1. August, 2012   Člani pišejo, Islandija  

Tam, kjer je poštenost doma (Islandija)

 

Tam, kjer je poštenost doma (Islandija)

Daleč stran na severu, kjer so mraz, ledeniki, kiti in gejzirji doma. Tam, kjer je še vedno narava prvinska in je čistoča doma… tam, kjer čas teče počasneje in so ljudje še vedno pošteni… tam, kjer nas je malo zlati slapzeblo, a smo pozabili na to ob uživanju v lepotah narave… tam, daleč stran na Islandiji mi je bilo luštno. Priznam, sem človek poletja in sonca in mi temperatura pod 25 ne ustreza najbolje zato me je presenetilo, da me na tokratni destinaciji niti ni kaj preveč zeblo. Najbrž zato, ker sem pozabila na mraz ob vseh teh lepotah narave in predvsem drugačnosti na katero smo navajeni.
Že ko slišim ime Iceland ne morem mimo asociacije na led. In res ga je bilo precej, saj največji ledenik Vatnajökull predstavlja kar 13% celotne površine države. Da ne omenjam še vseh ostalih ledenikov, ki so me spremljali po celi poti. Tudi vulkanov se človek nagleda, saj so prisotni vsepovsod naokoli, tako večji kot manjši. Ne bom omenjala imen, ker jih tako ali tako ne znamo pravilno izgovoriti in obala severnega morjase tudi ne trudite, ker boste vse prej kot pravilno izustili imena. Če povem, da sem se šest dni trudila s pravilno izgovorjavo šoferjevega imena, potem je jasno, da je islandščina vse prej kot lahka. Kako tudi nebi bila, saj gre za vikinški jezik in prebivalci so pravi potomci Norveških Vikingov, ki so se naselili na tem področju okoli 10 stoletja n.št. Temperamenta niso ohranili, so pa zato toliko bolj vljudni in prijazni na svoj hladen način. Malo jim manjka tistega pristnega nasmeška ampak verjamem, da se globoko nekje v sebi nasmejijo, ko imajo stik drug z drugim :). Ste vedeli, da so Vikingi že v 10. stoletju n.št. odkrili Ameriko. In ne samo, da so jo našli in poimenovali Vinland, celo tam so živeli. A ker se z domačini Indijanci niso prav dobro razumeli (ne vem, kdo je bil bolj konflikten :)) so spakirali kovčke in odrinili nazaj proti severovzhodu.gejzir
Drugače pa se na Islandiji ni možno zgubiti. Celo brez navigacije je moč potovati… vozite po cesti A1 in prispeli boste na isto točko, kjer ste pričeli s potovanjem. Tako lahko je. Samo ne smete zaviti s poti, ker lahko pristanete na makadamskih cestah, ki peljejo v notranjost proti vulkanom in ledenikom, kjer je še kako zanimivo. Če avto ni prilagojen tem cestam (beri dvignjen vsaj pol metra na traktorskih gumah), se je priporočljivo držati ustaljenega asfalta. Srečali boste bore male domačinov in toliko več turistov. Predvsem poleti, ko je prijetno toplo, za domačine že kar vroče. Poletna temperatura doseže »vročih« 17 stopinj in ko posije sonce je že kar precej vroče :)… vsaj za njih. V trgovinah z oblačili sicer prodajajo kratko garderobo, ampak jo jaz nebi upala obleči v teh razmerah. Sem pač bolj zmrznjen tip človeka :). Je pa treba povedati, da je temperaturna razlika med letnimi časi manjša kot pri nas, na sončni strani Alp. Giba se nekje med -15 in 20 stopinjami.
Kar zadeva hrano in pijačo… vodo je nesfumarolemiselno kupovati, ker je pitna voda povsod in celo okus ima. Ja, prav res. Voda ima okus po … vodi, ki je čista izvirska, ledeniška. Tukaj smo malo prišparali, kar je prav prišlo pri hrani, ki pa je precej draga. Cene hrane v trgovinah so sprejemljive, malo dražje kot pri nas. So pa zato obroki v restavracijah ubijalsko dragi. Če seveda najdete restavracijo :). Veliko sreče pri iskanju. Mi smo jo imeli zelo malo in zato večkrat pristali na sendvičih in fast foodih na bencinskih črpalkah. No, pa če se vrnem na cene glavnega obroka, ki se giblje nekje med 25 in 40 eur na osebo (lahko tudi več) tudi to človek prenese, ker se res izplača. Hrano res dobro pripravijo. Ne samo, da je zelo okusna, tudi sveža je. Zato se tudi dolgo čaka na naročen obrok, ker nimajo predpripravljene hrane na zalogi. Ampak, ko jo dobiš servirano pred sabo, pozabiš na čakalno dobo, žal te potem spet zdrami račun na koncu :). In zakaj je vse tako drago? Zato, ker skoraj vse uvažajo in nimajo lastne pridelave, in tudi zato, ker ni pridelovalnih površin. Težko je pridelovati sadje in zelenjavo na vulkansketipična ribiška vasm področju in tudi podnebje ni ustrezno za rast. Nekaj malega imajo kmetijstva predvsem govejo živinorejo, ogromno drobnice (ovac je več kot prebivalcev), tu in tam kakšno kokoš in to je to. A ja, pa da ne pozabim na islandske konje, kateri so prav vsi do zadnjega čistokrvni, saj imajo prepoved uvoza drugih konj.
Omenila sem pomanjkanje restavracij. Tu pa je zadeva sledeča: domačini jedo predvsem doma. V primeru, da kam gredo, vzamejo s seboj sendviče in suho hrano. Ne jedo zunaj tako kot je pri nas v navadi. Tudi nimajo bifejev in raznih cafejev (razen v večjih mestih, ki jih je zelo malo) kjer bi posedali in se družili. Zato smo zelo težko našli kakšno prehranjevalnico in se na koncu zadovoljili s pripravljenimi sendviči iz trgovin ter bencinskih črpalk. V bistvu je bencinska črpalka bistvo dogajanja in druženvikinške hišeja v krajih. Tam najdeš vse. Od šivanke do slona pa tudi fast food strežejo, kar je za lačnega popotnika bistvenega pomena :).  Cene so sprejemljive, hrana pa tudi dosti okusna, da ne ostaneš lačen.
Islandija je redko poseljena in vsega skupaj premore le 320.000 prebivalcev, ki pretežno živijo v glavnem mestu Reykjavik (120.000) in drugih par »večjih« mestih, ki premorejo pod 18.000 prebivalcev. Po večini gre tu za neke manjše vasice ali pa za zaselke. Jih pa vsako leto, predvsem poleti, obišče nekje približno 400.000 turistov. Kar je dobro za turizem, saj je poleg ribištva glavna dejavnost gospodarstva. Ob vsej svoji skromnosti se zelo dobro znajdejo. Ne postavljajo novih hotelov za trume turistov, ki se zadržujejo povečini v Reykjaviku in okolici, ampak za to uporabijo kar šolske internate, ki so poleti prazni zaradi počitnic. Tudi mi smo nekajkrat nočili v tovrstnih internatih in prav luštno je bilo. Malo drugače, pa vseeno čisto in toplo.
Kljub takšni množici turistov tudi tu velja načelo: Ko si na Islandiji se obnašaj kot Islandec. Torej spoštuj naravo in poskušaj ohranjati čistočhladno, a toploo… povsod. Tako čiste dežele še nisem videla. Priporočam obisk vsem, ki želijo videti vulkane, ledenike, jezera, gejzirje, fumarole, severno morje, kite, njorke, vikinške hiše, ledeniška jezera, pozimi polarni sij, modro laguno… poskusiti kruh pečen pod zemljo, čisto vodo, raznorazne ribe, kita, njorko, sladice in še mnogo drugega.
Res je bilo zanimivo in zelo lepo. Veliko je bilo sprehodov in »hodkanja« od vulkana do obale ter od ledenika do gejzirjev in nazaj. Vzemite si 14 dni časa in veliko prostora na spominski kartici fotoaparata. Prišlo vam bo prav :), preverjeno.
Kaj naj rečem za konec? Preverite sami. Mogoče vam bo všeč. Meni je bilo 🙂
Duška Praprotnik