Spet v Peruju

Piše: Iztok Mervič

Spet smo nazaj v kraljestvu kondorja. Peru, dežela polna kontrastov, ki pridejo na dan ob odkrivanju njene raznolike kulture, zgodovine, geografije in biotske raznovrstnosti. Čeprav je glavna zvezda Peruja znameniti Machu Picchu, dežela v sebi skriva še mnogo skrivnosti in običajev starodavnih civilizacij, ki odmevajo od njegovih obalnih ravnic preko visokih vrhov Andov do amazonske džungle. Mati Narava – ali Pachamama kot ji pravijo domačini – je Peru bogato obdarila, zato je mešanica okusov in vplivov spremenila to deželo tudi v zaželjeno kulinarično destinacijo.

Peru je idealen za odkrivanje nekaj mističnega in neznanega, tisočletja starega in nevsakdanje prijaznega. Je garancija za edinstveno avanturo, ki zagotavlja nove uvide in piše zgodbe, ki nas bogatijo in nam dolgo ostanejo v spominu.

Z vami želim podeliti nekaj anekdot z zadnje poti. Za vse ne bo prostora, saj jih je toooliko! Zapišem vsaj nekaj zanimivejših prigod, ki deželo predstavijo na malce drugačen način, kot smo vajeni brati v turističnih brošurah. O nekaterih krajih in njihovih zanimivostih ste zagotovo že slišali, o nekaterih morda še ne, vsaka zgodba pa nosi močan naboj – tisti za zapomnit.

Živimo v nekih čudnih časih “nove normalnosti“ in zaščitne maske, tudi v naravi, so del te zgodbe. Da, tudi zunaj na 4000 in več metrih nadmorske višine, tudi na Machu Picchuju. Ponekod v zaprtih prostorih celo dvojne. Iskreno rečeno, niti ni bilo tako težko navaditi se, kajti ob vsem ostalem, kar se nam je dogajalo, je ta pritiklina postala samo in zgolj obvezen pripomoček, ki nas ni pretirano oviral. Tako je pač bilo v tem času v Peruju in nič zato. Upajmo, da bo kmalu drugače. Zgodba o “presnetih maskah“ je hitro zbledela.

Vendar pozor! Nikjer gneče! Nikjer ni več tistih velikih množic turistov. Kako krasno je fotografirati, ne da bi za to morali čakati v vrsti, ko v kader skačejo nadležni nagneteni turisti. Končno lahko v vseh lepotah uživamo skorajda sami, kar nam je hitro zlezlo pod kožo. Pravzaprav kar ne morem verjeti, da imam na slavni fotki z Machu Picchuja samo 17 nezaželjenih osebkov! Kako je to mogoče?! Z drugega zornega kota pa ni prav nobenega! Pa to je noro! Kako bi bilo fino, da bi lahko tako osamljeni vedno potovali po največjih znamenitostih, kajne? Ampak vsega žal ne moremo imeti: ali maske ali gnečo. Hmmm…

Sredi potovanja smo izvedeli, da je ponovno mogoč vzpon na goro Wayna Picchu – prav tisto, ki kraljuje na slavni fotografiji Machu Pichhuja. Velika večina sopotnikov se je na mah odločila za doplačilo, da gremo gor. To je treba izkoristiti, brez dvoma. Zadnjih nekaj metrov smo premagovali dobesedno po vseh štirih – neko alternativno pot so odprli, bogsigavedi zakaj – a brez predaje. Pošteno smo si zaslužili nepozaben razgled, ko smo vendarle prišli na vrh.

Še danes pa se ne ve, zakaj se je za pot odločila tudi mlada dama, ki jo je že od nekdaj strah višine. No, za njen strah smo izvedeli šele v zadnjih metrih pod vrhom. Čudna so pota Gospodova, pravijo … Ko sem jo dobesedno nekaj metrov pod vrhom videl “prilimano“ ob skalo, zadihano in objokano, tega še nisem vedel. “Ne grem več naprej! Zanima me edino še, kako bom od zdaj naprej tukaj gor živela, ker tudi dol nazaj ne grem!” Vprašam jo, zakaj mi ni prej povedala, da jo je na smrt strah višine, pa mi je skozi zobe zabrusila samo: “Še nekaj ur bom jezna nate in na mojo mamo, da sta me prepričala v to norijo. Potem bo morda bolje,“ je hlipala. Izgledala je zelo odločena. Planeti so se po krajšem prijateljskem pogovoru le poravnali in punca je šla naprej. Gor. Do vrha! In tudi nazaj dol. Seveda ni potrebno posebej opisovati njenega navdušenja, ko smo se vrnili na izhodiščno točko. Še dobro, da je imela ušesa, saj bi ji drugače nasmeh razpolovil obraz … Zmaga je njena!

Peru je varna in prijazna dežela, ki utripa v španskem kolonialnem ritmu in odmeva v staroselskih jezikih quechua in aymara. Ena izmed njegovih glavnih znamenitosti so prav gotovo njegovi prebivalci. Ljudje v Peruju so znani kot izredno vljudni, prijazni in nasmejani. Nevsiljivi, tudi ko ponujajo rokodelske izdelke ali ko vabijo v restavracijo poskusit pečenega morskega prašička. Morskega prašička? Ja, res je, v Peruju jih jejo, tam je to nekaj povsem običajnega. Namesto da bi ga imeli za hišnega ljubljenčka, ga pohrustajo. Kakšna groza! “Aja, saj mi pa iz konjev, teh plemenitih živali, salame delamo,“ se takoj streznim. Nima smisla razbijate glave zakaj, najbolje da poskusimo in pridemo zadevi do dna – ima zares vsako eksotično meso okus po piščancu? “Cuy“ (kot morskemu prašičku rečejo v Peruju) je na krožniku postrežen v celoti – z glavo in vsemi štirimi okončinami vred. No, in kakšnega okusa je? Malo bolj mastnemu piščancu je podoben, bi rekel. S primesmi zajčka. No, zdaj veste.

Kaj pa skrivnosti geoglifov v Nazci? Na to temo je napisanih na stotine knjig in prav nobena še ni zadevi prišla do dna. Zgodba je enostavno preveč skrivnostna in kompleksna, da bi jo lahko nedvoumno podali. Od povsem praktičnih razlag, do teorij o vesoljčkih in vse vmes. Vse to je Nazca. Zgodba dobi posebno dimenzijo, ko geoglife vidiš iz zraka – iz letala. Takšne in drugačne oblike dajo domišljiji prosto pot, ena pa mi je še posebej ostala v spominu.

Skrivnostna je figura osebe, nekateri pravijo humanoida nevsakdanjih dimenzij, ki maha nekomu tja v nebo. Le komu maha tja v vesolje? In zakaj je oblečen v nekaj presenetljivo podobnega skafandru? Tudi zaradi tega je ta geoglif poznan po imenu “Astronavt“. Astronavt pred 1500 leti? Morda celo več? Nič mi ni jasno. Nekateri pravijo, da v resnici ni astronavt, ampak ribič, saj ima v eni roki ribo. Da opozarja ladje, da lahko na tem področju pristanejo in da ljudje tam prodajajo ribe. 100 km od obale? Aja, ribič je ja, saj ima gumijaste škornje, zdaj pa bolje razumem. Čakaj … Spet nekaj ne štima. Po drugi strani pa – zakaj izgleda tako kot da ga je narisal osemletni otrok, če imamo na drugi strani natančno načrtovane geometrijske geoglife? Res mi ni jasno, zakaj podoba ni bolj natančna, bolj podobna človeku, ampak neki kreaturi z velikimi očmi v čudnih debelih čevljih.

Vprašanj je dovolj, da bomo danes težko spali … Vsakdo si lahko ustvari svoje mnenje in prav zato je ta del poti nekaj posebnega. Saj niti ni pomembno, katera teorija vam je bolj všeč. Pomembno je, da nas predrami, da si začnemo zastavljati vprašanja. Odgovore bomo tako ali tako prilagodili lastnim zaznavnim predstavam in konceptom. Dovolj filozofije.

Za konec pa morda še ena, ki lahko brez konteksta zveni popolnoma napačno. Inkovski imperij se je razblinil s prihodom španskih konkvistadorjev; nam pa so domačini razblinjali stereotipne predstave o njihovi deželi in kulturi. Eden najmočnejših predsodkov, ki ga imamo, se nanaša na sveto andsko rastlino – koko. Seveda je res, da služi za pridelavo nevarnega mamila kokaina, vendar je to moderna iznajdba, polna kamikalij in strupov, ki nima nič skupnega s tisočletja staro tradicijo andskih ljudstev, po kateri je koka sveta rastlina z zelo posebnimi lastnostmi. Poenostavljeno povedano, uporabljajo jo kot daritev pri ritualih, v Andih pa je koka to, kar je za nas kava ali pravi čaj. Poživilo. Pika. Pomaga tudi pri lajšanju simptomov višinske bolezni, o čemer žvižgajo že vsi kondorji. O tem smo se poučili in nejeverno sprejeli zgodbo. Naj za boljše počutje visoko v Andih spijemo kak kokin čaj ali požvečimo nekaj listov, so nas spodbujali ne samo domačini v vaseh in receptorji v hotelih, temveč tudi lokalne vodnice in vodniki, priporočal jo je celo zdravnik v Punu. Upam si trditi, da smo prav vsi v skupini začutili vpliv velikih nadmorskih višin, sploh ko smo prečkali prelaz na 4.910 metrih. Eni bolj, drugi manj.

Ko smo se naučili, kako s koko olajšati neželene simptome na skoraj 5000 metrov nadmorske višine in da zares pomaga, je postala naša stalna spremljevalka. Že to se malo čudno sliši. Še dobro, da nihče ni posnel prizora, ki bi ga lahko neuk opazovalec na socialnem omrežju interpretiral popolnoma narobe. In bi me lahko spravil v velike težave, najmanj v neroden položaj. Na prizor me je opozorila sopotnica, ki ga je videla z nepristranske perspektive in se ji je zdel skrajno komičen. Predstavljajte si, kako samozavestno stopim pred skupino in na ves glas razglasim: “Če kdo želi koko, jo dobi pri meni!“ Sopotniki sproščeno in z nasmehom dvignejo palce ter eden za drugim ležerno odvrnejo: “Super! Hvala, dobro je vedeti!“ In že takoj se jih par oglasi: “Ja, jaz bi še malo!“ V kontekstu naših predstav o koki lahko ta prizor dojamemo narobe, v kontekstu subtilno prisotnih težavic velikih nadmorskih višin pa je povsem običajen, za domačine pa seveda niti ni omembe vreden.  

Ladjica pristane v vasi na otoku Taquile, 4000 metrov visoko sredi slavnega jezera Titicaca, kjer je običaj, da si moški pletejo svoje kape z živobarvnimi cofi in kjer za darilo dobiš doma pleteno vrečko za koko. Da jo lepo oprtaš čez ramo, ko hodiš čez mesto in ko srečaš znanca, si z njim izmenjaš pest kokinih listov – ker je taka tradicija. Ko smo se tik pred andsko nevihto vrnili s sprehoda na otoku, so domačini zakurili ogenj in nas povabili na ples v čast Pachamame. In to ne tisti turistični, ampak na povsem spontan, domač način. Tu pa se začne že druga zgodba …