22. nov, 2023   Agencija Oskar, Člani pišejo, Sokotra  

 

Sokotra – kjer je Bog našel navdih za raj

Piše: sopotnica Helena Žagar

Potovanje na Sokotro

Zagotovo smo si vsi že kdaj, z zaprtimi očmi, slikali podobe raja. Kotička, kjer vlada mir, beseda tišina dobi pravi pomen, kjer morje buči drugače, kjer zvezde na nočnem nebu mežikajo pristno, brez motenj osvetljenih stavb in javne razsvetljave. Kotiček, kjer je narava tako pristna in nedotaknjena, da te zaboli od lepega. Prostor pod soncem, kjer se v vsakem trenutku pred očmi slikajo podobe, ki jih lahko ustvari samo največja umetnica – narava.

Naj ti zaupam skrivnost: ta košček raja ni samo plod domišljije – v resnici obstaja. Čeprav se zdi, kot da je iz drugega planeta, je to na Zemlji. Imenuje se Sokotra in je največji otok istoimenskega arhipelaga v Indijskem oceanu. Čeprav je upravno del Jemna, geografsko gledano sodi k Afriki, saj se nahaja nedaleč od afriškega roga, 240 km vzhodno od Somalije. Zaradi svoje lege je otoku uspelo ostati precej izoliran in nedotaknjen in kot tak nudi zavetje številnim endemitom – tu naj bi se nahajalo skoraj 700 endemičnih rastlinskih in živalskih vrst, kar otok, ki od vzhoda do zahoda meri 125 km in od severa proti jugu 45 km, uvršča na peto mesto po biotski raznovrstnosti. Ne pravijo mu zaman Galapagos Indijskega oceana, ki je v celoti pod zaščito Unesca.

Podatki, ki že sami po sebi govorijo o tem, za kako posebno območje gre. Pa vendar niso niti blizu temu, da bi zmogli prikazati čarobnost tega neokrnjenega bisera. Potovanje po Sokotri je zagotovo življenjsko doživetje. Sodobni ljudje, ki smo že davno izgubili prvinskost, stik z naravo in samim sabo, dobimo tu občutek ponovnega rojstva svoje prvobitnosti. Na otoku, ki ga še niso ujele in uklenile pasti novodobne razvajenosti in potrošništva, kjer skorajda ni telefonskega signala, kaj šele interneta, kjer je elektrika le tu pa tam v kakšnem »mestu«, kjer je asfaltirana samo obalna cesta, ki povezuje severni del otoka z južnim ter letališče z glavnim mestom Hadibo, sicer pa se potuje po brezpotjih, ki pogosto pospešijo prebavo in krvni tlak, se ob pogledu na nočno nebo, posejano z milijoni zvezd, znova zaveš samega sebe in tega, kaj v življenju resnično šteje.

Nepozabna pustolovščina se je začela že s pristankom na edinem letališču, ki obratuje vsega skupaj kakšnih 15 ur na teden – tu namreč pristaneta samo dve letali tedensko, otok pa v povprečju obišče okoli 3000 turistov letno, kar mu omogoča, da ohranja svojo originalnost in se uspešno izogiba množičnemu turizmu, ki bi mu zagotovo odvzel mnogo šarma in unikatnosti. Ob izstopu iz letališča se že srečamo s prvimi kozami, ki se sprehajajo praktično povsod. Za nas nenavaden pogled, za domačine nekaj povsem vsakdanjega. Koze ter v višjih predelih tudi nekaj malega krav in ovac se namreč pasejo povsem prosto, kar pomeni, da jih srečaš tako na ulici mesta, na plaži, ob cesti. Lahko je tudi nepovabljena cimra, ki radovedno priskaklja v tvoj šotor in če si malo nepreviden, tvoj potni list kaj hitro postane njeno kosilo.

Aha, šotori. Na otoku so edini približek turistični infrastrukturi štirje hoteli v »prestolnici« Hadibo. Sicer pa potovanje izgleda tako, da vsak večer postavimo šotor na kateri od fantastičnih pozicij z razgledom, domačini zakurijo ogenj, postavijo potujočo kuhinjo, v kateri na nekaj metrih s par posodami čarajo več-hodne menije dobrot, s katerimi brez težav prekosijo vsakega chefa v najboljših restavracijah, umijemo se s skokom v morje ali wadi in kljub temu, da se morda na začetku sliši malo naporno za razvajeno mestno rit, na koncu ugotoviš, da je to točno tisto, kar rabiš. Nič več in nič manj. In si zadnjo noč, ob prenočevanju v hotelski sobi zaželiš nazaj v šotor, da te v spanec zaziba šumenje morja s pogledom na najbolj zvezdnato nebo, kar si ga kdaj videl.

Čeprav na otoku ni kakšnih posebnih kulturno-zgodovinskih znamenitosti, ki bi jih bilo treba videti in dneve preživljaš med vožnjami po divjih brezpotjih, občudovanju narave, ki je na vsakem kilometru poti malo drugačna, kot je bila še pred trenutki, kopanjem v wadijih in predajanju valovom ter neskončnosti belih peščenih plaž, so kljub temu dnevi tako polni in doživeti, da ob večerih, ko domačini postrežejo večerjo ob ognju, pod zvezdnim nebom, kar ne moreš verjeti, kaj vse si doživel v enem samem dnevu.

V tem raju rastejo drevesa, iz katerih teče zmajeva kri, puščavske rože, ki se po pobočjih razprostirajo kot palčki, tu najdeš ptice in kuščarje, ki jih ni nikjer drugje, razprostirajo se neskončne površine peščenih plaž, na katerih si svoja domovanja z razglednimi stolpi postavljajo rakci.

Vsak dan je priložnost za novo doživetje. Že prvi dan nam je srca polnila neznosna radost bivanja, ko smo postavili šotore v bližini Kalansije, s pogledom na turkizno morje na eni, peščeno sipino na drugi in neverjetno ekipo domačinov, ki je že prižigala ogenj, na tretji strani. V takih trenutkih se zaveš, da si moral v življenju nekaj narediti prav, da si si zaslužil privilegij biti točno tam v tistem trenutku in uživati v tej spokojni krasoti.

Drugi dan – drugo doživetje; za začetek vožnja s čolnom mimo neverjetnih skalnih formacij do ene najlepših plaž – Shoab beach. Že popoldne pa nova nepozabna avantura, večurna vožnja po brezpotjih, postanek za kosilo pod datljevimi palmami v wadi Dyirhorju, vse do končnega cilja tega dne – planote Diksam. Tu rastejo drevesa, ki jih ni nikjer drugje na svetu. In ko se zjutraj zbudiš in je prvo, kar oko uzre, gozd, poln dreves zmajeve krvi, veš, da si v raju. Dan skoraj ne bi mogel biti popolnejši. Že po treh dneh prepričana, da smo vse najlepše zagotovo že videli in doživeli, ker je nemogoče, da je na tako majhnem prostoru še več čudežev, se pripeljemo do DiHamrija. Postavimo šotore ob morju -luštno, ampak nič posebnega. Dokler si ne nadaneš maske in cevke ter se prepustiš čarobnosti podvodnega sveta.

Tu je izjemen koralni greben in ne verjamem, da na barvni paleti obstaja barva ali njen odtenek, ki je tu ne bi našel na kateri od rib, ki se ene s skoraj nadzvočno hitrostjo, druge pa ležerno v svojem ritmu gibajo v ritmu valovanja morja. Nova nočitev v družbi zvezd in šumenja morja in že je bil tu nov dan in priložnost za novo doživetje. Tokrat se je bilo potrebno malo bolj potruditi. Nedavno obilno deževje je namreč na otoku povzročilo kar nekaj preglavic, med drugimi je odneslo kar nekaj cest, kar je pomenilo, da bo do Homhila potrebno peš po wadiju Shifa. Dobra ura vzpenjanja ne bi bila nič posebnega, če ne bi bilo v zraku 32 stopinj Celzija in vlažnost, ki se je čutila kot vsaj 90%. Ampak ob pogledu na naravni infinity pool, ki nas je čakal na vrhu, je bil ves švic pozabljen. Samo še hop v kopalke in ponovno je dobil dan oznako poplnosti.

Za naslednji dve noči smo postavili tabor na sipini Archer. Težko je z besedami opisati občutke, ko imaš spalnico sredi neskončne sipine belega peska, v katerem se kopajo žarki zahajajočega sonca v nešteto odtenkih rumeno – oranžno – rdeče barve, medtem ko vrh sipine odseva v najbolj turkiznem morju. Po večerji pod zvezdami se posedemo ob ognju in se prepustimo besedam našega lokalnega vodnika Ahmeda, ki pozno v noč pripoveduje zgodbe iz zgodovine Sokotre, ki jih je kot soavtor izdal v dveh knjigah. V tem času se dnevi na Sokotri začenjajo zgodaj – ob petih zjutraj je že popolnoma svetlo in temu primerno smo tudi mi naše dneve začenjali tako kmalu, da smo se skoraj vsak dan čudili, kako ura še niti poldne ni, mi pa smo že toliko vsega doživeli.

Šesti dan je bil čas za obisk novega čudeža narave – po približno eni uri vzpenjanja v hrib (ja, znova nas je peklo sonce in tudi vlaga ni bila nič manjša kot prejšnji dan), smo prišli do kraške jame Hoq. Prepičana sem, da nihče ni pričakoval tega, kar nas je čakalo – ogromna jama, ki se po bogastvu kapnikov in drugih apnenčastih formacij brez sramu kosa z našim ponosom – Postojnsko jamo – le brez električne razsvetljave, vlakca in trume turistov. Samo mi, z naglavnimi svetilkami, v temi in tišini, v dobro uro trajajočem sprehodu po tej izjemni naravni lepoti. Počasi se je naša sokotrska avantura bližala koncu.

Na poti nazaj proti Hadibu pa nas je čakalo še zadnje presenečenje in še en biser tega otoka – po približno pol ure spusta (nihče ni želel razmišljati o tem, da se bo treba po isti poti tudi vrniti, samo da bo šlo navzgor) se nam je odprl pogled na izjemen kanjon Kalysan. Samo še kopalke in hop v vodo. Še zadnji pogledi na neokrnjeno naravo in povratek v civilizacijo je bil neizbežen. Srca pa bodo zagotovo še nekaj časa tam dol, kjer čas teče drugače, kjer so nasmehi bolj pristni in dobi sreča nov pomen.

Vsak dan preživet na Sokotri je bil pustolovščina zase. In če je res, da se ti v trenutkih pred smrtjo pred očmi zvrstijo najlepši prizori iz življenja, potem v teh nekaj sekundah mojega življenjskega filma podobe, ki jih čara Sokotra, zagotovo ne bodo manjkale.

Potovanje na Sokotro