po kopeli ne potrebujete body lotiona, saj je koža mehka in gladka. Tudi na slapovih Muradiye si spočiješ oči, najbolj pogumni pa se tudi okopajo ali izvajajo skoke s pečin v globino reke. Narava se skozi vožnjo spreminja iz ure v uro in ponuja svoje lepote na ogled. Panorama vabi k fotografiranju in uživanju v žametnih hribčkih, cvetočih poljih, gorah, jezerih… Kot bi mignil smo prispeli v Dogubayazit. Kraj ob iranski meji, od koder se planinci  povzpenjajo na najvišjo goro Ararat (5.136 m). Redko se oblaki razgrnejo in prikažejo Ararat v

Ararat

Ararat

celoti. Nam se je razkazal ob našem odhodu.

Noetova barka nas je počakala in z mnogo domišljije smo videli, da je barka res prava Arka. Najlepši del tega dela potovanja pa je nedvomno izlet v kurdske vasice, sprehodi po poteh ob tisoč in eni cvetlici, neskončni zeleni travi. Le bližnje karavle opozarjajo, kje se nahajamo (ob iranski meji). Pa ne opozarjajo samo s svojo prisotnostjo. Tudi streljali so na nas. No, na avtobus, mi pa smo pešačili poleg. No, ne ravno na avtobus, bili so samo opozorilni streli, da naj se odpeljemo dalje in ne fotografiramo preveč okoli. Vem, sliši se grozno, pa ni bilo ravno tako hudo. Tudi če bi vpili, jih nebi slišali, zato so pač streljali. Ustrašili smo se pa vseeno :). Obiskali smo Izak pašino palačo. Prečudovito. Rečem lahko samo to, da je tip vedel kje mora zgraditi »bajto« :). Razgled, da dol padeš! Tudi iranski zrak smo šli povohati. Samo toliko, za vzorec. Vodiča smo fehtali, da bi šli čez mejo na kakšen čajček, pa nismo imeli urejenih viz. Drugače bi si malo popestrili izlet. Smo si ga pa itak, ko smo prispeli v Kars, najbolj hladno mesto v Turčiji, kjer pozimi zapade od 7-9 metrov snega in temperature padejo krepko

kurdska deklica

kurdska deklica

pod ničlo. V bližini so ostanki stare armenske prestolnice Ani. V 9-10 st.n.št. je bila to veličastna prestolnica in je spadala med tri največja svetovna mesta (Bagdad, Konstantinopel, Ani). Sto let je mesto raslo in se razvijalo. Po prihodu vojn, raznih osvajalcev (13-14 st.n.št.), velikega potresa je mesto razpadlo. Nikoli več se ni vrnilo v svoj prvotni razvoj in svilena cesta ga je zaobšla. Vemo pa, da  ko je mesto svilena pot zaobšla, ni bilo več šans, da bi takšno mesto še kdaj obstalo in si povrnilo ugled in uspeh.

Sledil je foto stop na tromeji Gruzije, Armenije in Turčije in že smo prispeli do vasice od koder nas je steza vodila do Hudičevega gradu. To je zapuščeni grad v kanjonu obdan…. Kaj bi vam pisala, sami si preberite mojo pravljico o tem gradu (Zvezdice v očeh): http://agencija-oskar.si/blog/archives/1321

Tudi na prvem delu turške poroke smo bili prisotni visoko nad kanjonom, kjer ni in ni bilo konca vijugaste ceste. Poroka poteka v treh zaporednih delih. Torej vse skupaj tri dni. Na koncu sta ženin in nevesta utrujena do onemoglosti, pa še »zakonsko dolžnost« morata opraviti in dokazati, da je nevesta nedolžna…

In končno je sledil sespust do reke Čoruh in turistični rafting. Tako bolj na easy. Sama se raftinga nisem udeležila, ker sem bila kamera in fotoman obenem. S šoferjem sva lovila kotičke, kjer sva pričakala raftarje, da so nama lahko malo pozirali.

božji hram

božji hram

Vse tako prehitro mineva, in tako tudi naše potovanje. Kot bi mignil smo se že spuščali proti obali Črnega morja, mimo čajnih nasadov do obmorskega mesta Rize. Pričakalo nas je slabo vreme in celo malo dežja. Pa tako smo se veselili, da bi bili malo črni od črnega morja :). Malo mestne civilizacije ne škodi, smo si rekli, in odvihrali vsak na svojo stran, se razkropili po mestu in zvečer prilomastili v hotelsko sobo vsak s svojo vrečko dobrot. Omenila sem, da imajo fenomenalno sadje. Temu se res lahko reče Sadje z veliko črko. In spet smo pri češnjah. Tako velikih, hrustljavih, temnih in dobrih češenj še nisem jedla. Nekateri bi dejali, da so naše goriške »ta naj ta bul«. Pa je daleč od tega. Moj Andrej se je odločil, da jih bova prinesla dve kili domov. In tako je bilo. Izgledal je sila smešno, ko je po mestu iskal posode za hrambo češenj in še bolj, ko sva jih tlačila v nahrbtnik. Ampak, ko sva jih doma pohrustala z užitkom, je bil ves ta smeh poplačan. Še enkrat bi to storila. Tokrat s petimi kilami :).

Sledil je Trabzon in z njim tudi v previsni skali krščanski samostan Sumela. Žal smo imeli zelo slabo vreme in z dežjem tudi meglo. Zato se Sumele od daleč ni videlo. Lepo ohranjen samostan drugačen od ostalih, ki smo jih vajeni, zato ga tudi ne bom opisovala. Splača se ga videti in sami presodite, kakšen je. Naj ostane skrivnost.

Črnomorska obala je največji nasad lešnikov na svetu. To pomeni, da smo se jih najedli do sitega, za domov

)

potovati je luštno 🙂

so nam jih prodali, pa še jih je ostalo :). Sama nisem oboževalka lešnikov, ampak priznam, da so izredno dobri in okusni s posebno aromo. Kar vprašajte tiste, ki so jih jedli :).

Sledil je obisk mesta Amasya ob Zeleni reki in ogled v skalo vklesanih pontskih grobnic. Safranbolu pa je bil posladek za konec. Tako iz pogleda arhitekturne lepote kot tudi iz pogleda nakupovalne lepote :). Safranbolu je na Unescovi zaščitni listi in je muzej na prostem. Mesto obnavljajo v enakem stilu, kot je bilo nekoč. Staro mestno jedro je urejeno in še vedno so na ogled različne ročne delavnice in obrti. Skoraj vsi izdelki, ki so jih tam prodajali so bili izdelani kot tamkajšnja značilnost (razni leseni izdelki, ratluk, marmelada iz vrtnic, bakrene posode itd.).

Vedno pa na koncu potovanja, zadevo pokvari ena stvar…. In sicer ta, da je treba domov! Pa ravno takrat, ko se človek že vživi v deželo, začne uživati na polno in bi še, in še potoval in raziskoval. To naj bo skomin za naslednje potovanje, ki ga že komaj čakam. Inshallah!

Duška Praprotnik

Tags:

Komentirajte

Za komentiranje morate biti prijavljeni.

Portal agencija-oskar.si uporablja piškotke, da lahko z analizo obiska izboljšujemo storitev, za namene oglaševanja ter raziskave rabe spleta. Prosimo vas, da nam prijazno dovolite, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen. V primeru, da boste nadaljevali z uporabo naše spletne strani, bomo to razumeli kot privolitev. Vašo odločitev lahko vedno spremenite tukaj.
Se strinjam
Ne strinjam se