22. January, 2014   Člani pišejo, Kitajska  

Po svileni cesti Zahodne Kitajske

 

Po svileni cesti Zahodne Kitajske

POTOVANJE
Potovanje nas popelje v neskončna prostranstva osrednje Azije. Na njem lahko podoživljamo vzdušja karavanarjev in dragocenega blaga, njihove prehode iz kitajske civilizacije preko različnih svetov in mišljenjskih načinov od osrednjeazijskih puščav in neprehodnih gorovij do kirgiške usojenosti. Ne le razumemo, na tem potovanju preprosto začutimo stik velikih civilizacij – kitajske z vzhoda, indijske z juga in sredozemsko-iranske z zahoda.

Oskarjev navdih …
V potovanju se udejanja celotna filozofija Agencije Oskar. V navidezni mirnosti gladine sprva niti opazimo, kako se počasi potapljamo v žuborenje bistre studenčnice potovalne sedanjosti, ko naša bitja celostno dan za dnem vstopajo v nove in nove plasti potovalnih moči – dokler se enkrat ne odlepimo od tal in se prepustimo valovanju …

Potovanje odlikuje HKRATNOST doživetij; na vrhu današnjega vala že čutimo vzgon naslednjega, da jutri uživamo v naslednjem, ko se današnji umirja! A glej, že je tu nova porajajoča moč, na kateri bomo valovali naprej … Po svileni cesti Zahodne Kitajske je valovanje, v katerem drsimo iz dneva v nov dan. Na videz ni nič spektakularnega in viharnega – le sem in tja nam špricne kakšna kapljica v nos. A vam povem, to je globoko valovanje – ko nas enkrat zaziblje v svoj ritem, se pred nami odprejo nove globine.

 Po svileni cesta Zahodne Kitajske je več potovanj hkrati – po površini zanimive in neznane dežele, v globino dežele in samega sebe. In ko vstopimo v globino, se nam odpre nova razsežnost – vsaka plast je nov vidik, vsi skupaj tvorijo kalejdoskop nove resničnosti … Potovanje, ki ga je preprosto treba doživeti!

Hotan in Jarkand
Dve pomembni postojanki na svileni cesti, nekdaj prestolnici bogatih kraljestev, katerih moč in bogastvo so prinašale karavane na hrbtih kamel. Svileni in žadasti Hotan je zanimivo ujgursko mesto, na tržnici vam prodajo vse česar ne potrebujete, v žadasti reki pa lahko poizkusimo tudi svojo srečo “zlatokopov” – zakaj ne bi še mi našli kakšen pravi žad! Kako nas je zajelo tisto enkratno vzdušje, ki smo ga videvali le v filmih o divjem zahodu in brali v napetih zgodbah Karla Maya …  Potovanje nas je očistilo in zdaj smo kot otroci, zajela nas je raziskovalna mrzlica in priložnost – skupaj z domačini brskamo po prodnatih nanosih, vsakdo hoče najti vsaj en drobec! Zakaj nam ne bi uspelo? Naša najdba je gotovo najbolj dragocena! Tu je doma dragocena svila atlas, še vedno jo tkejo na starodavni način … Pa tudi hotanske preproge slovijo po živih vzorcih daleč naokrog – so si domačini le želeli v prašno obpuščavsko vsakdanjost vtkati nekaj kontrastnih vzorcev?? Tudi zato so atlas svileni vzorci tako živi in kontrastni, dragi sopotniki, in tako lepo ležejo na ujgurska dekleta tega sveta … V domačem svetu diskretnosti pa nekako ne pridejo do izraza!

Po južnem kraku svilene ceste smo kot vrvohodci med dvema svetovoma – na levi visoko gorovje Kunlun s pobeljenimi vršaci, na desni druga največja puščava Taklamakan. Dve skrajnosti, vmes pa “naš” ozek pas zelenja, ujgurskih vasic in nekega usojenega življenja daleč od hitro živečega sveta!

Taklamakan
Zdaj smo pripravljeni za veliki met – prečkanje prave puščave! Po novi cesti drvimo v objem puščavskih sipin. Kilometri puščavske neskončnosti drvijo mimo nas …

A mi gremo naprej, v pravi puščavski objem! Čakajo nas kamele in ujgurski “beduini” in kje drugje kot prav tu je najboljša priložnost, da tudi mi izkusimo delček življenja karavanarjev na puščavski odisejadi. Na dvogrbih velblodih odkameljamo v neskončni pesek – ne predolgo in nikomur ne prenaporno, a vendar tako daleč, da nam oko ne uzre drugega kot en sam pesek. Sončni zahod in romantika puščavske zvezdne noči. Še eno doživetje, še en bogat kamenček v potovalnem mozaiku! Izpostavljenost kontrastom je prav neverjetna! Po beduinskem zajtrku nadaljujemo na severni krak svilene ceste, v ozadju se že vidijo mogočne gore.

Kuča
Ujgursko mesto ima posebno vzdušje, morda je eno najbolj prijetnih na naši poti! Obiščemo čudovit primerek osrednjeaijske arhitekture – staro mestno mošejo, potem pa se predamo prijetnemu vzdušju mestnega središča, tradicionalni tržnici in prijaznim domačinom. Drugačna je tale Kuča, preprosto nekaj posebnega, kar moramo doživeti!

Kašgar
Med stotimi stvarmi, ki jih je menda treba videti na tem svetu, je eden med njimi tudi Kašgar (tako pravijo). Danes vse bolj moderno mesto v izginjajočem starem delu še nudi obilje originalnih vzdušij, z nekaj več domišljije gotovo začutimo še “feeling” tistega časa … Tudi arhitektura stare mestne mošeje, še posebej pravega biserčka osrednjeazijske arhitekture – mavzolej Akbarja Hodže. Slovita kašgarska tržnica je danes že nekoliko bolj moderna, gotovo pa zajamemo njeno originalno vzdušje na živalskem trgu, kjer je še tako kot nekdaj. A je kašgarska le največja tržnica, na naši poti bomo uživali v mnogih manjših, bolj samobitnih in še vedno “osrednjeazijskih”. Kašgarska tržnica naj danes ostaja “simbol”, kompromis in sožitje starega in novega, stičišče tržničnega življenja našega “žilvernovskega” potovanja v “središče zemlje”.

Vendar Kašgar obdaja neka posebna aura – to je pravo stičišče treh velikih civilizacij, začetek osrčja osrednje Azije, hkrati na koncu, hkrati na začetku in hkrati na preseku vseh silnic nekdanjega gibanja tistega časa.

Poseben čar mu daje tudi naša pot, saj ni vseeno, ali v to mesto priletimo kar naravnost, z letalom vstopimo vanj iz varnega domeka, ali pa je v nas že bogata zgodovina našega potovanja, za katerega se ne moremo niti spomniti več, kje in kdaj se je začelo! Kašgar je in bo ostal, vsaj na naših potovanjih, nekaj posebnega. Mesto, v katerem se bomo srečevali, ki ga bomo večkrat obiskali in ki se bo za nas spreminjal kot se bo spreminjala naša predhodna zgodovina – ali bomo vanj vstopili iz Kitajske, ali morda iz Pakistana ali Kirgizije … Ali morda od kje drugje?!

Pamir
Kaj po vsem tem doživljanju in izkušanju sploh lahko še vzburi popotnikovo občutljivost? Odgovor je preprost – Pamir! Izlet na “streho sveta” je kot potovalna katarza. Že na poti tja gor smo se ustavljali na vsakem koraku – in ko misliš, da te nič več ne more presenetiti, se ti iz ust že na naslednjem ovinku izvije nov vzklik – STOP. In po vsej tej razburljivosti nad lepotami, sprehodi in panoramami vstopimo v svet višinskega jezera Karakul, v svet kirgiških jurt in, v kontrast kašgarskemu, spet spokojnega življenja. Pod mogočnim sedemtisočakom Mustag Ata (ki kot osamelec spominja na svetopisemski Ararat) je rajsko vzdušje za sprehode ali planinarjenje, jahanje na iskrih konjičih ali zgolj strnitev potovalnih vtisov. Vsekakor še en potovalni višek, ne spomnim se več kateri na tem potovanju!

Turpan
Moderna Kitajska ima tudi svoj čar, in mi ga doživljamo močneje, obogateni s primerjavo, kako mora v isti deželi na tako majhni razdalji sobivati plemensko gorsko življenje v preprostih jurtah in hkrati sodobno življenje v mestu 21. stoletja! Visoke stolpnice nam odgovarjajo: kar gre … Odgovor nam odzvanja na poti nazaj v puščavo – v slovito oazo Turpan – vstop v deželo “med dvema svetovoma”.

Vstop v Turpan je vstop v več svetov hkrati – stik z Ujguri, spust v podmorsko višino, v rodovitno oazo na robu puščave in pomembno karavansko cesarstvo tedanjega časa, hkrati tudi najbolj vroč kotiček Kitajske, ki slovi po najboljših rozinah in vinu! Tu pa je še enkratna kulisa – rdeče žareče Nebeško gorovje, ob katerem je tradicionalna ujgurska vasica Tujok še posebej fotogenična. 

V razvalinah nekdanjega mesta vlada tisočletna zgodovina … Karavanarji iz vseh strani so po neznosni puščavi potovali dneve in tedne – in nato pripotovali v ta rodovitni zeleni raj … Le zamislimo si, kakšno vzdušje je zavladalo ob pogledu na prvo zelenje v daljavi! Kakšno navdušenje ob zasluženem počitku! Kakšne zgodbice iz rumenega tiska nam šepetajo te ruševine! A predolgo se tu le ne smemo zadrževati, prija nam vročina, a pot nas pelje dalje! Hja, v smeri doma!

 

Nemogoče je zapisati vse preseke in spontane situacije, ki na tem potovanju nastajajo. Pa tudi prav ne bi bilo, da vam razkrijemo vse skrivnosti in presenečenja, ki vas pričakajo na tem potovanju. Razmerje med “obveznim” in individualno spontanim je človeku prijazno, v spontanem pa se dogajajo najlepše stvari.

Tega pa je na poti mnogo. Že sama dežela, nerazumljive pismenke in “ročna” komunikacija z domačini je svojevrsten čar. Kdaj ste zadnjič naročali hrano ne da bi vedeli, kaj naročate? Preprosto se sprehodite po bogatem meniju nerazumljivih pismenk in pokažete na neko vrstico. Potem dobite, kar dobite. Še bolj zabavno je, če se vam natakarice prijetno smehljajo, vi pa ne veste, ali je to zgolj zaradi vljudnosti, ali zaradi vašega izboraJ.

Lahko pa začnete enkrat že uporabljati “mednarodni jezik” – muu = krava, bee = ovca, mee = koza, iaia = osliček. Kako se reče jaku in kameli, prepuščamo vaši domišljiji. Glejte, bodite pozorni in ustvarjalni – in prihodnosti se vam ni treba bati!

Veliko je takih zabav na naši poti – nedolžnih srečevanj z neznanim, ki jih lahko uporabite za vajo in krepitev lastne duše ter smejalnih mišic. Ni pa obvezno; lokalni in naš vodnik sta vam vedno na voljo!

Za koga?
Človeku prijazna HKRATNOST in VEČPLASTNOST zagotavlja izpolnjenost potovalne sedanjosti in doživljanje prav vsakemu. Relativno potovalno udobje in lagodnost glede na stopnjo (štirica) omogoča, da potovanje doživijo tudi starejši in vsi, ki jim potovalno udobje turističnih potovanj sicer pomeni veliko, vendar si želijo “korak naprej”. Posebej prijazno je potovanje do otrok ter mladih po srcu in duši.

Po svileni cesti Zahodne Kitajske je idealno potovanje za vstop v svet svetovnega popotništva. Ne glede na starostne ali mišljenjske omejitve vas to potovanje mehko vpelje ali vsaj seznani z močmi pravih potovanj. Vsi torej, ki se spogledujete ali sanjarite o dolgih pustolovščinah, pa je bil do sedaj strah večji od vašega izziva – to je zdaj prava priložnost! Zakaj?

Oskar