Pozdravljena pomlad, pozdravljeno življenje, pozdravljena Madeira!
Piše: Anika Odar
Pomlad je čas novih začetkov in svežih idej. Čas, ko travniki zasijejo v mavričnih barvah in ptice pojejo najlepše pesmi. Lastovke se vračajo domov. Iz meglene in mrzle zime se prebudi vse – ne samo narava, ampak tudi mi. Pomlad ima že od nekdaj posebno mesto v srcih ljudi, velika praznovanja ob začetku pomladi so prirejali že v antičnih časih. Tako nekoč kot danes so ta praznovanja polna rož, zelenja, ljudje plešejo, se smejijo in pojejo. Slavijo nove začetke in upajo na dobro leto.
Eden izmed lepših pozdravov pomladi je prav zagotovo na malem otočku, sredi Atlantskega oceana, ki mu nekateri pravijo kar (plavajoči) eksotični vrt Atlantika ali Madeira.
Zakaj je Madeira »plavajoči vrt«? Ker na tem malem otočku lahko najdemo mnogo različnih avtohtonih in uvoženih rastlinskih vrst. Pomorščaki in trgovci so jih nosili iz različnih delov sveta, od Latinske Amerike, Afrike, Avstralije in drugod. Na Madeiri naj bi se te vrste namreč prilagodile na nove podnebne razmere – hladnejšo klimo in iz tukaj naj bi jih nosili na celinsko Portugalsko. Ta prenos nikoli ni uspel, je pa Madeira obogatela z različnimi eksotičnimi vrstami. Že samo na sprehodu po Funchalu lahko opazimo različne vrste rastlinja z vseh koncev sveta. V pomladnem času nas na enih ulicah navdušijo vijola cvetoče jacarande, v drugih ulicah oranžno cvetoča ognjena drevesa in v tretjih rumeno cvetoča tipuana tipu ali tudi »Ponos Bolivije«. Pestrost vidimo tudi v bogatih vrtovih – Botaničnem vrtu, Tropskem vrtu, parku svete Katarine v Funchalu in mestnem parku.
Pestrost rastlinja na Madeiri je res neverjetna. Ni pa pestro le to, na Madeiri je pestro vsak mesec v letu. Odvijajo se festivali tega in onega. Festival plesa v Santani, Atlantski festival, Vinski festival, praznovanja mnogih zavetnikov vasic in mestec na primer svete Ane v Santani, pa skoraj da ne za vsako sadje, ki raste na otoku je tu prirejen festival, na primer Festival limon. Posebno mesto med njimi ima Festival cvetja.
Z organizacijo festivala so začeli že leta 1954 in v začetku je bil namenjen predvsem razstavi in tekmovanju najlepše vzgojenih rož v Funchalu. Že prvi je bil velik uspeh, potem pa so z leti samo dodajali dodatne aktivnosti in danes traja festival nekaj manj kot en mesec, odvije se med aprilom in majem. Vrhunec festivala je parada, ki se zgodi po Avenidi do Mar. Tam plesne skupine oblečejo različne barvite kostume, sprehodijo se po ulici, plešejo in pojejo. Če bi poleteli kot ptice in z višine pogledali na ulico, bi mislili, da so preplavile ulico male in velike cvetlice. V kostumih niso le odrasli, temveč tudi otroci.
Na Avenido Arrigo, eno izmed glavnih ulic Funchala, je položena cvetlična »preproga«. Po tej preprogi ne hodimo, da ne uničimo cvetja, ampak jo občudujemo iz stranskih delov ulice. Gre za preprogo iz svežega cvetja, v jutranjih urah lahko vidimo pridne cvetličarje, ki jo urejajo, dodajajo sveže cvetje in odstranjujejo staro. Na mestnem trgu otroci zatikajo rože v zid upanja. Tega postavljajo že 30 let, predstavlja mir, ki ga imamo in ni samoumeven, zanj smo lahko hvaležni. Tekom meseca se zvrstijo različni dogodki in druženja, vsem pa so skupna rdeča nit rože.
Med lokalnimi cvetličarji se odvija tudi tekmovanje za najlepše vzgojene rože. Eksotične vrste rož so eden izmed izvoznih artiklov otoka, zato cvetličarji na festivalu nikoli niso skromni. Cvetlice lahko kupimo tudi mi, na cvetličnem sejmu, tukaj najdemo vrečke s semeni, ali pa sveže odtrgane cvetove, čebulice, lončnice in še in še … Pri tem potrebujemo samo še srečo pri prevozu, pa bo tudi domače okno kmalu pobarvano z barvami Madeire.
Pisani kostumi, glasba, dobra hrana in pijača, rože in prijetno pomladno vzdušje na Madeiro privabi mnogo ljudi, gre za višek njihove turistične sezone. Delček dneva preživimo med rožami in kostumi, delček pa se umaknemo iz »cvetoče množice« in si privoščimo poncho v kakšni zakotni vasici na drugem delu otoka – kjer je mir, ker so vsi ostali v mestu na festivalu. 😊
Lani sem se tudi jaz sprehajala s sopotniki po cvetličnih ulicah in bilo je lepo. Ker pa slika pove več kot tisoč besed, spodaj nekaj slik, ki jih je v objektiv ujel sopotnik Simon Žnidar.
