Naslednji postanek: Tana Toraja (beri Tana Toradža), dežela sredi otoka Sulawesi, ki so jo pred dobrimi stotimi leti bolj ali manj uspešno skušali pokristjaniti. Dežela, kjer je osrednji družbeni dogodek pogreb.
Kljub temu, da sem v Tani Toraji že bila, 
sem navsak način želela videti tudi tisti del pogrebne ceremonije, ko obredno koljejo bivole, saj njihove duše po starem verovanju pomagajo umrlim priti v nebesa. Z lokalnim vodnikom, ki sem ga najela skupaj z motorjem, sva se že ob sedmih zjutraj odpravila na kraj pogreba. Seveda sem prej kupila še šteko kretek cigaret (to so tiste s klinčki), saj se spodobi, da obiskovalci prinesejo kakšno darilo.
Ob osmih je bilo že vse pripravljeno, deset bivolov je čakalo na svojo usodo. Nekaj prašičev so že potamanili in jim ožgali kožo, tako da so goli in črni ležali na osrednjem delu in čakali, da jih razkosajo. Ta danse na pogrebni slovesnosti zbere skoraj cela vas, seveda tudi otroci, saj se meso bivolov in pujskov potem razdeli med vaščane pa tudi predstavniki oblasti in cerkev pristavijo svoj lonček.
Začelo se je. Pripeljali so prvega
bivola, mu prednjo nogo privezali na količek, ki je bil zabit v zemljo, prišel je »klavec«, potegnil dolg nož izza pasu, prijel bivola za nozdrvi in švizzz … zaril nož naravnost v vrat. Kri je špricala naokoli, bivol je začel poskakovat in se skušal osvobodit priveza, potem pa omagal in zgrmel po tleh. Kri je odtekala v potokih in še nekaj časa so trajali posmrtni krči velike živali. Glavo mu je vrglo nazaj in kot bi mrtve oči strmele naravnost vame. Preplavil me je občutek krivde … Vse so ubili po enakem postopku. Preden so ubili zadnjega je sledilo še obvezno fotografiranje bivola in družine umrlega. Na koncu je vseh deset živali ležalo na blatnih tleh, prepojenih s krvjo. Bosonogi »klavci« so bili do kolen in komolcev zamazani z njo, kot v kakšni drugorazredni grozljivki. Kakih trideset ljudi je potem »planilo« 
na bivole, da so jih dali s kože (le-te posušijo in prodajo izdelovalcem senčnih lutk v glavnem na Baliju in Javi). Obvladajo.En, dva, tri in dvesto-kilogramske živali so bile slečene. Potem so jih s sekiricami ter mačetami razkosali, meso pa metali na velike palmine veje. Točno je določeno kdo dobi kateri kos. Najboljšega seveda družina umrlega, potem pa glede na socialni status.Po kakšni uri so razkosane živali začele močno zaudarjati in vse skupaj je bilo za moj želodec že preveč. Mi nismo več vajeni takih prizorov. Pri nas koljejo lepo za zaprtimi vrati in meso kupujemo v veleblagovnicah.
Podurhala sem jo s kraja mesarskega klanja in se z vodnikom Yohanom podala raje v prelepo torajansko naravo. Podučil me je kako iz visečih palmovih plodov naredijo palmovo vino in sladkor, kako se po bambusovi lestvi spleza na palmo,
kako iz riževe slamice naredijo piščal (ki piska kakih dvajset minut), kako iz palminega sadeža pangi naredijo črno omako (ki jo navadno jejo s svinjino),da so vršički neke posebne praproti zelo okusna zelenjava, srečala sva ljudi, ki so presajali riž pa otroke, ki so po blatnih riževih poljih lovili rakce … Ko sva se že skoraj vrnila v Rantepao, mesto kjer sem bila nastanjena, me je vprašal, če bi šla gledat še petelinje boje … ne hvala, krvi imam dovolj za deset let naprej in nazaj J. Raje grem na okusno krompirjevo juhico, ki jo pripravijo iz kokosovega mleka. Mnjam. Riža imam že vrh glave in Rantepao bom izkoristila, da se najem krompirja.
Nina Slamnik
