Piše: Nina H.
V juniju sem se s skupino Planinskega društva Pošte in Telekoma Ljubljana odpravila na Korziko, svoji prvi sovodniški izkušnji naproti.
Na Korziki sem sicer že bila s starši pred skoraj 15 leti, tako da sem o deželi imela neko predstavo in spomin. Vedela sem, da gre za gorat otok z razčlenjeno obalo, ki je pravi raj za planince in avanturiste. Ker sem človek adrenalina in akcije, sem se potovanja zelo veselila. V spominu od prejšnjega obiska Korzike so mi ostali prebliski o hudournikih s tolmunčki turkizne barve, peščenih plažah in lepih ograjenih obmorskih mestecih. Še posebej dobro sem se spomnila Bonifacia.
Pred odhodom sem si o tem sredozemskem biseru tudi veliko prebrala in pregledala nešteto slik, tako da sem se na pot podala z izdelano predstavo in pričakovanji. Eden izmed oskarizmov pravi, da pričakovanja ubijajo doživetja, a pri meni temu ni bilo tako. Nekatera pričakovanja in predstave o Korziki, ki sem jih imela, sem razblinila že pred odhodom, ko sem se poglobila v literaturo in bila presenečena nad majhnim številom prebivalcev tega otoka. V moji glavi sem si predstavljala lep, miren otoček s prijaznimi ljudmi in res me je presenetilo, ko sem brala o klanih, mafiji in krvnem maščevanju.
Takoj po prihodu na Korziko, po pristanku v Bastiji, se mi otok in njegova vzhodna obala nista zdeli tako posebni. Vendar pa so presenečenja in navdušenje sledili po prihodu na zahodno obalo. Tam smo vsi že prvi dan doživeli pravo peščeno rajsko plažo in prikupno mestece Calvi.
Od tukaj naprej so se presežki in navdušenje nadaljevali iz dneva v dan. Prav vsak dan smo videli ali doživeli kaj novega.
Vozili smo se po ozkih cestah ob obali, vklesanih v pečine, kjer si je avtobus komaj utiral svojo pot. Posebno doživetje je bilo tudi srečanje z zmedenim nasproti vozečim voznikom, ki se nikakor ni znal umakniti avtobusu. Vsi potniki pa so dogajanje spremljali v stoje, z veliko komentiranja.
Vrhunec drugega dne in spet veliko novega, je bil sprehod po narodnem parku Scandola, kjer smo bili nagrajeni s čudovitimi razgledi na rdeče granitne pečine in Girolato, majhno vasico z genovežanskim stolpičem nad njo in turkizno obarvanim zalivom.
Na Paglii Orbi smo doživeli planinsko izkušnjo, ki je ni mogoče doživeti v slovenskih Alpah. Prepletajo se graniti in vulkanske kamnine, skale so drugače obarvane in oblikovane ter bolj kompaktne kot pri nas, kar nam je prišlo prav pri poplezavanju proti vrhu. Prav tako mogočna gora ni okrašena z nakitom, ki smo ga vajeni od doma. Na celotni poti, niti na najbolj izpostavljenih policah ni sledu o markacijah, klinih in jeklenicah.
Naslednji dan smo se sprehodili po dolini Spelunce in se okopali v tolmunih pod starim kamnitim mostom. Voda je bila osvežilna, sonce je pripekalo in doživetje je preseglo moja pričakovanja. Na poti se nam je pridružil tudi star kozel, ki nam je nič kaj sramežljivo sledil skozi celo sotesko.
Najlepše doživetje naše poti pa je bil zame jutranji pohod na Vrh sveta nad Portom. Iz hotela smo se še precej zaspani in nejevoljni odpeljali že ob 4h zjutraj ter se vsak pri sebi spraševali: »Le kaj nas čaka, da je bilo vredno vstati tako zgodaj?« Ob pol 5h smo že veselo grizli kolena s čelnimi svetilkami na glavah. Še zaspani smo v koloni hodili po temnem borovem gozdu. Ko se je začelo svitati, pa so okrog nas začeli vstajati rdeče obarvani kamniti osamelci in balvani. Z vsakim korakom in pogledom smo bili nagrajeni za zgodnje vstajanje. Češnja na vrhu torte pa je bil razgled z vrha. Direktno pod nami se nam je kot na dlani prikazal Porto, videli smo razčlenjeno Korziško obalo, pa tudi kraljico korziških gora, ki smo jo 2 dni pred tem obiskali, Paglio Orbo. Na poti nazaj pa nam je bilo že kristalno jasno zakaj tako zgoden jutranji odhod. Sonce je namreč že pošteno pripekalo v hrbet.
Po dnevih polnih naravnih doživetij, smo se znašli v hotelu na obrobju Ajaccia, obdani s klasičnimi korziškimi nadzemnimi grobnicami, kjer smo počivali v miru in se naslednji dan podali spoznavati Napoleonovo mesto. Kljub temu, da se najbolj znan korziški sin ni zavzemal za samostojnost otoka, pa je na vsakem koraku v Ajacciu prisoten njegov duh. Tudi francozi nanj niso pozabili, saj je v Franciji še danes prepovedano prašiča poimenovati Napoleon, tako je v francoskem prevodu Živalske farme prašiču ime Cezar.
Pot smo nadaljevali proti jugu otoka, mimo Petreta Bicchisana, za Slovence kraj nesrečnega imena, kjer je potekala identifikacija trupel po letalski nesreči letala Adrie Inex v gori nad vasjo. Nato smo si ogledali tudi prazgodovinsko Filitoso, kraj z izjemno energijo. Pravo doživetje pa se je bilo ob sproščujoči glasbi sprehoditi med starodavnimi menhirji.
S prihodom na apnenčast jug otoka se je pokrajina spet spremenila in sledila so nova presenečenja. Bonifacio se bohoti na skali vrh zaliva, s pogledom na sosednjo Sardinijo, na prepadne pečine in marino pod mestom. Bonifacio nikogar ne pusti ravnodušnega. Poleti so ozke ulice znotraj citadele preplavljene s turisti in živahnosti vsekakor ne zmanjka.
Zadnja postojanka na našem potepanju pa je bilo najbolj korziško mesto med vsemi, Corte. Mesto je postavljeno na grič. In še preden smo si privoščili večerjo prav pod trdnjavo, smo se razdelili v štiri skupine, vsaka je spala v svojem hotelu in imela nalogo, priti na večerjo na peti lokaciji. Cilj igre je bil ostati nasmejani do konca potovanja in večini je to tudi uspelo. Tudi tiste, ki so mrkega lica prišli do večerje, pa sta v dobro voljo spravila poldivji prašič na krožniku in kostanjeva torta.
Naslednji dan smo se s kombiji podali v dolino Restonice. Šoferja sta bila pravi faci, naš ni govoril ali razumel nič angleško, se je pa vseeno veselo pogovarjal z mano, čeprav jaz ne govorim francosko. Peš smo se odpravili do dveh ledeniških jezer Lac do Melo in Lac do Capitelo. Hodili smo po pokrajini polni novih in posebnih oblik, čeprav smo bili na Korziki že več kot teden dni.
Potovanje smo zaključili v Bastiji, od koder smo se polni vtisov in doživetij vračali domov.
Zame je bila to super izkušnja, ki je presegla vsa moja pričakovanja. Korzika je res otok neverjetnih naravnih lepot in tudi vreme je pripomoglo, da smo jo doživeli v najlepši luči. Vseh 10 dni nas je nam
reč spremljalo sonce. Vsak dan je bil najlepši na našem potovanju.
