Šojina zgodba s potovanja po Mali Aziji

Dragi Rak!
Na začetku je bil prisoten strah. Nisem vedela, ali bi bilo vseeno bolje, da še malo počakam in se prijavim na kakšno kasnejše potovanje. V Turčiji sem že nekajkrat bila zato me sama destinacija ni najbolj prepričala. Da je bila odločitev pravilna, sem ugotovila že na letališču, kjer sem spoznala ostale sopotnike oziroma živalce. Imela sem občutek, da jih na nek način že poznam. Vsi so bili zelo odprti, prijazni, dobre volje in občutek domačnosti me v njihovi družbi vse do danes ni zapustil.
* * *
Na samem potovanju smo ogromno doživeli.
Pa vendar smo želeli še več. Vsak od nas bi Komarja najraje povprašal še o kakšni težavi in vse vzorce razrešil kar na tem potovanju.
Sama sem eno izmed Komarjevih “diagnoz” celo sprejela s skepso. Najraje bi ga bila vprašala, ali je res prepričan, da je to moj problem. Meni se vsekakor ni zdel. Prva moja misel je bila, da takšnega vzorca zagotovo ne nosim v sebi. Ampak ker je Komar izjemen strokovnjak, sem nekako vedela, da bo diagnoza kar prava. Priznam pa, da sem potrebovala nekaj časa, da sem jo tudi sprejela. V veliko pomoč so mi bili sopotniki, ki so znali s svojo razlago vzorec predstaviti na takšen način, da sem ga tudi sama bolje razumela.
Ob odhodu domov so se začela porajati vprašanja, kako vnesti spremembe v življenje doma. Na potovanju smo namreč bili obkroženi z ljudmi, ki so nas razumeli, s katerimi smo se lahko pogovarjali o porajajočih se mislih, čustvih, prejeli od njih spodbudno besedo, objem … Na trenutke sem imela občutek, kot da živim v kokonu. Ob prihodu domov pa je napočil čas, da se izvijem iz tega kokona in najdem varnost, ki mi jo je do tedaj nudila skupina, v sebi. Takrat sem se pričela zavedati, da je to tudi edino mesto, kjer bom varnost vedno lahko našla.
Rak in Komar, vedno vama bom hvaležna za to izkušnjo, ki je bila zame neprecenljiva. Zahvala gre tudi ostalim soživalcam, ki so pomagale ustvariti to zgodbo. Prav tako pa že komaj čakam, da vas ponovno srečam ter da izmenjamo novičke o novostih v življenju.
Šoja

PS. Minevajo 3 tedni odkar sem napisala zgornje vrstice … Občutek imam, kot da je minilo že nekaj mesecev oziroma let od potovanja … V tem kratkem času se je zgodilo ogromno stvari. Toliko, da se včasih vprašam, ali je vse to resnično ali pa mogoče le gledam nek film ki v bistvu nima nobene veze z mano in sem na nek način samo
zunanja opazovalka. Ampak ne, nisem opazovalka. To sem jaz, “nova jaz”, ki je pripravljena na vse, kar se dogaja in se še bo zgodilo … Začenjam čutiti, kdo pravzaprav sem in kaj si želim.
Vem, da pot, ki me čaka, ne bo lahka in da bo še veliko vzponov in padcev. Vendar se je kljub temu veselim in v pričakovanju novih dogodivščin z radovednimi očkami zrem naprej … Čudovito pa je tudi ker vem, da imam ob sebi ljudi, ki me 100 % sprejemajo, spodbujajo in mi želijo le najboljše. In prvič v življenju vidim, da so stvari resnično lahko zelo preproste.
Zunaj sije sonček … In v meni vre sreča … V zadnjem mesecu sem velikokrat jokala zaradi žalosti, občutka nemoči, strahov … Danes pa po mojih licih tečejo solze sreče. Hvala vsem, ki mi pomagate ustvarjati mojo zgodbo, kajti brez vas tudi mene in moje zgodbe ne bi bilo.