Sedela je na svoji snežno beli kameli (ali je bilo to le zaradi svetlobe?) v soju polne lune nad saharskim nebom. Plavi, dolgi kodri so ji plapolali v nežnem vetriču, ki je božal njeno belo kožo. Kamela je počasi zibala svoj puščavski ritem in nikoli v življenju še ni bilo tako zelo romantično,pa čeprav je bila s skupino slovenskih popotnikov. V misli se ji je prikradla najprej le podobica, potem pa je pred njo zaživela kar celotna zgodba … (seveda) Poleg nje ni bilo nobenega sopotnika, izgubljena je bila sredi puščave na svoji kameli in v soju polne lune je upala na rešitev, ki je ni bilo … a vendar se ravno v tem momentu od nikoder vzame najprej le meglica peska, potem se sredi te meglice pojavi še postava njega, ki jaha na belem žrebcu sredi te pustinje. 
Njeno srce je vztrepetalo … kolena (pa čeprav je jahala kamelo je to zelo dobro občutila) so se ji zašibila in če bi stala, bi gotovo končala sedeč na tleh. Bil je tak, kot da je bil rojen naravnost iz peska. Njegovi temni kodri so se izmaknili modri ruti, ki je ovijala njegovo glavo, da ni bilo moč videti celotnega obraza. Temne, prodorne oči so gledale brez sramu naravnost v njene sinje. Po postavi je bil nižje rasti, a je s svojim izklesanim telesom naredil mogočen vtis puščavskega jezdeca. Na daleč se mu je videlo, da je ponosen in odločen Berber. Kamela se je sama od sebe ustavila pred jezdecem in pokleknila. Razjahala je in se zavedla šele v njegovem objemu, ko je na njene prestrašene ustnice pritisnil svoj topel mogočen poljub …
V tem hipu se je zavedla, da je v resnici že razjahala kamelo, saj je skupina prispela v kamp pod sipinami. Čudovita zgodba se je za enkrat končala, a je ostala z njo do konca Doživetega potovanja po Maroku. Ponovno je oživela, ko je čez nekaj dni spoznala Berbera, ki je v resnico oživel njeno domišljijo.
