REFLEKSIJE NA ŠTUDIJSKO POTOVANJE 2025

Izvrstne fotografije študijskega potovanja si oglejte TU.

Vstopiti v Turčijo ne pomeni le pristati na carigrajskem letališču. Pomeni prestopiti prag med znanim in neznanim, med udobjem domačega sveta in vrtincem novega. Študijsko potovanje še zdaleč ni bilo (zgolj) učenje o kamnih in zgodovini – bilo je ogledalo, v katerem smo opazovali podobo nas samih, naših strahov, sposobnosti in predvsem naše osebne rasti.

Vsako jutro smo vstajali z občutkom, da stopamo v nov izziv. Z vsakim dnem je nori tempo vedno bolj postajal ritual. Ena skupina pripravlja predstavitev, druga pomaga z logistiko, tretja trenira svoje govorniške veščine. In potem – akcija! Kljub utrujenosti, kljub temu, da si komaj utegnil popiti jutranji čaj, si pač stopil pred sopotnike, globoko vdihnil in spregovoril. In sčasoma ugotovil, da ne govoriš le o turških vaseh o poti, ampak o sebi. Skupina, s katero smo preživeli teh deset dni, ni bila le družba naključnih ljudi. Bila je krasno sozvočje različnih značajev, ki so se med seboj dopolnjevali, podpirali in včasih tudi brusili. Ko nekdo omaguje, ga drugi dvigne. Ko nekdo zablesti, vsi skupaj ploskamo. 

Gostujoča dežela – Turčija – je bila hkrati učiteljica in preizkušnja. Nežnost gostoljubnosti v kontrastu z ostrino discipline, mehki ritmi sufijske glasbe prepleteni z glasnimi mestnimi trgi. Kljub intenzivnosti urnika smo se učili, da je vodenje ni (zgolj) dril in struktura, ampak še žar, ki ga deliš s sopotniki in jasen namen. In to je nekaj, česar se ne da ponarediti.

Šola vodenja je bila vaja za življenje. Učila nas je, kako sprejeti neznano, kako se znajti pod pritiskom, kako poslušati druge in predvsem – kako poslušati sebe. Ko smo zadnji večer izčrpani gledali iz diyarbakirskega obzidja v turško noč, smo vedeli, da se je nekaj premaknilo. V meni. V nas. Čeprav smo se naslednji dan vkrcali na letalo nazaj domov, je del nas ostal tam – v vetru Kapadokije, v vrvežu Carigrada, v zgodbah, ki smo jih pripovedovali in ki so za vedno postale del nas.

Medved

Ko smo se odpravili na študijsko turo, smo verjeli, da bomo spoznavali zgodovino, znamenitosti in umetnost Turčije. Nismo pa pričakovali, da bomo spoznavali tudi drug drugega – v globini, iskreno, srčno. Ta pot ni bila le potovanje po pokrajinah, ampak potovanje skozi čustva, prijateljstvo in nepozabne trenutke.

Naš prvi postanek je bil veličasten Istanbul, mesto, kjer se prepletata vzhod in zahod, staro in novo. Hodili smo po ulicah, kjer so nekoč korakali sultani, občudovali modrino Hagije Sofije in dihali zgodovino v vsakem kotičku. Toda tisto, kar je naredilo ta trenutek poseben, ni bila le arhitektura – bil je občutek pripadnosti. Skupaj smo se smejali, skupaj smo okušali sladkost baklave, skupaj smo zrli v Bospor in sanjali.

Ko smo nadaljevali pot proti jugovzhodu, so se pred nami odpirale starodavne rimske naselbine, kjer smo občudovali zapuščino tisočletij. V teh kamnitih ostankih preteklosti smo se spraševali o prihodnosti. V Izmirju smo spoznali gostoljubnost domačinov, v Fezu se prepustili mističnosti ozkih ulic in v Šanliurfi – mestu prerokov – smo v tišini zrli v sveti ribnik, vsak s svojimi mislimi in občutki. V tistem trenutku ni bilo več pomembno, kdo smo bili pred to potjo – pomembno je bilo, kaj smo postajali skupaj.

Mezopotamija nas je sprejela s svojo veličastno preteklostjo. Sprehodili smo se po pokrajini, kjer so se rojevale prve civilizacije, a tisto, kar nas je najbolj ganilo, ni bila le zgodovina, ampak zavedanje, da prav v tem trenutku tudi mi pišemo svojo zgodbo. Ob večerih smo sedeli skupaj, pripovedovali svoje sanje in strahove, se učili drug o drugem. Nismo bili več le študenti turističnega vodenja – postali smo prijatelji, sopotniki na poti, ki je presegla geografske meje.

Ko smo se vračali domov, nismo odnašali le znanja o Turčiji, ampak predvsem spomine, ki bodo trajali vse življenje. Ta tura nas je naučila, da resnično potovanje ni zgolj obisk krajev, ampak preplet čustev, vezi in zgodb, ki jih ustvarimo skupaj. In to je bilo naše največje darilo.

Kokoš

Študijsko potovanje v Turčijo je bilo zame nepozabno doživetje, polno novih spoznanj, izzivov in priložnosti za osebno rast. Pridobil sem veliko izkušenj, ne le kot bodoči vodnik, temveč tudi kot posameznik, ki se uči razumeti svet in samega sebe.

Turčija me je navdušila na več ravneh – s svojo bogato zgodovino, raznoliko pokrajino in gostoljubnostjo domačinov. Eden od trenutkov, ki se mi je najbolj vtisnil v spomin, je bil obisk tradicionalne turške čajnice, kjer sem lahko od blizu opazoval pristno lokalno kulturo. Občutek, ko sem sedel med domačini, srkal močan turški čaj in spremljal živahne pogovore okoli sebe, je bil edinstven.

Poseben čar je imelo tudi raziskovanje manj znanih kotičkov. Spomnim se, kako smo se neko popoldne odpravili izven označenih poti in se podali na sprehod po čudoviti turški pokrajini. Poleg narave in kulture sem na potovanju spoznal tudi svoje lastne meje in sposobnosti. Študijsko potovanje v Turčijo mi je odprlo nova obzorja, me obogatilo z neprecenljivimi izkušnjami in mi pokazalo, kako pomembno je, da se prepustim novim doživetjem. To bo zagotovo ena izmed tistih izkušenj, ki jih bom nosil s seboj skozi celo življenje.

Neizmerno lepe so mi bile tudi ruševine iz antičnega sveta. Ogromen Apolonov tempelj z velikimi marmornimi stebri, kjer si lahko začutil neke višje sile in se podal 2500 let nazaj ob spremstvu Oskarjevega predavanja. Hkrati si pa še razmišljal o kosilu, katerega se mi moral udeležiti že pol ure prej. Lepa izkušnja so bile tudi Pamukale in njihovi vrelci z zdravilno vodo. Od lastnih predavanj so mi najbolj ostali v spominu: predavanje o Pamukalah, o balonih nad Kapadokijo in o Istanbulskem hipodromu.

Tiger

V vodniško šolo sem se prijavil lani zgodaj jeseni, preprosto zato, ker rad potujem. Pa sem si rekel, zakaj ne bi združil prijetnega s koristnim. Potoval, pa obenem še kaj zaslužil. Potovanja so namreč del mojega življenja že resnično od malih nog. Prvič sem bil v Rimu pri enajstih letih – takrat se je začelo.

Med izobraževanjem smo izvedeli za možnost študijske ture, 10 dni po Turčiji. Takoj, ko sem dobil v role itinerar, sem ga strastno prebral. Pa potem še enkrat. Pa znova še vsaj sedemkrat. Od prve do zadnje besede. Vsakič, ko sem bral opise krajev, ki jih bomo obiskali, videli in doživeli, mi je postalo toplo pri srcu. 

Prišel je dan odhoda. Prvi dan, sestop iz avtobusa sredi Istanbula, pa potem prvi koraki po mestu samem, ko ti v nosnice udarijo mešanice vonjav, začimb, čaja, tobaka, ulične hrane. In potem, ko zaslišiš klic mujezina k molitvi, takrat te udari potovalna resničnost. Vsaj pri meni je bilo tako. Mehurček okoli mene je počil, zavedel sem se, da sem resnično tam, da stojim v samem centru Carigrada, ter odprtih ust opazoval vse okoli mene. 

Avtobus je postal za deset dni naš dom. Naj se sliši še tako čudno, nenavadno komu morda, ali celo neudobno, sploh ne! Sledila je nočna vožnja in kar naenkrat sem se znašel sredi ruševin starogrškega mesta Priene. Nikoli v življenju si ne bi mislil, da bom stal na prav istem mestu, kjer je imel svojo hišo Aleksander Veliki, junak filmov in knjig, ki sem jih prebral že v otroštvu. Mislim, da je to za človeka, ki ima rad ta del zgodovine in lik Aleksandra, res posebno doživetje. 

Efez smo obiskali na zgodnje, rahlo megleno jutro. Sprehajal sem se po ulicah, kjer so se sprehajali prav vsi junaki mojih knjig, filmov in kasneje dokumentarcev, kot so Kleopatra, morda že tudi njen oče, pa Aleksander Veliki, zagotovo tudi kak starogrški filozof, pa potem kasneje znani Rimljani, kot so Julij Cezar, Mark Antonij, pa Avgust, Tiberijan, Nero, ter Dioklecian. Hodil sem po točno istih kamnih kot ti ljudje! Ta dan je bil eden od mojih viškov potovanja!

Kapadokija, ki sem jo občudoval zgolj na plakatih, internetu, filmu Star Wars in reklamah za razne druge agencije, je pustila v meni tako močan pečat, da sem jo dvakrat sanjal, odkar smo se vrnili. Vse te prve cerkvice in mali samostani ter freske v njih, ko vse to občuduješ, obenem pa imaš v mislih, koliko stoletij je že to tam.  Eno prav posebnih doživetij je bil zagotovo obisk pri “pravem Kapadokcu”, gospodu, ki se danes živi v tipičnem kapadoškem stožcu, ki nas je sprejel, ter si vzel čas za nas, ter nam odgovoril na vsa, še tako osebna vprašanja. 

Pa postanek v Vasici srečnih, kakor se imenuje … tam se je čas ustavil. Če ne bi bilo asfalta, električnih drogov, plastike in enega samega traktorja, bi lahko rekel, da je leto 1465 in ne 2025. Poslušati gospoda Bramorja, ki nas je učil opazovati, gledati, nas opozarjal na malenkosti ter na koncu kosilo v vasici … to preprosto moraš doživeti. Kako čudoviti ljudje!

S takega, izjemno intenzivnega potovanja, resnično potrebuješ pol do enega meseca, da prideš k sebi. Če si dovoliš, če vstopiš v potovalno letenje na pravi način, je to potem zares letenje. Na šolanju so nas to naučili. 

Večurni pohodi po anatolski planoti, kjer so nas spremljali nežni Anatolski ovčarji, vse prepreke in ovire, pa skok sem pa tja, pa dričanje po “tazadnji”… vse to, ko zdaj iz domače perspektive gledam, vse to je bilo zame eno samo čudovito potovalno letenje. 

Lev 

Mojih 10 nepozabnih dni

Bližali so se dnevi Študijske ture, čutila sem vse večjo napetost. Ko je napočil dan D, pa veselje in to je to, ni bilo poti nazaj. Prvi dan ob 6ih zjutraj zbor na Ljubljanskem letališču,  in že v polnem teku začetek predavanj in priprave na let. Prvič v Istanbulu in moje prvo predavanje o Modri mošeji me je prevzelo in prav tako vsa ta mogočna arhitektura. Nekaj ur kasneje, sredi noči, je sledilo drugo predavanje: Ulu mošeja v Bursi, nadaljevanje spanja na avtobusu.  Takrat se  naša pustolovščina šele začne.

Dnevi so bili dolgi od ranega jutra do pozne noči, vendar napolnjeni z  dogodivščinami na vsakem koraku. Avtobus je sledil programu, mi pa odkrivanju najprej Antične Turčije in spoznavanju njene zgodovine ter njenih glavnih junakov. Sledila je osrednja Turčija z mističnim Rumijem in pa spiritualno Konyo. Tu smo imeli čas, da se poglobimo vase in začutimo ta trenutek in zakaj je vredno biti tukaj.

Potrebovali smo le še pravljico in res nas je pričakala Kapadokija. Ta nas je popeljala v svet domišljije, sprostitve in  RES kar poleteli smo. Kot skupina smo postali še bolj povezani, bili smo kot družina. Nasmejani, sproščeni obrazi, bili smo kot mali otroci. Tu nismo več čutili utrujenosti in pa treme pred predavanji, prepustili smo se deželi.

Zame eden največjih vrhuncev pa je bila Vzhodna Turčija, Sanliurfa, Mardin, Midyat. Zakaj? Ker preprosto občutiš ljubezen, toplino in radost domačinov. To je čisto druga Turčija, ki tvojo notranjost nadgradi. Tu si rečem, hvaležna sem za takšno študijsko Turo, ta presega res VSE.

Moč in spodbuda skupine, mi je dala krila – ‘preživela sem’, na koncu  sem spoznala, kaj vse lahko zmorem. 

Šolanje za vodnika te res spremeni, kako? Da ti razmislek v tvoj poglobljeni jaz, tu imaš čas spoznati sebe in odkriti svoj potencial. Naučila me je pravilno izraziti sebe in odkriti del mene, ki je že nekaj časa spal. Predvsem pa je dala vsakemu od nas zagon, da res začnemo živeti svoje življenje! 

Želva

Ves trud in napor pred odhodom je bil poplačan. Preizkušali smo se v  različnih vlogah vodnika  in nekaj je šlo bolje, drugo malo manj. S tem smo spoznavali svoja močna področja, prav tako pa tudi lastne šibkosti in pomanjkljivosti.  Dobili smo priložnost uvida kje in kaj bi bilo dobro še izboljšati. Večkrat je bilo treba tudi preseči sami sebe.  Bili smo fizično in psihično utrujeni, a smo kljub temu ali ravno zaradi tega medsebojno odlično sodelovali, drug drugemu pomagali, se spodbujali. Tudi naši skrbniki so nam stali ob strani, nam dajali konstruktivne kritike, predvsem pa nas bodrili. Super so bili.

Dežela je velika, pokrajina zelo različna, a meni  lepa. Zanimivo je bilo začutiti različen utrip in način življenja domačinov v urbanih delih kot na podeželju.

Še enkrat bi šla na to pot.

Čebela

Približevali smo se turškemu mestu Seldžuk, kjer smo tudi prespali. Pred prihodom v hotel je naš glavni vodnik g. Bramor poprijel za mikrofon, da poda navodila za tisti večer ter naslednji dan. Ob tem smo se vsi sprostili in zabavali. Kar naenkrat pa izpostavi, da bo v naslednji dan vključen neplaniran ogled znamenitosti, katero bo potrebno tudi predstaviti. In tako se je vzdušje na avtobusu spremenilo iz smeha v čisto tišino. Vsi smo namreč čakali na sodbo, komu bo predavanje namenjeno.

V jutranjih urah smo prispeli v antično mesto Priene. To starogrško mesto se nahaja na vzhodni obali današnje Turčije, ob obali Egejskega morja. S prihodom v mesto smo vsebinsko vstopili v obdobje Grkov. Prvo predavanje tistega dneva je pripadalo meni in je predstavljalo povzetek tega obdobja. Za prostor mojega predavanja smo izbrali občinsko hišo, v kateri je nekoč politični svet razpravljal o zakonih mesta Priene. Zasnova zgradbe je podobna majhnemu gledališču. Na sredini prostora je postavljen osrednji govorniški oder, okoli odra pa kamnite klopi v obliki črke U. Idealen prostor za predavanje, bi lahko rekli.

Ob prihodu v občinsko hišo so se vsi moji kolegi posedli na vrh tribun. Tam jih je prijetno grelo toplo jutranje sonce. Mene pa so namestili na govorniški oder. Ob pogledu na publiko sem se kar naenkrat počutila, kot da se zagovarjam pred sodiščem. Vendar pa je trema s prvimi besedami izpuhtela.

Se še vedno sprašujete, kdo je dobil nenapovedano predavanje? Ko sem na avtobusu preko mikrofona zaslišala moje ime, sem se samo zasmejala. Imela sem kratek rok za pisanje in jasno vizijo, kaj želim v predavanju povedati. Zaradi časovne omejitve nisem imela možnosti pretiranega razmišljanja ali pomislekov. Namen predavanja je predstavljal rdečo nit vsebine in jaz sem ji sledila.

Med predavanjem sem si predstavljala na tisoče romarjev, ki so nekoč potovali do Bazilike in počivališča Apostola Janeza. Pod temi vtisi sem predstavila znamenitost in nisem razočarala poslušalcev. Navdušenje je bilo obojestransko. Priložnost, ki sem jo dobila s tem predavanjem, je na začetku delovala kot kazen, ki mi jo je dodelil občinski svet v Prienah. Vendar temu ni bilo tako. Iz Prien sem odšla na romarsko pot. In na tej poti nisem bila sama. Ob meni so bili tudi drugi romarji, kolegi iz Šole Vodenja. S skupnim ciljem, postati vodniki Agencije Oskar, se je med nami spletla vez enotnosti in solidarnost. Brez njihove podpore bi težko prehodila to pot. Med romanjem je pot postala enako pomembna kot cilj. Ta nas je odpeljala stran od vsakdanjega življenja, na potovanje po Turčiji. Ob tem smo imeli priložnost za osebno refleksijo, poglobitev v nas samih in iskanje razsvetljenja.

Verjamem, da smo na tej poti bili vsi deležni majhnih čudežev. Jaz sem svojega doživela ob Baziliki Svetega Janeza.

Žaba

Ko pogledam nazaj, se mi zdi, kot da sem preživela deset dni v popolnoma drugi dimenziji. Potovanje po Turčiji ni bilo le klasično spoznavanje dežele, ampak pravo doživetje – izziv za um, telo in dušo.

V vsakem od treh sklopov vodenja sem odkrila nekaj novega. Klasično vodenje po antični Egejski obali me je naučilo, kako strukturirano in jasno podajati informacije. Spoznala sem, da je pripovedovanje zgodb veliko več kot le nizanje zgodovinskih dejstev – gre za umetnost, kako poslušalca popeljati v drug čas in prostor. Ko smo prešli v mehko turško drugačnost, sem se prvič zares soočila s pomenom doživljanja potovanja. Ne gre le za to, kaj vidiš, ampak kako to začutiš in preneseš na skupino. Najbolj zanimiv del pa je bil zadnji del, avanturistično vodenje. Tukaj ni bilo več udobja v naprej pripravljenih besedilih – treba je bilo reagirati v trenutku, ustvariti zgodbo iz situacije, biti fleksibilen in spontan.

Eden najmočnejših trenutkov zame je bil stik s tradicijo. Spominjam se čajnic, kjer čas teče drugače, kjer domačini posedajo in se pogovarjajo, kot da imajo na voljo ves čas tega sveta. Tam sem se res zamislila – kako pogosto smo mi ujeti v hitenje, v plane in cilje, medtem ko življenje teče mimo. Prav tako me je prevzela Kapadokija s svojo pravljično pokrajino – sprehod med skalnatimi formacijami, obisk podzemnih mest, občutek, da hodiš po zgodovini, ki je starejša od vsega, kar poznam.

Največji izziv zame osebno pa ni bil geografski ali zgodovinski del, ampak jaz sama. Soočenje z lastnimi omejitvami, tremo pred skupino, trenutki, ko sem dvomila vase in v svoje sposobnosti. A prav zaradi tega sem se naučila največ – kako se soočiti s strahom, kako stopiti pred ljudi in prevzeti odgovornost, kako se sprostiti in preprosto uživati v pripovedovanju.

Iz te ture odhajam bogatejša – ne samo z znanjem, ampak tudi z izkušnjo, ki me je preoblikovala. Spoznala sem, da je biti vodnik veliko več kot le voditi skupino – gre za ustvarjanje izkušnje, za povezovanje ljudi, za pripovedovanje zgodb na način, ki se dotakne src. Hvaležna sem za vse lekcije, za vse trenutke dvoma in zmag, za vsako preizkušnjo in vsak navdihujoč trenutek. Če me je ta tura nečesa naučila, je to, da se največ rasti zgodi prav izven cone udobja.

Žirafa

Študijsko potovanje v Turčijo je zame mešanica mnogih doživetij. Dobil sem številne izkušnje, vendar ne le za delo vodnika, temveč tudi za življenje.

Na potovanju sem doživel veliko. Tako veliko, da se mi je zdelo, kot da sem doživel še eno življenje. Presenetil pa me je nenaden občutek svobode. Ta me je tekom potovanja še najbolj prevzel, saj ga nisem pričakoval. Prvič sem to svobodo začutil že ob prihodu v Istanbul, ko sem lahko odmislil vse domače skrbi. Ta izjemen občutek je le naraščal in dosegel svoj vrh, ko smo šli na moj najljubši sprehod. Šli smo izven označenih poti in začeli raziskovati čudovito pokrajino. Še eden od mojih najljubših trenutkov je bil, ko smo šli v majhno mestece, kjer nihče ni govoril angleško. Tam smo dobili nalogo, naj malo raziskujemo ter si poiščemo kosilo. Spet sem se počutil svobodno, saj sem si lahko ogledal mestece in si privoščil odlično tradicionalno turško kosilo.

Na potovanju pa nisem spoznaval le turške pokrajine, kulinarike in zgodovine, temveč tudi samega sebe. V praksi sem lahko izkusil svoje prednosti in spoznal, kjer imam še prostor za izboljšave. Celotno potovanje je bila nepozabna izkušnja, ki mi bo vedno ostala v dobrem spominu.

Bober

Počutim se, kot da bi se v deset potovalnih dni strnilo deset let preizkušanj in preizkušenj. Odgovorov na vprašanja, ki si jih pred potjo sploh nismo zastavljali. Spoznanj o nas samih, pa tudi spoznanj o drugih. 

Program študijske ture je že sam po sebi fascinanten, kot en hitri sprehod po človeški zgodovini. Mi pa smo bili vanj v celoti vpeti 24/7, z adrenalinom na polno ves čas. 

Vrhunci potovanja? Poleg “potovalnih vrhuncev”, ki so se vrstili drug za drugim, so bili tudi tisti naši osebni vrhunci. Tokrat sem se spomnila enega svojega: vodenja po Dolini ljubezni, gotovo zato, ker sem bila sproščena in sem v vodenju uživala. 

Kaj sta mi vodniška šola in zaključno potovanje prinesla? To, da govorim glasno in jedrnato. Da razmišljam bolj strukturirano. Da sem sproščena v družbi. In seveda možnost uresničitve svoje vizije, da delam kot vodnica, česar se neizmerno veselim.

Ponosna sem nase, ponosna na vsakega izmed nas in na vse nas skupaj. Bravo mi! 

Bravo naš vodja Oskar, njegova pomočnika Vesna in Boris in naši skrbniki Nana, Nina, David in Tadej!  Ves čas potovanja so bili strokovni, spodbudni in nežno strogi – prav to slednje sem si večkrat zapisala v svoj potovalni dnevnik in zdaj delim.

Najbolj primeren za zaključek se mi zdi pa naslednji oskarizem: “Potovanje je zmaga duše nad telesom”. Bolj ne bi moglo biti res.

Mačka

Študijsko potovanje Vodniške šole Agencije Oskar je bil veličasten zaključek naše poti – in kakšen zaključek! Deset dni intenzivnega treninga, ki nam je vsakemu prinesel nekaj dragocenega. V tem času smo prehodili večtisočletno zgodovino Turčije, potovali od zahoda proti vzhodu in doživeli preplet naravnih čudes ter izjemnih stvaritev človeške zgodovine.

Vsak dan nam je prinesel nove izzive. Nekateri so premagovali strah pred nepredvidljivim terenom in samozavestno stopili med pašne živali, drugi so vodili telovadbo sredi klica k molitvi. Tisti, ki jih je višina navdajala z nelagodjem, so svoje meje preizkušali s plezanjem po kapadoških stožcih, medtem ko so se drugi prvič znašli v mestu, kjer skoraj nihče ne govori angleško, in tam sami naročili obrok.

Šola vodenja nam je dokazala, da smo sposobni veliko več, kot si pogosto mislimo. Vsak dan smo bili aktivni več kot 14 do 16 ur, a smo kljub temu vztrajali, rasli in se učili. Ta izkušnja ni bila le preizkus naših sposobnosti, temveč tudi potrditev, da smo pripravljeni na izzive, ki nas čakajo na vodniški poti.

Pav

Težko je razložiti in strniti v par stavkov vse, kar smo doživeli. Pa bom vseeno poskusila.

V soboto, 25.1. ob 6h zjutraj smo se zbrali na letališču. Malo prestrašeni, a polni pričakovanj. Kaj vse nas čaka? Kako se bomo odrezali? Ali bo res tako naporno, kot pravijo? Prva predavanja na letališču so bila približno tako negotova, kot mi sami.

A ko smo prispeli v Turčijo, so se stvari začele spreminjati. Dežela te prevzame in občutek imaš, da se vse odvija kar samo od sebe. Vsako izpeljano predavanje nam je dalo moč za naprej. In vsaka dvignjena roka nam je dala potrditev, da smo na pravi poti. Spomnim se, kako čarobno je bilo, ko smo se drugi dan sprehajali po neskončnem polju balvanov.

Konec januarja, mi pa v kratkih rokavih prepevamo Kekčevo pesem nekje ob Egejski obali. Kakšna sreča! In ta občutek se je tekom potovanja le še stopnjeval. Ko smo občudovali mavzolej Rumija Mevlane v Konji. Ali pa, ko smo se prehajali med pravljičnimi dimniki v Kapadokiji in premagovali svoje strahove. Vrhunec tega dela potovanja je bilo nedvomno jutro, ko smo si ogledali, kako vzletajo baloni. Uau, kakšen prizor! Ampak smo šele na polovici. Gremo dalje, proti JV Turčiji. Po nočni vožnji smo se prebudili v novo realnost.

Pričakal nas je biblijski Harran. Smo sploh še v Turčiji? Sodeč po živahnem mestu Šanliurfa bi rekla, da smo nekje v Arabiji. Naslednji dan smo si ogledali Žafranov samostan. Obdajajo ga nasadi oljk, razgled pa sega daleč preko ravnic Mezopotamije. Čisti spokoj. Želim si, da se v prihodnosti vrnem na ta kraj. Smo globoko v Oskarjevi potovalni resničnosti. Potovanje po deželi, v deželo in v nas same. A še vedno smo na Študijski turi. Ko pogledam svojo mapo z zapiski se zavem, da mi je ostalo le še eno predavanje. Kam so šli dnevi?

Kar naenkrat se znajdemo na letališču v Diyarbakirju. Vkrcamo se na letalo in pristanemo v Istanbulu. Uspelo nam je! Speljali smo Študijsko turo in vsi smo v sebi zmagovalci. Vračamo se v isto znano domače okolje, a mi smo v sebi drugačni. Točno na kakšen način, še vedno težko opišem. Da bi izvedeli, predlagam, da greste naslednje leto sami na Študijsko turo. Lahko le rečem, da smo premagali sami sebe, svoje strahove in pričakovanja.

Muha

Ko je program zanimiv, dežela navdihujoča in glavni vodnik poln energije, pozabiš na utrujenost. Pozabiš, da si spal zgolj od 4 do 5 ur na noč in da si aktiven ves dan.

Nečesa pa ne pozabiš. Ne odmisliš vsakodnevnih predavanj, ki te čakajo. Ja in glede predavanj se mi je marsikaj dogajalo. Ves čas sem imela občutek, da predavam zgolj o zgodovini. Vsa predpripravljena predavanja so bila doolga in sem jih morala ves čas popravljati. Nobenega predavanja nisem izpeljala tako, kot sem si ga zamislila. Predvsem pa so bila nihanja. Ne vem zakaj. Dopoldan je bilo ok, popoldan polom, ali obratno. Neeee, ni bilo vse tako grozno, kot se bere. Dozdeva se  mi, da sem najbolj uživala kot vodnica poldneva in na vodenjih znamenitosti. Malo manj pri predavanjih na avtobusu. 

S tako sopotnico (zmedo v glavi) sem se vrnila domov. Vem, da imam nekaj znanja. Vem, da lahko ogromno dam, nisem pa prav prepričana kako. Kakšen je moj stil? Kdo sem/bom kot vodnik? Najti moram način, da bom zadovoljna. Verjetno gre nekako tako, kajneda: Zadovoljen vodnik, srečen sopotnik. Torej akcija!!!

Žolna

Študijska Turčija Agencije Oskar je unikatna potovalna izkušnja. 33 ljudi različnih starosti in ozadij, od srednješolcev do upokojencev, se spusti v 10 dnevni trans raziskovanja dežele in odkrivanja svojih zmožnosti. Do zadnjega dneva ali dveh, skoraj ni minute, ko bi misli imele čas naključno tavati.

Stalni ogledi, premišljeno tematsko razporejeni in stalna predavanja, ki smo jih pripravili sodelujoči, brez prestanka držijo pozornost v sedanjosti, v deželi, v zgodbi Turčije. Vsak dan je tako poln, da poka po šivih. V enem dnevu doživiš tri dni. Pa sploh ni tako naporno kot se sliši, zaporedje aktivnosti omogoča, da telo ne opeha.

Ko počiva telo, delajo možgani, ko počivajo možgani, dela telo. In še preden opaziš, da rabiš premor od obojega, dobiš pod nos svež, okusen obrok. To, skupaj z izjemnim skupinskim duhom, ti omogoča, da si cel dan v pogonu, 5 ur spanca se naenkrat sliši dovolj in ker so tvoje osnovne potrebe zadoščene, lahko mirno uživaš v poletu.

Potipali smo Istanbul, spodobno spoznali grško stran Turčije, podrobneje raziskali Kapadokijo in stopili v stik z Mezopotamijo in drugimi začetki naše civilizacije. Videli smo tako enega največjih mest na svetu, kot najbolj odročno blatno turško vas. Pogovarjali smo se tako z vaščani te vasice, kot s Kurdi blizu meje s Sirijo in Afganistanom.

Mislim, da nikjer na svetu ni boljšega svežega pomarančnega soka. In hrana, kadar smo imeli priložnost sesti v spodobni restavraciji (kar ni bilo malokrat) … VAUU!

Sprehod! Ogromno sprehodov! Sploh ne opaziš, dokler se ljudje ne začnejo pogovarjati o prehojenih korakih. Sprehodi so super način, kako spoznati deželo, sočasno pridobiti kondicijo in spočiti sive celice. Gledaš pa seveda izjemno krajino, ki je tako zelo drugačna od domače.

Torej VSI SMO ZMOGLI VSE. Ni upravičenih razlogov v življenju “prestar/premlad sem” ali “tega ne razumem/ne zmorem”. So samo izgovori in tisti, ki s(m)o jih zmožni preslišati.
Je pa res, da nas je stalno spremljal turški čaj. Na vsakem vogalu, na bencinski črpalki, vsaki vaški gostilni ali celo naključno na cesti, čaj je povsod. Za drobiž ali celo zastonj. In jaz obožujem čaj. Morda smo tudi zato vsi gladko preživeli sicer zelo naporno šolo. Čaj je čaroben.

Vrabec

Šola vodenja res ni samo trening vodenja, ampak je resnično šola za življenje. Pred tem še nikoli nisem potovala na tak način, v skupini, z vodnikom. Skrbelo me je, kakšna bo dinamika, kakšen bo dnevni potek. Ampak kmalu se je vse to razblinilo in je ostal samo še užitek na poti in v raziskovanju. 

Ko sem prvi dan stopila na letališče, sem že začutila – to bo potovanje, ki ne bo samo na zunaj, ampak predvsem navznoter. Prestali smo marsikateri izziv, za katerega je bolje, da ga nismo poznali vnaprej in smo samo šli pogumno v to – in zmogli. Zdaj, ko pogledamo nazaj, pa šele vidimo, kako daleč smo prišli. Vsi skupaj. Turčija je bila naše ogledalo, ki nam je pomagala spoznati, kaj v resnici zmoremo. Naučila nas je, kako smo lahko boljše verzije sebe, ne samo, kako smo lahko dobri vodniki.

Največji izziv? Vloga vodnika. V teoriji poznana, v praksi pa čisto nekaj drugega. Nepredstavljivo, ampak zdaj doživeto. Učili smo se govoriti jasno, poslušati aktivno, deliti znanje, a hkrati dovoliti, da vsak potnik svojo zgodbo doživi na svoj način. To je soustvarjanje nove resničnosti.

Potem so tu ljudje. Skrbniki in mentorji, ki so neizčrpen vir znanja in inspiracije. Sopotniki, s katerimi se učimo drug od drugega, rastemo, se spodbujamo. Nedvomno najmočnejša skupinska dinamika, kar sem jo doživela kadarkoli v življenju, pa sem imela priložnosti za to kar nekaj. 

Hvaležna sem. Za vsako mesto, vsako znamenitost, vsako besedo, vsako refleksijo in evalvacijo ob koncu dneva. Za ekipo, za sopotnike, za celotno izkušnjo. Na koncu pa so se vsa spoznanja, vse izkušnje, vsi uvidi spletli v mozaik nečesa čisto novega, kar presega geografijo in zgodovino.

Vstopamo v svoje novo življenje. Študijske ture je konec, ampak to je samo nov začetek. 🙂 Izjemno se veselim vsega, kar še prihaja, in vsakega koraka na tem neskončnem potovanju naprej!

 Mravlja

Preden sem se prijavila na vodniško šolo, sem prebirala različne članke in novice o šoli vodenja. Med vsebinami me je najbolj pritegnila prav študijska tura v Turčijo. Še nikoli nisem bila na taki obliki potovanja. Program je bil noro dober. Z velikim, nestrpnim pričakovanjem sem takrat zrla na to turo.

Ko je prišel čas odhoda, ni bilo tako enostavno. Za mano je bilo skoraj dva meseca intenzivnih študijskih priprav. V meni so se porajali dvomi, a bom zmogla izpeljati svoja predavanja. Obilo informacij se mi je pomešalo v glavi. Večer pred odhodom, ko me je kar močno skrbelo, sem si rekla; »Šla bom dan po dan in bo kar bo! Pripravila sem se, pa bomo videli …«

S temi tolažilnimi besedami sem se odpravila na pot. Prvo predavanje sem imela v Potopljeni palači v Istanbulu. Istanbul je bil edini kraj v Turčiji, ki sem ga že obiskala. Tudi v tej cisterni sem že bila, zato sem si lahko v mislih pripravila ves potek in izvedbo predavanja. V veliko pomoč mi je bilo, ker sem imela predavanje v majhni skupini. Predstavitev je bila uspešna in led je bil tako prebit. Čeprav me je čakala še nočna predstavitev zgodovine Burse, mi je bilo že nekoliko lažje.

Potem se je nekako spontano razvil ritual za priprave na predavanja. Pred spanjem sem nekajkrat prebrala oporne točke in jih med vožnjo naslednji dan v mislih večkrat ponovila. List s predavanji sem imela vedno s seboj, čeprav ga nisem nikoli v resnici rabila. Kako se skristalizirajo bistveni podatki, ko si pod pritiskom!? Saj pri meni je tako. Prav presenečena oz. začudena sem bila nad lastnim odzivom in znanjem.

Dokončno pa sem se osvobodila spon, ko sem opravila delo vodnice popoldneva. Bila sem jaz, taka kot sem. Nisem imela treme, ne strahu. Zapleti s spremembami v načrtu programa, »težavnimi« sopotniki in na koncu težave pri delitvi ključev, so mi bili v izziv. Na koncu dneva sem bila res utrujena, a me je večerna evalvacija sopotnikov navdala z optimizmom. Dobila sem nov zagon in energijo, da uspešno izpeljem do konca vse naloge, ki so mi bile naložene. Začela sem uživati v potovanju. Predavanja so postala vse bolj sproščena in v njih je bilo vedno več mene.

Deset dni se je obrnilo, kot bi mignil. Tako podrobno in intenzivno še nisem spoznavala nobene dežele. To je bila tudi neprecenljiva preizkušnja moje osebnosti. Ne samo, da sem prišla do novih spoznanj o sebi, v meni se je ponovno prebudil plamenček želje po raziskovanju novih poti v življenju. To, da se dvignem iz cone udobja, ki me je začela dušiti, je bil tudi namen vpisa v vodniško šolo. Z doseženim sem več kot zadovoljna. Sedaj so pred mano novi izzivi, ki me motivirajo in se že veselim poti, ki mi jih je namenilo življenje.

Papiga

Doma sem že skoraj dva tedna. Fizično sem v Sloveniji, moja duše in duh še vedno potujeta po prostranstvih Turčije.

Na pot sem šla s stisko, strahom in tisočerimi vprašanji: Kaj bo? Kako bo? Bom zmogla? A sem dovolj pripravljena fizično in psihično, v znanju in retoriki? Vrnila sem se nadgrajena z novimi izkušnjami in spoznanji. Dobila odgovore na vsa zgoraj zastavljena vprašanja. Da, bila sem dovolj pripravljena in dobila veliko več kot sem pričakovala, neprecenljive izkušnje in spoznanja. Strnem jih lahko v pet temeljnih kamnov.

Prvi kamen: Izkušnja in spoznanje o relativnosti prostora in časa.

Prostorsko smo v desetih dneh prepotovali celo Turčijo, od Istanbula do Diyarbakirja. Spoznavali smo geografijo popolnoma različnih krajev, klimatskih vplivov, vegetacije in reliefa, mest in narave.

Časovno smo potovali tudi 40 milijonov let nazaj, v čas nastanka Kapadokije in pravljičnih stožcev, ki so jih oblikovali lava in erozija. Potovali smo skozi čas prvih civilizacij skrivnostnega izvora v Göbeklitepeju, ki pod vprašaj postavijo celotno civilizacijo prve neolitske revolucije. In se sprehajali po arheoloških najdiščih grške, helenistične, rimske in bizantinske kulture, po mošejah in karavasarayih Seldžukov, Osmanov in po krajih, ki jih je zaznamoval oče sodobne turške republike, Atatűrk.

Na premici, kjer se združujeta čas in prostor smo spoznavali njuno relativnost, saj smo bili tukaj in zdaj na konkretnem prostoru in v konkretnem času, a hkrati smo bili tisoče ali milijone let v preteklih časih. En mogočen trenutek brezčasja, v prepletu preteklosti in sedanjosti.

Drugi kamen: Predavanja o geografiji, zgodovini, krajih in ljudeh.

Na študijski turi nismo bili zgolj opazovalci, turisti in sopotniki. Bili smo tudi aktivni soudeleženci, ki smo na podlagi znanja oblikovali zgodbe in jih pripovedovali drug drugemu. Včasih bolj, včasih manj uspešno. Na koncu smo vsi napredovali in bili heroji na tej poti. Soočali smo se z lastnimi strahovi, tremo, luknjami v znanju in interpretacijah. Bile so solze razočaranja in veselja, bila je notranja izpolnjenost in občutek zmage, ker si šel čez sebe. Bili smo v trenutku in nismo gledali nazaj ali v prihodnost, ker za to ni bilo časa. Vse se je dogajalo tako strnjeno, da je bil pomemben le tisti moment, tisti kraj in tista zgodba, trenutek tvojega ali sopotnikovega predavanja in vodenja skupine. Doživljanje je bilo močno in intenzivno, tako sebe kot skupine, dežele in njenih ljudi.

Tretji kamen: Moč skupine

Vse padce in vzpone smo doživljali kot skupina, močno podporni, solidarni in sočutni drug do drugega. Padec ali uspeh mojega sopotnika/sošolca je bil tudi moj padec ali uspeh. Takšna dinamika in povezanost se je spletla med nami. Za vsakega od nas je to neprecenljiva in dragocena izkušnja, ki v vsakdanjem svetu ni prav pogost pojav. Brezpogojno smo podpirali vsakega med nami in mu želeli uspešen nastop, da zdrži do konca. Če se je zlomil, ga je solidarnost skupine podprla, da je bil naslednjič močnejši, pogumnejši in boljši, ker je vedel, da verjamemo vanj in da zmore preseči sebe. Nihče med nami ne bi napredoval s takšno hitrostjo, če bi na tej poti bil sam. Moč skupine daje pospešek, voljo in pogum posamezniku. To je izkušnja, ki jo nosimo v svoj vsakdanji svet, v lasten dom in delo.

Četrti kamen: Odlična struktura in načrtovana študijska tura

Celotna študijska tura je bila zelo skrbno načrtovana. Na njo smo se pripravljali skozi 10-dnevno novembrsko Oskarjevo vodniško šolo, srečanja na zoomu, sprotne naloge in priprave vsebin z nastopi. Sam proces priprav na  potovanje je trajal tri meseca. Priprave smo zaokrožili s konkretno realizacijo na terenu, v Turčiji. Tam smo iz trenutka v trenutek preizkušali naša teoretična znanja v praktičnem vodenju na terenu in skozi konkreten stik z domačini. Skupaj z gospodom Bramorjem, gospo Vrano in našimi skrbniki, gospema Šojo in Kamelo, gospodoma Pingvinom in Ježem, smo  dosegli željene in zastavljene cilje. Kot posamezniki in skupina smo iz dneva v dan bolj napredovali in rasli, za kar gre izjemna zahvala vsem, ki ste nas na tej poti spremljali, podpirali in verjeli v nas.

Peti kamen: Kako naprej?

Domov smo se vrnili nadgrajeni, bogatejši in z neprecenljivim zakladom, ki ga bomo lahko živeli in konkretizirali skozi vodenja, prvo z uvajalnimi študijskimi turami, kasneje pa samostojno. Celoten proces Oskarjeve vodniške šole in študijska tura po Turčiji je prinesla še veliko več. Prinesla je izkušnje za vsakdanje življenje in za našo domačo realnost. Nismo več isti in naš pogled na svet je globlji. Prinaša več razumevanja in daje priložnost, da smo boljši kot ljudje, boljši v vsem kar počnemo doma ali kjerkoli po svetu.

Hvala vsem, skupini, skrbnikom, gospe Vrani in gospodu Bramorju za te neprecenljive zaklade, ki se kažejo v spoznanjih, večjih uvidih in razumevanjih sebe, sveta, sočloveka in so odlični nastavki za konkretno akcijo in delovanje vsak trenutek življenja.

Bolha

Ko me sprašujejo, kako je bilo in vidim, da me nimajo časa predolgo poslušati, povzamem:

• presenečena sem nad prijaznostjo Turkov. Niso vsiljivi, ne prodajajo. Celo podarjajo. V dar sem dobila enkrat pomarančo, drugič kruh. Kar tako. Najbrž sem izgledala lačna in utrujena. 🙂 
• Turčija ima neverjetno bogato zgodovino. Od tam izhaja naša civilizacija. 
• Baloni v jutranji zarji v Kapadokiji. Neresnično lepo.
• Kapadokija – čudovita pokrajina, doživeti jo moraš s pohodi. 

Za konec dodam :

• 33 ljudi različnih starosti, poklicev, interesov, skupaj na potovanju, ki je bilo fizično in psihično precej naporno.  A med nami ni bilo nobenih kratkih stikov, nobenih trenj in slabe volje. Še več: drug drugemu smo bili  v iskreno oporo. Čudež.

Namesto pike:

Na študijskem potovanju nisem dobila samo novih znanj in novih doživetij, temveč tudi nove prijatelje!

Čaplja

Študijsko potovanje v Turčiji je bila dovršena in premišljeno dodelana harmonija zelene in rdeče. Udobje komercialnega turizma, ogledov znamenitosti, dobra hrana in kvalitetna nastanitev na eni strani. Na drugi pa preizkušanje meja sopotnika in skupine (‘hoja po robu’), nočne avtobusne vožnje, kjer je bil cilj preživetje, dolgi pohodi po utrjenem in manj utrjenem terenu ter kratke noči med končno (polnočno) evalvacijo in odhodom na pot nekaj ur pred sončnim vzhodom. Velikokrat neusmiljen tempo potovanja pa nas je sopotnike utrdil in presenetljivo tudi povezal skupino, seveda pod pazljivo taktirko vodnika dneva, skrbnikov in vrhovne avtoritete. To nam je v večji meri uspevalo in tudi uspelo, celotna skupina pa se je po turi nadgradila še za eno stopnjo višje od predhodnih srečanj na vodniški šoli v Zaplati. 

Potovanje srčno priporočam vsem, ki stremimo k opravljanju vodniškega poklica in vsem, ki si želimo preizkušati meje zmogljivosti na potovanjih in se pri tem še veliko novega naučiti. 🙂

Netopir

Na pot smo se odpravili z znanjem lika vodnika in tehnikami, ki naj bi nam pomagale pri uresničevanju samega sebe in zadovoljstva naših sopotnikov v domačih in gostujočih deželah. Imeli smo mešane občutke. Ali smo dovolj dobro fizično pripravljeni, čustveno zreli in stabilni, mentalno osredotočeni, iznajdljivi in pa seveda dovolj dobro pripravljeni na naša predavanja. Kmalu pa smo ugotovili, da bo naše potovanje nekaj izjemnega, da bo nadgradilo naše življenje na način, kot ga do sedaj še nismo doživeli.

Vsak dan je bil v celoti zapolnjen od zgodnjega jutra do poznega večera s predavanji, ogledi, refleksijami in evalvacijami. Prepotovali smo celo Turčijo. Srečali smo se z različnimi obdobji, kulturnim, verskim, etnološkim izročilom. Pokušali izjemno kulinariko te dežele. Zabavali smo se in plesali na turškem in urfskem večeru. Lepota teh krajev in prijaznost njenih prebivalcev se nas je dotaknila.

Že ob prihodu nas je navdušil Istanbul. V predelu Sultanahmed in znamenitostmi kot so Hagia Sofia, Modra mošeja, Potopljena palača Yerebatan, Hipodrom smo začutili utrip prepletanja dolge zgodovine. Na večerni vožnji z ladjico iz evropskega dela v azijski smo doumeli kako je strateška lega vplivala na vse kar Turčija ponuja danes.

Na vožnji v Burso smo v mislih podoživljali močne občutke, ki smo jih doživeli že prvi dan. Tega dne pa še ni bilo konec saj smo imeli nočni ogled mesta, Zelene mošeje in Mavzoleja, Ulu mošeje in Koza han.

Naslednji dan smo prispeli do Izmirja, se odpeljali v dolino Meandra in obiskali antično mesto Priene in se počutili kot da smo v nekem drugem času. Mimo Mileta smo se odpeljali do veličastnega templja Didim, Apolonovega templja in ko smo stali tam kjer bi naj nekoč živel Aleksander Veliki je bilo naše občutke težko izraziti z besedami. Pot smo nadaljevali do jezera Bafa. Tam smo doživeli prvi avanturistični sprehod in stik s tradicionalno Turčijo.

Tretji dan smo prispeli v Efez, antično mesto, kjer smo obiskali Artemidin hram. Vozili smo se po rodovitni dolini reke Meander, do mesta Denizli proti Pammukalam. Ogledali smo si Hierapolis, teater in naravno čudo – bele ponvice Pammukale po katerih smo tudi počofotali in se spustili v dolino. To je bil neverjeten zaključek dneva.

Četrti dan smo potovali proti anatolski planoti mimo sodavih jezer in si ogledali mesto Egidir, kjer so se urili komandosi. Nadaljevali smo pot do Bejšehirja proti Konji, kjer smo začutili mističnost Rumija in neverjeten občutek v njegovem mavzoleju. Prevzela nas je tržnica.

Peti dan smo drveli po svileni cesti proti Sultanhanu. Vse nas je prevzel karavanski dvorec saj smo skoraj začutili življenje teh popotnikov, karavanskih poti čez visoke prelaze in puščave, mehkobo svile in vonj začimb. Vožnja v dolino Angelov, ogled vasi Selime in doživimo prve kapadokijske stožce in samostan. Prevzame nas, kaj je ustvarila narava, kako je geološki nastanek Kapadokije vplival na življenje kristjanov. Obiskali smo tudi podzemno mesto Derinkuyu, kjer smo se spustili kar 50 m globoko in si poskušali predstavljati takratno življenje.

Šesti dan smo uživali v čudoviti pravljični deželi Kapadokije. Kot palčki smo pohajkovali po vseh dolinah, imeli razgled na vulkane, ki so ustvarili to izjemno področje, si privoščili tradicionalni turški čaj, obiskali vasico Goreme in keramično delavnico. Zvečer smo si privoščili turško tradicijo in trebušni ples.

Sedmi dan smo doživeli pogled na stotine balonov, ki so poleteli nad nami in nam dali občutek izven zemeljskega. V Učhisarju smo spoznali poldrage in drage kamne, se sprehodili do vasice Goreme, v tkalnici preprog spoznali tradicionalno turško obrt. Nadaljevali do Pašabarja in mesteca Čavušin, kjer nas je zmedlo pokopališče šestoletnikov – vendar za vse obstaja razlaga in vse je prav. Raziskovali smo mesto Nigde, sledila je nočna vožnja skozi Kilikijska vrata in nočni ogled Adane, potem pa vožnja proti Šanliurfi.

Osmi dan smo vstopili v drugo resničnost, mesto Harran, hiške v obliki čebeljih panjev.  Oblečejo nas v tradicionalna oblačila in se počutimo, kot da se s kamelami odpravljamo na karavansko pot skozi puščavo. Pot nadaljujemo v Šanliurfo, zelo sveto mesto v Turčiji, sprehodili smo se ob bazenih s svetimi krapi, obiskali rojstno jamo preroka Joba ter raziskali mestno tržnico. Potem pa doživimo Gobeklitepe, ki spreminja obstoječo zgodovino. Nad tem se močno zamislimo. Dan zaključimo s tradicionalnim urfskim večerom, kjer nas ponese njihova glasba, okusna hrana, začutimo njihovo pripadnost in se počutimo dobrodošli in sprejeti.

Deveti dan potujemo do Deyrul Zafaran – samostana sirskih pravoslavcev, potem do Merdina enega najlepših turških mest, ki je kot muzej. Vožnja do Midyata – mesta kjer snemajo turške telenovele. Na koncu pa nas prevzame žalostna zgodba potopljenega mesta Hasankeyf, reke Tigris, izgubljena zgodovina v igri s sodobnimi potrebami po električni energiji in gradnji jezov.  

Zadnja noč v Turčiji v Diyarbakirju. Zadnje refleksije o lastnih spoznanjih na 10-dnevnem potovanju po Turčiji, po njeni površini, geografiji in zgodovini. Potovali smo tudi v sebi, po naših notranjih pokrajinah. Vsi smo predavali, vodili, se spopadali z lastnimi demoni in utrujenostjo, jih premagovali, in s tem rastli, se nadgrajevali.

Vse to pa je uspelo z jasno vizijo, strukturo, znanjem in žarom g. Oskarja in ga. Vesne. Postavila sta nas na pot heroja, nam pomagala in nas spodbujala pri krepitvi samozavesti, pri razumevanju, kako mogočna je skupinska povezanost, podpora, solidarnost in pa predvsem ponižnost. Sprejemanje vsakega takšen kot je. Hvala iz srca. K našemu razvoju pa so pripomogli tudi izjemni skrbniki, zato hvala vsem.

Z vrnitvijo domov se začne izziv kako naprej. Moje življenje je že sedaj nadgrajeno, želim nadaljevati po tej poti, saj v sebi čutim, da je to moje poslanstvo. Te dragocene in enkratne življenjske izkušnje ne bom nikoli pozabila.

Miš