11. jan, 2010   Člani pišejo, Španija  

 

Raziskovanje Severne Španije

Konec septembra se je dogajanje v Agenciji Oskar začelo počasi umirjati. Krompirjeve počitnice so bile pred vrati, vse za odhode na potovanja je bilo pripravljeno in končno smo malo zadihali. Bil je četrtek, 24.9., in okoli 12. ure, ko se je pri moji mizi ustavil Oskar, malo postal, potem pa: »Ej, veš kaj sem razmišljal, a bi šla ti jutri zjutraj z mano v Španijo, za kake 10 dni?« Nastala je kratka tišina, nekaj sekund. Skozi možgane so mi s svetlobno hitrostjo švigale misli, obveznosti… Ah, z malo volje se bodo vse »važne« stvari dale urediti tudi čez 10 dni… bo že nekako… »Ja, grem.« In je steklo. Akcija. Kakšen je plan? »Plan je, da plana ni.« Tudi v redu, tega smo v Agenciji Oskar navajeni. Delala bova po inspiraciji. »A znaš kaj špansko?« »Ne, zakaj vprašaš?« Še bolje, se bova vsaj veliko smejala.
ODHOD
V petek sva z Oskarjem cel dan in celo noč preživela v avtu. Ustavila sva se toliko, da sva kupila zemljevide. Italija. Francija. Po 15. urah vožnje je Oskarja zmanjkalo, zaspal je na zadnjih sedežih in na vrsti za vožnjo sem bila jaz. Še dobrih 200 km Francije, potem pa že ciljna destinacija – Španija.
PRVI VTISI
Sredi noči na bencinski črpalki sem se prvič srečala z dejstvom, da Španci govorijo le špansko. Pravi izziv je bil že priti do goriva. Ponoči ni bilo žive duše, le jaz in za neprebojnim steklom fant, ki je gorivo prodajal. Črpalka ni delala, grem vprašat, kako in kaj. Veliko ročnih spretnosti je bilo potrebnih, da sem dognala, da moram najprej plačati in šele nato bo iz pipice kaj priteklo. Ker avto ni bil moj, nisem imela blage veze koliko litrov naj natočim, tudi kalkulator v glavi je bil v nočnih urah na off. Nekako 50,00 € se mi je zdela primerna številka. Hm, raznobarvne pipice mi tudi niso olajšale dela. Eh, če je črn avto bom tankala iz črne pipice, pa bo kar bo. In sem zadela. Ha, prva zmaga. A vse to dogajanje me je povsem izčrpalo. Ura se je bližala 5. zjutraj in premagoval me je spanec. Zavila sem s ceste, ustavila pred nekim obcestnim lokalčkom in mrknila. Oskar se ves ta čas ni niti premaknil.
GREMO DALJE
Ko se je začelo daniti, tam okoli 8. ure, sva se tudi z Oskarjem počasi začela prebujati. Po jutranjem čajčku je padla odločitev – greva kar na vzhod, do Santiaga de Compostela. Dobila sem malo kruha in sira, pa eno čebulo (je zdrava, veste) in spet v avto. Usposobila sva navigacijsko napravico (ni šlo brez zapletov in pomoči iz Slovenije), jo krstila za Garmino (ima pač ženski glas) in se ji prepustila. Delo je opravila kar dobro, le v Santiagu naju je na vsak način hotela zapeljati v ulico prepovedano za promet. Parkirala sva in vzela pot pod noge. Po vseh teh dolgih urah vožnje pravi balzam. Sem torej hodi na tisoče romarjev, peš iz Francije, tudi od drugod. Že sama misel na to daje kraju poseben pečat. Konec septembra sicer mesto spi, a moč volje vseh popotnikov, ki po dolgih tednih prispejo na cilj, lebdi v zraku.
IZZIVI ZA VEGETARIJANCE
Proti večeru se mi je resno začel oglašati tudi želodec, ki le s kruhom, sirom in čebulo ni bil več zadovoljen. Z Oskarjem sva se podala v lov na špansko hrano. Ker je Oskar novopečeni vegetarijanec sva se znašla pred pravim izzivom, saj sva hitro ugotovila, da so severni Španci čisti mesojedci. Tisti, ki jeste ribe in morske sadeže boste sicer zadeli terno, vsi ostali vegetarijanci pa se pripravite na shujševalno kuro. Tudi vegi-jedi vsebujejo vsaj kako lovko hobotnice ali rakca, da o jajcih sploh ne govorim. Tudi če naročite solato, pričakujte, da bo v tej solati prevladovalo meso (šunka, morski sadeži,…), kakšen perešček zelene solate pa se tam znajde bolj po naključju. Če ne znate špansko je vse skupaj še bolj zabavno, saj severni Španci težko dojamejo, da resnično ne jeste niti jajc, niti morske hrane. Če imate res srečo, bo v restavraciji kakšen gost, ki zna angleško in vam bo z veseljem pomagal, a vseeno se je pred hranjenjem bolje oborožiti s slovarji, od katerih se tudi z Oskarjem nisva nikoli ločila.
RAZISKOVANJE ODROČNIH KRAJEV
Zvečer sva kupila nekaj knjig o severni Španiji. Angleška literatura je prava redkost, zato sva kupovala tiste z veliko slikami in malo teksta. Na hitro sva sestavila plan potovanja, potem pa spat, spat, spat, končno postelja.
Zjutraj k sreči ni bilo potrebno zgodaj vstajati, saj so Španci, kljub temu, da imajo srednjeevropski čas, kaki dve uri za nami in se malo pred 8. uro šele začenja daniti. Mahnila sva jo proti jugu, bolj na podeželje. Severna Španija je precej podobna Sloveniji in plan je bil poiskati tisto, po čemer se razlikujemo. In sva našla. Ne takoj, sploh ne takoj, saj se je Garmina odločila, da bo stavkala in morala sva se znajti sama. Po stranskih cestah sva opoldne prispela do kanjona Sil.
Uvav. Odročni kraji, ki so jih odkrili že menihi pred nekaj stoletji, si tam postavljali samostane in uživali v lepih razgledih in miru. Žal ni bilo dovolj časa za sprehode in uživancijo v tej tišini, pa sva šla raziskovat kar z avtom. Nekje se pride okoli… sva prebrala, pa sva šla pogledat. Pot je bila vedno bolj ozka, pa še bolj ozka, pa široka ravno toliko da je šel avto mimo, pa naenkrat konec poti in nikjer prostora za obrnit. Stara ženka, ki se je grela na soncu pred hišo, naju je mirno opazovala, nekoliko bolj nemirna pa je postala, ko je Oskar prestavil vzvratno, saj druge poti ni bilo. Vse je šlo na centimetre in morda se vam to ne zdi nič posebnega, a naš Oskar je imel vozniški izpit kake pol leta in spomnite se kako ste takrat vozili in parkirali vi.
Jaz sem seveda z avta izstopila in se ob tem kar zabavala, Oskar je pa prvič resno zašvical. S hiše sta pritekla še mož in žena, ki sta se verjetno malo zbala za ubogo mamo tam na stolu pred hišo, in s skupnimi močmi je Oskarju vendarle uspelo, da se je (brez praske!) skopal iz godlje v katero sva zapeljala. Ja, nazaj grede sva ugotovila, da sva rinila po pešpoti – tako je to, če v Španiji ne znaš špansko.
Prehranjevanje je bilo spet zabavno, vsaj zame, za Oskarja malo manj, ker je od mize vstal lačen, saj niti ena jed ni bila vsaj približno vegetarijanska, nikakršne solate ni bilo na jedilniku. Žal (zanj) je bila to edina gostilna daleč okoli, tako da je spet mlatil kruh, sir in čebulo.
Pot naju je potem vodila po tisoč ovinkih preko kanjona, mimo terasastih vinogradov, nazaj priti severu – cilj: priti čim bližje severni obali, Viveiru. Garmina je še vedno stavkala in dobila sem novo zadolžitev: »Jaz moram vadit vožnjo, ti pa navigiraj.« Omenila sem že, da je imel Oskar takrat šele nekaj mesecev izpit za avto in verjemite, vaje je bil še kako potreben…
A navigiranje se sliši veliko bolj enostavno kot je bilo v praksi. Če imate le tavelik zemljevid Španije, vozite pa se po malih vasicah in mini mestih je to približno tako, kot bi se z zemljevidom srednje Evrope prevažali po Goričkem. Najboljša orientacija je bila sonce, ki naju je k sreči spremljalo celo pot.
A slaba stran tega je bila, da sonce pač zaide in ko se je začel delati mrak sva se znašla sredi ničesar. »Po avtocesti se že ne bova vozila, to je dolgčas.« Ok, pa vztrajajva na stranskih poteh. V Lonley planetu sem prebrala, da je tu naravni park Fragas in naivno sem mislila, da se bo kje sigurno dalo tudi prespati. In zapeljala sva v gozd. Vedno bolj temno je bilo, gozd vedno bolj gost, cesta vse ožja, nobenega avta nasproti… Oskar je bil sicer čisto navdušen, ko je odkril da gre za evkaluptusov gozd in je klepetal in premleval kako zanimivo je to, meni pa so po glavi hodile čisto druge stvari: kaj če se nama pokvari avto… mobi ne vleče… nikjer žive duše… a v Španiji živijo medvedi in volkovi… (v tistem prečka cesto mala lisička, a meni se je zdela kot največji divji merjasec)… kje bova spala… kje sploh sva??
»A je še daleč do Viveira?« me sprašuje Oskar. Delitev dela – on vozi jaz navigiram – je vzel namreč smrtno resno. »Ne, ni več daleč…« mu odgovarjam (saj poznate tisto o Ata Smrku). Ko je tudi on počasi začel spoznavati, da tu okrog ni nobenih prenočišč in da že kako uro nisva srečala nobenega avta in da počasi postaja utrujen, me je to spraševal vse bolj pogosto in vedno je dobil isti odgovor: »Mislim, da sva že blizu.« Groza, upam, da ne bo popenil. Po kakih treh urah gozda pa kar naenkrat eno veliko križišče, široka dvopasovnica in tabla Viveiro 120 km. Ups. Blizu, daleč, pa vse je relativno, glavno da sva na pravi poti.
Nina