Poletna turčija 1.del
Začetek julija in vroče poletje. Turčija nas sprejme, topla, sončna, klepetava, nasmejana, prebrisana, izzivalna, nenavadna in vedno polna presenečenj. Tista uhojena pot od prejšnjega leta je bila že spet nova, pa čeprav sem jo že večkrat dodobra spoznala. Prvi dan vedno mine kot v sanjah, preskok v drugi svet in mesto na dveh kontinentih, ki vsakič znova prevzame. Takoj popoldne vstop v tisto pravo Turčijo…
Znani obrazi in nasmehi, kamorkoli pridem. Lepo, da se ponovno vidimo, veseli smo drug drugega. Osvojimo črno trdnjavo sredi polja in za nami teče fantič. Nosi celo škatlo plastenk ledeno mrzle vode, da nam ja ne bi bilo vroče… Pokupimo vse, čeprav smo vodo vsi vzeli s sabo…
Antična mesta so bila tudi tokrat zelo vroča, a navdušujoča. Še posebej ker smo s sopotniki odkrivali nove pomembne malenkosti. Med drugim smo preizkusili, ali je akustika antičnih gledališč res tako dobra. Je. Presenetil nas je kotiček ob jezeru Bafa, kjer smo med prijaznimi domačimi živalcami (pajki, komarji in drugimi žuželkami) preživeli prijetno noč. Res je bilo prav čarobno. Zjutraj pa smo odkrivali novo slovensko smer proti zapuščenemu samostanu med veličastnimi balvani pod goro Latmos. Pravljice oživijo kar same pred nami, potopimo se v preteklost in pred nami zaživi ljubezenska zgodba o Seleni in Endimionu… Seveda nas spremlja zvesti Šejtan, ponosen pes, gorski vodnik. Tokrat ima s sabo tudi vajenca, simpatičnega Gepparda.
Likijske grobnice, velike želve kareta kareta, ladjica v mesečini, kozarček rdečega šarapa in dolga peščena plaža… Dalyan. Začnejo se tiste prave počitnice… Preseneti nas mesto duhov, kjer se sprehodimo na poti ob obali. Kaj je privedlo do tega, da so morali ljudje zapustiti deželo, ki je bila stoletja njihov dom? Opomin vnaprej so prazne hiše, ki žalostno zrejo v svet…
V Kašu odpeljemo naše fante k brivcu in se zabavamo. Brivec namreč ne samo obrije ampak tudi požge odvečne dlake, zmasira (po predhodnem dogovoru)… Po britju si zaslužimo nargilo v odmaknjenem vrtu na platojčku z mehkimi blazinami in dobrim metinim čajem.
Naslednje jutro nas v pristanišču čaka ladja Nergiz in postane naš novi dom. Kapitanov pomočnik na prvem postanku vzame v roke harpuno, masko in si obleče neopren ter gre lovit večerjo. Omer je uspešen, torej večerja bo! Uživamo v samotnih zalivčkih, odkrijemo izvire sveže vode, ki menda pomlajujejo. Zvečer pa zvezdno nebo, nočno kopanje v planktonu, nežna glasba Beatlov, okusna večerja in dobra družba. Je sploh lahko še lepše? Mlečna cesta nas popelje v najlepše sanje…
Pot nas zvesto čaka in pelje čez hribe v tisto pravo Turčijo. Ni več širokih cest in velikih trgovin. Mesta postajajo vasice in ob poti srečamo tudi yayle, premične kmetije. Na eni si privoščimo kosilo, pri pripravi katerega sodeluje tudi naš Ali, večni Srečko. Ves nasmejan obrača okusnega gorskega piščanca in si prepeva pesem. Prijazni sosedje nam razkažejo svojo hišico. Ja, tudi brez televizije, radia, postelje, kopalnice, pralnega stroja,… se da preživeti z nasmehom na ustnicah. Otroci so videti zadovoljni brez vozičkov in kupa igrač…
Proti večeru zagledamo Taškent. Pa ne tisti v Uzbekistanu, ampak mesto z prbl. 3000 prebivalci, kjer imajo en hotel in eno restavracijo. Prav ta restavracija ima na jedilniku najboljšo sač kavurmo in svežo izvirsko vodo, ki jo zajamemo v kozarce kar izpod skale. Šef hotela nas povabi v sobico, kjer imajo razstavljene izdelke, nastale pod spretnimi rokami domačink…
Naslednje jutro je naš Srečko oblečen v zlikane hlače in srajco, nenavaden prizor. Mevlana, pravi. Potujemo namreč v Konyo, kjer je pokopan Mevlana, mož ki je živel za ljubezen in našel pot do mnogih src. V mavzoleju je res nekaj v zraku, ali pa je to vsa ta energija, ki jo prinesejo množice vsakodnevnih obiskovalcev.
Po Konyi se pokrajina spremeni in povsod okrog nas je samo še ravnina. Smo na starodavni karavanarski poti in predstavljam si, kako je bilo potovati nekoč. Najbolj pomembno je bilo priti še za čas dneva v karavanski dvorec. Za nas je to danes mala malica. Karavanski dvorec osvojimo v hipu in do sončnega zahoda dosežemo že nov cilj, deželo pravljic. Dežuje in pogledi so tokrat drugačni… Kljub vsemu nam je naslednja dva dneva Alah naklonjen in sonce posije vedno, ko stopimo iz avtobusa… Če pa se vendarle močno ulije dež, so tu vedno prijetne čajnice, kjer lahko vedrimo…
Slike moža s sinje modrimi očmi in resnim pogledom nas spremljajo povsod. In na koncu le pridemo v »njegovo« mesto, prestolnico Ankaro. Tam kraljuje na hribu njegov mavzolej. Sicer si je želel skromen grob, a to kar so mu zgradili, govori brez besed… Prevzeti se z novodobnega mesta, kjer smo med drugim odkrili tudi mehke ovce, vračamo nazaj v večno mesto. Tem za pogovor, ki se zavleče v noč, nikakor ne zmanjka.
Suher
