Turška nagajivščina
Piše: Marko Zabret
Klasična Oskarjeva trojka. Igrivo popotovanje za tiste, ki se želijo seznaniti z Oskarjevo potovalno filozofijo. Turčija je odličen vstopni poligon: muslimanska kultura je tako drugačna od naše, obenem pa nam vsaj moderni, zahodni (tako ali drugače) del dežele nudi “domače ugodje”.
Začnemo v prvi Osmanski prestolnici, Bursi. Zjutraj smo še pili kavo v Ljubljani, zvečer jo zamenja prvi pravi čaj na obokanem dvorišču Koza Hana. Posrka nas vrvež pokrite tržnice, kjer se izgubimo v obilju svile, oblačil, rokodelskih izdelkov, začimb, zlata … in še bi lahko našteval. Srečamo se s prvimi turškimi okusi: kebab, pida, kandiran kostanj, baklava, tudi sadja je v izobilju. Zelena mošeja nas sramežljivo povabi v raziskovanje vere, ki smo jo na zahodu kar nekako stigmatizirali. Predstavi se nam islam.
Že naslednji dan drvimo po rodovitnih, prevetrenih gričih Homerske pokrajine, kjer sta se spopadli grška in trojanska vojska. Vstopamo v turški Egej, kjer se je spisal dobršen del antične zgodovine. Zgodbam starih kamnov prisluhnemo v Efezu, kjer se spoznamo z rimskimi principi in dosežki.
Novo jutro nas vrne še dlje, v grške čase Prien in Didime. Predstavijo se nam imena kot so Aleksander Veliki, Aristotel, Hippodamus, Artemida in Apolon. Od Egeja se obrnemo v notranjost, proti vzhodu. Kot zvesta sopotnica nas spremlja reka Meander, žila, ki z življenjem napaja rodovitno dolino, po kateri se vozimo. Okoli nas bežijo nasadi jagod, pomaranč, fig in bombaža. Za resnično navdušujoč zaključek dneva se bosonogi sprehodimo po belih ponvicah iz travertina, ki zažarijo v barvah sončnega zahoda.
Naslednji dan se obračamo proti jugu: po prečkanju gorovja Taurus nas čaka največji turški kanjon – Saklikent. Pogosto premraženi se čudimo veličastnosti. Tu Oskarizem “Suhi mokrega ne razume!” dobi svoj smisel. Pogrejemo se na 20km dolgi peščeni plaži Patara, ki je znana tudi kot gnezdišče velikih morskih želv. Zvečer se sprehodimo med butiki, lokali in restavracijami šarmantnega mesta Kaš. Glasbe in plesa je dovolj za vse.
Počitnice! Z leseno barko plujemo med otočki arhipelaga Kekova in iščemo ostanke potopljenega mesta. Zasidramo se v najlepših zalivih s kristalno čisto vodo. Kopamo se in poležavamo. Jemo svežo ribo, ki jo na žaru speče naš kapitan. Za sladico se sprehodimo po vasi Simena, kjer se vzpnemo do utrdbe in uživamo v čudovitih razgledih. V vasi brez avtomobilov se ohladimo ob domačem sladoledu iz kozjega mleka. Še prehitro pride večer, odpravimo se do mesteca Olimpos, kjer nas čaka posebna nastanitev.
Zbudimo se v lesenih hišicah, vsaka je pobarvana v svojem stilu, po skupnih prostorih se sprehajajo kužki in mačke, še celo kaka kura se najde. Kadirjeve hiške so posebno doživetje, vsak obiskovalec je del skupnosti. Občutek je povsem drugačen kot v velikih hotelih. V prostem dnevu se sprehodimo čez antične ostaline mesta Olimpos, ki so raztresena po pobočjih gozdnate doline. Raziščemo številne manjše izvire in Genoveško utrdbo. Časa je dovolj za plavanje in poležavanje na plaži.
Polni energije pomahamo Mediteranu v slovo in ponovno pokukamo v notranjost Anatolije. Poiščemo tradicijo mesteca Bejšehir, ki se nahaja ob največjem turškem sladkovodnem jezeru. Ugotovimo, da nihče ne govori angleško. Ogledamo si 700 let staro leseno mošejo. Nadaljujemo proti Konyi, kjer nas navdahnejo misli Rumija Mevlane. Obiščemo derviški samostan, kjer je deloval in kjer je pokopan. Do hotela se sprehodimo preko lokalne tržnice, kjer barantamo s trgovci in si kupimo kaj lepega.
Prodiramo dlje v srce Anatolije. Med obiskom karavanskega dvorca Sultanhan si predstavljamo kamelje karavane v časih svilene ceste. V dolini Ihlara raziščemo cerkvice vklesane v skalo iz časov zgodnjega krščanstva. Sprehodimo se čez labirint podzemnih rovov mesta Derinkuyu. Povzpnemo se na naravno utrdbo Učhisar, od koder se nam kot na dlani odpira edinstvena pokrajina centralne Kapadokije. Pred večernim počitkom si ogledamo še izdelovalnico ročno tkanih preprog.
Vsi se zbudimo še v trdo temo, čaka nas poseben dan. Z malo sreče vzleti okoli 200 balonov, ki pričarajo posebno jutro. Nekateri sončni vzhod pričakajo v zraku, drugi pa se vsemu skupaj čudimo s tal. Domišljija je razvneta, ko se skozi Belo dolino sprehodimo do doline Ljubezni. Kdo je to ustvaril? Kaj je tuf? Zakaj barve? Po ogledu keramične delavnice se podamo skozi še eno slikovito dolino, tokrat Rdečo. V enem izmed pravljičnih stožcev si privoščimo čaj. Pohod zaključimo v vasici Čavušin – tu so bojda doma 600-letniki. Tisti z največ energije nadaljujemo še do dimnikov doline Pašabag.
Naslednje jutro je zaradi naporov prejšnjih dni zelo zaspano. Vračamo se na začetek. Za zajtrk postanemo ob enem najbolj slanih vodnih teles na svetu – Tuz golu. Postanemo v Ankari, kjer si ogledamo muzej Anatolskih civilizacij in Ataturkov mavzolej. Celotno potovanje morda tu dobi dodatno dimenzijo.
Zaključimo udarno. Na začetku. V Istanbulu. Mestu na dveh kontinentih. Ustanovljen nasproti mesta slepih kot Bizanc, nato Konstantinopel. Teža obilja je izjemna. Začutimo jo na sprehodu skozi staro mesto. Po hrbtenici nekdanjega hipodroma so nanizani: nemška fontana, egipčanski obelisk iz Luxorja, kačji steber iz Delfov in nazadnje še edini zares od tod, zidan obelisk. Zasliši se mujezinov klic molitvi. Ozremo se proti desetim minaretom Modre mošeje in Aye Sofie.
Ustavimo se na točki nič. Skozi živahen vrvež ljudi, vonjav, barv in okusov Egipčanske tržnice se prebijemo proti pristanišču v Zlatem rogu. Vkrcamo se na ladjo in že plujemo po meji med dvema kontinentoma, morjema in resničnostima. Misel nam odnese proti domači resničnosti, v kateri bomo pristali čez par ur. Pozabimo jo, še za trenutek si dovolimo biti zliti v ocean božanske ljubezni, kot bi rekel Mevlana … in smo tukaj in zdaj. Navsezadnje je tudi današnji dan najlepši na našem potovanju.
