Pokukajmo v Transilvanijo

Piše vodnica: Betka Logar

Po monotoni vožnji ob Blatnem jezeru in preko polj panonske nižine naposled le vstopimo v Romunijo. Najprej se ustavimo v Oredei, kjer nas na Trgu združitve, obdanim s slikovitimi stavbami v stilu madžarske secesije, pozdravi spomenik Mihaelu Pogumnem in prvi združitvi zgodovinskih kneževin Transilvanije, Moldavije in Vlaške leta 1600. Že nadaljujemo pot proti Cluju Napoci, rojstnemu kraju Matije Korvina, ki ga Slovenci poznamo kot Kralja Matjaža. Cluj je tudi glavno mesto Transilvanije, torej dežele onkraj gozda. Med potjo se iz Panonske nižine dvignemo na Transilvansko planoto. Opazujemo razgibano pokrajino; gozd, kjer prevladujejo listavci, pa široke in valovite travnike in pašnike na katerih se pasejo veliki tropi ovac nad katerimi bdijo skrbni pastirji. Vozimo se po vaseh, kjer se tradicionalno srečuje s sodobnim, pa tudi vaseh, ki izumirajo. Zakaj? Starejši prebivalci, ki so v prejšnjem režimu tu delali na skupnih, recimo družbenih posestvih, danes obdelujejo vsak svoj košček zemlje, kar komaj zadostuje samooskrbi, mlajši pa so odšli v svet za lažjim kosom kruha. Spet drugje je polje sodobno obdelano. Preseneti nas naselje polno mogočnih vil, s številnimi okni in razkošnimi strehami, ki so si jih zgradili t.i. romski kralji. Romi, ljubitelji blišča, razkošje in bogastvo razkazujejo na svoj način. Že smo v prvem, nekdaj utrjenem saškem mestu na naši poti, Cluju. Tu se najprej ustavimo pri mogočnem spomeniku Matiju Korvinu, za njim stoji gotska cerkev, ki bo po prenovi po dolgih stoletjih spet služila kot katoliška katedrala. In že stojimo pred najstarejšo hišo v mestu, gotsko hišo v kateri se je leta 1443 rodil znameniti madžarski kralj Matija Korvin. Pot nadaljujemo proti Segešvari, Unescovi zakladnici kulturne dediščine, najstarejšem še živem, obzidanem mestu. Stolpi na obzidju, veličastni mestni stolp in šolski hrib dajejo pečat Segešvari in so živa priča delovanju saških Nemcev v mestu. Veliko popotnikov se ustavi v Segešvari, ker naj bi se tu rodil grof Vlad Tepeš, navdih pisatelju Branu Stockerju pri pisanju romana Drakula.

… na potovanju po Transilvaniji se ustavimo v Brašovu, mestu tik pod vzhodnimi Karpati. Da smo na pravi poti, nam že od daleč sporoča napis nad mestom. Hitro tudi ugotovimo, kje je center mesta, saj velika črna cerkev, nekdaj največja med Dunajem in Bizancem, po višini presega stavbe daleč naokoli. To, največjo gotsko cerkev v jugovzhodni Evropi so gradili konec 14. in v 15. stoletju. Gradnja je bila pogosto prekinjena zaradi turških vdorov. Kot katoliška cerkev je bila posvečena Devici Mariji, z reformacijo pa je postala protestantska. Konec 17. stoletja je velik požar cerkev počrnil, od tod tudi ime črna cerkev. Cerkev je v začetku imela tudi pomembno obrambno vlogo. V primeru grozeče nevarnosti so se meščani zatekli v cerkev. Vsak je imel natančno določeno mesto in tudi vlogo, moški pri vratih, ženske in otroci v sredini. Ko mesto še ni bilo obzidano so debeli zidovi predstavljali prvo obrambno črto. Poleg impozantne gotske arhitekture v cerkvi najdemo kar nekaj presežkov. Tu je shranjenih 119 anatolskih (Turških) tapet in preprog, ki so jih poklonili trgovci v zahvalo za varen povratek domov iz vzhodnih in južnih dežel – iz trgovskih pot. To je največja tovrstna zbirka v Evropi. Da bi zaščitili te dragocenosti, so celo zaščitili stekla z UV premazom. V cerkvenem zvoniku mogočno zvoni največji zvon v Romuniji, na cerkvenem koru so orgle s kar štiri tisoč piščalmi. Ogled cerkve zelo priporočam, čeprav je potrebno plačati manjšo vstopnino. Ljubitelji orgelske glasbe pa ne smejo zamuditi sobotnega recitala ob 18-ti uri. Toliko za pokušino, mnogo, mnogo več pa na našem potovanju po Transilvaniji.