Piše: vodnica Ana M.
Prvi dan Sicilije, začenjamo v Palermu. Prvi dnevi ture so po navadi najtežji. Po uvodnih taktih mora vodnik narediti dober vtis. Ta je še posebej pomemben na otoku, kjer tudi vsi ostali stremijo k temu, da naredijo ‘la bella figura’.
A včasih stvari ne tečejo, kakor bi morale, in tudi vodnik kdaj kaj pozabi. In na svoj prvi ključni dan vodenja sem pozabila v kovčku dovoljenje za začasno delo v Italiji. Gre za dokument, ki mi dovoljuje, da delam v njihovi državi kot vodnik z našimi skupinami. Če tega nimaš, so kazni visoke, in ko sem že ob prvem jutranjem govoru pred Normansko palačo ugotovila, kaj sem storila, se mi je kar stemnilo pred očmi.
V dani situaciji sem videla edino možnost samo, da se grem ta dan skrivalnice. Bistvo je, da te ne odkrije uradni aparat in zato sem imela oči na pecljih in se ga izogibala. Ko je bil tako ta npr. postavljen pred glavnim vhodom v katedralo, sem skupino odpeljala na vzhodni del (ker tam imamo res dober kader za odlično fotko in lahko najbolje vidimo značilne intarzije – s čimer so se seveda vsi strinjali) in naredila razlago tam. Celo dopoldne sem se spretno izogibala takšnim in drugačnim carabinieri-jem, a sreča spet ni bila na moji strani, saj je bila za ta dan napovedana še ena stalnica palermskega tedna – štrajk. Za kaj se je spet šlo, sem že pozabila, ali so bili študentje ali taksisti – tega je tam toliko, da človek ne sledi. Kar je mene zanimalo, je bilo, kam naj skrijem sebe in skupino tridesetih ljudi na Trgu Bellini. Carabinieri levo, desno, vsepovsod, jaz pa se moram postaviti na sredo trga, ker samo od tam vidimo vse cerkve, ki smo jih prišli gledati. V želodcu me je zvijalo, a ni bilo druge. Naredim razlago in dam prosto.
Skupina policistov je stala nedaleč od nas. Eden izmed njih mi sledi s pogledom. Nonšalantno naredim par korakov, si nadenem nasmešek in z zanimanjem opazujem cerkev San Catalda, kot da jo vidim prvič v življenju. Da sem bolj prepričljiva, potegnem iz žepa svoj telefon in začnem slikati. Dokaz o svoji sproščenosti podkrepim še tako, da se po hipijevsko usedem na pločnik in se predajam utripu okolice. On pa mene še vedno gleda. “Zdaj me bo pa začopatil!”, mi razbija srce. “Spreobrni pozornost”, mi pravi glava.
Vstanem in pristopim k njim. “Kaj dogaja danes?”, sem firbčna, “zakaj je toliko policistov vsepovsod?”. V klasični sicilijanski nezaupljivosti ne dajo dosti od sebe. K sreči trenutek razbije najvedrejši v skupini in se mi namuzne: “Snemajo film z George Clooney-em!”. Fijuuu, v tem trenutku sem vedela, da sem onega rešena. “Uaau”, rečem navdušeno, a mu dam vedeti, da mu čisto ne verjamem. “Pridi, pridi!”, mi pravi in me odvleče do njihovega kombija, kjer me z nasmeškom pozdravi njegov kolega, ki je resnična kopija znanega igralca! In še pustil je, da ga je nadobudna turistka poslikala. La bella figura, ni kaj!
