Pohod do najlepše vasi na otoku Tenerife

Piše: Alina Meško

Kanarski otoki so zakladnica narave. Naravo moramo gledati od blizu, jo začutiti, biti z njo povezani. Zato se na Tenerifu in La Gomeri trikrat odpravimo na krajše pohode, ki trajajo uro ali dve – odvisno od tega, kolikokrat se ustavimo, zajamemo sapo, fotografiramo in občudujemo svet okoli sebe. Razkrivajo se nam čudoviti razgledi in nenavadne pokrajine, pa morje, sonce in nenavadno rastje.

Zagotovo je eden od vrhuncev potovanja pohod v Masco. To je majhna vasica na 650 metrih nadmorske višine, ki ji pravimo tudi španski Machu Picchu. Skriva se med strmimi pobočji in nas vabi k sebi. Cesto za vozila so do tam pripeljali šele konec prejšnjega tisočletja, mi pa se kot pravi popotniki do nje še rajši odpravimo peš.

Pot se začne s krajšim vzponom, kjer kateri od sopotnikov tudi malo zagodrnja, a po nekaj minutah so vsi več kot srečni, da so vložili malo truda in bili za to bogato nagrajeni. Hitro smo na vrhu grebena in odprejo se nam božanski pogledi na pokrajino na obeh straneh. Pogosto nas spremljajo prijetne meglice, ki svet naredijo še lepši, bolj skrivnosten in mističen. Tam je konec vzdihovanja zaradi hoje v hrib, začnejo se vzdihi navdušenja in očaranosti človeške duše. Ven potegnemo telefone in naredimo najlepše fotografije. Sopotniki pa rečejo: “To je noro!”

Pot nadaljujemo po grebenu in ob tem občudujemo najrazličnejše rastje, številne rastline so doma le tukaj. Med njimi so tudi kaktusi opuncije, ob pravem času v letu si naberemo njihove užitne sadeže, ki so tukaj – daleč od prometa, v čistem zraku – najslajši. Odtrgamo jih s prtičem, saj imajo tanke, a vseeno nevarne iglice. Kdor ugrizne v sadež, ne da bi ga očistil, ima bodice povsod – na prstih, ustnicah in na jeziku.

Hodimo na nadmorski višini okoli tisoč metrov, nato pa se pot začne počasi spuščati. Seveda, priti moramo do Masce, ki se skriva nekoliko nižje. Marsikateri sopotnik pravi, da česa takega še ni videl, da je pokrajina neverjetna. Res je. Tudi sonce in modro morje v daljavi naredita svoje. Po prvem spustu se nagradimo v malem bistroju, kjer ponujajo sok iz kaktusovih sadežev. “Tega pa pri nas ni, kako je dober!”, komentirajo sopotniki, ki se po pohodu nagradijo s to zares osvežilno pijačo. Od tukaj že vidimo Masco, tistih nekaj hišic na skrivnosti lokaciji, kamor ponoreli svet nima vstopa.

Le še krajši spust nas čaka do Masce, tam pa na trgu ob drevesu s čudovito in veliko krošnjo, ki nam dela prijetno senco, na kitaro igra domačin. Je na svetu lahko še kaj lepšega?

Kdor pohoda ne zmore, se pripelje z avtobusom in nas počaka tam. Te vasice res nihče ne sme zamuditi. Srečamo se, pohodniki in tisti, ki so se pripeljali, skupina je spet popolna in vsak ima svoje vtise. Tisti, ki so pred pohodom morda oklevali, rečejo: “Kako bi mi bilo žal, če ne bi šel peš!”. Masca je res čarobna in nas popelje nekam daleč nazaj v času in prostoru. Naužijemo se njenih lepot in se po ozki serpentinasti cesti odpeljemo novim dogodivščinam naproti – potovanja še ni konec. 😊