Piše: vodnik Maj
Vzpon na Psiloritis
Naš prvi gorski cilj na potovanju je bil vzpon na Psiloritis, oziroma goro Idi, kot jo tudi poimenujejo Krečani. Gre za kretski najvišji vrh, visok zavidljivih 2456 m. Bilo nas je kar precej, večina potnikov članov PD ISKRA KRANJ. Psiloritis je sveta gora v grški mitologiji. Zevs se je namreč rodil na Kreti – v gori Dikti, v gorovju Dikti. No, mogoče se je že rodil v tisti jami, v jami Ida na Psiloritisu pa je odraščal. Izbral si je precej samoten kraj …
Vzpon naj bi opravili tretji dan potovanja, vendar smo se zaradi napovedanega poslabšanja vremena odločili vzpon opraviti prvi dan. Na recepciji je visel ogromen list: OSKAR, SPREMEMBA PLANA; JUTR VZPON NA PSILORITIS! Precej po grško, še dobro, da so vsi potniki videli in je bil večerni sestanek 100% zasedan.
Štartali smo v temi, kot se spodobi. Predvidena ura in pol vožnje do vznožja se je zaradi velikosti avtobusa in vijugaste gorske poti razmahnila na dve uri in pol. Ko smo ob pol devetih prispeli na planoto Nida, smo bili vsi že pripravljeni na vzpon. Nida se nahaja na vzhodni strani gore, naokoli se ne nahaja praktično nič, razen nekaj koz in par grmov. Težko si je zamisliti, da je v Minojskih časih to območje prekrival gozd … Okolica lepotno ni nekaj posebnega, lahko bi rekli kar grška/kretska. Vendar je z vrha tak razgled, da mu ni para …
Pred vzponom še pomislil ne bi, da bo vzpon tako enostaven, kot se je izkazal. Glavni krivec za to je bil planinski vodnik Uroš iz PD ISKRA KRANJ. Sašo in Uroš sta namreč vodila planinske izlete, Sašo kot glavna komanda, Uroš pa kot iskalec poti in držalec tempa. Na Psiloritis smo se povzpeli vsi, lahko bi rekli na en-dva-tri. Sabinine besede so povzele vse – še nikoli se nisem povzpela na dvatisočak brez da bi zašvicala!
Na vrh smo prispeli in si ogledovali okolico – jug Krete z Libijskim morjem in sever s Kretskim morjem … Malo je bilo oblačno in nas je mučil veter. Na vrhu se nahaja majhna kamnita cerkvica, uporabljena tudi kot zavetišče. Malo smo pobrskali naokoli in med steklenicami vina in smetmi smo odkrili knjigo, v katero smo se vpisali. Kar pa se tiče vina in smeti – 14.9. – torej kak teden dni nazaj so imeli na vrhu ogromno fešto. Dan svetega križa privabi pohodnike, ki prenočijo na vrhu, izgleda da zaradi mrazu tudi malo spijejo. Pravijo, da naj bi proslavljali po kretsko, torej s streli v zrak.
Ker je bil vzpon tako nepričakovano lahek, se nas je večina z Urošem povzpela še do sosednjega vrha, medtem ko je Sašo odpeljal ostale v dolino. No, na vrhu pa se nas je nebo usmililo – imeli smo lepo, močno sonce in malo manj vetra, tako da je bil užitek razgledati se naokoli. Sledil je še spust v dolino, nekateri težje, drugi bolj poskočno. Na koncu smo vsi živi in zdravi prišli do vznožja, si čestitali in že oddrveli do bližnje vasice. Usta so bila žejna, tako da smo se ustavili v majhni vasici na poti in se usedli v pravi kretski taverni na pivo. Vse, česar nismo imeli, pa je prišlo kmalu iz supermarketa.
Vzpon na Gigilos
Vzpon na Gigilos (2080 m) je bil nekaj posebnega. Mi smo prihajali ravno, ko je sonce vzšlo in so prvi žarki božali vrh. Ko se voziš na planoto Omalos – gori naproti, vidiš njeno mogočno severno steno. Nekaj plezalcev med nami je takoj z izostrenimi očmi iskalo prehode v steni. Tomaž je takoj našel lep greben po katerem se bi dalo do vrha … mogoče kdaj drugič. Mi se na vrh seveda nismo podali po severni steni, ampak smo pristopili z zahodnega grebena. Gigolos se nahaja natanko nad vstopom v sotesko Samarija – res, razgled med hojo je prečudovit.
Hodili smo tako, kot že navajeni s Psiloritisa, Uroš je hodil spredaj in diktiral tempo, jaz nekje vmes za moralo in zgago, Sašo pa je kot načelnik skrbel, da nobena izmed naših ovčic ni zablodila. Pot gre v hrib že od prvega koraka dalje. Pa kaj, Uroš je mojster tempa. Sicer ni bilo tako kot na Psiloritisu, ko se začuda na vzponu na 2546 m še spotili nismo. Vseeno smo tu pridno sopihali v skupini po vijugasti poti. Na levo se nam je odpiral pogled na sotesko Samarijo in pogozdene vrhove naokoli, nad njo pa mogočna stena Gigilosa in njegov vrh.
Na poti smo občudovali lepe kamnite formacije, stožce, preskakovali potoke in se vzpeli do sedla pod meliščem. Od tam se nam je odpiral pogled na konec soteske Samarija in na kristalno čisto Libijsko morje. Ko smo pogledali gor, pa smo opazili vrh Gigilosa, ki pa se ni več videl, saj ga je prekrivala megla.
Tu sta se dve potnici obrnili, saj nista imeli primerne obutve za zadnji del vzpona – skalnati hrbet do vrha. Pot je lepa, označena tudi lepo. Do vrha nismo imeli nikakršnih težav, malo smo poprijeli skalo za lažji prehod, kakšne vrtoglavice pa na vrhu ni bilo – megla nam je zakrivala pogled naokoli. Pa kaj – preveč lepega pa tudi škodi, kot je rekel Janez. Na vrhu so sledile čestitke in obvezno fotografiranje. Po zasluženi malici seveda – skupaj smo prejšnji dan praktično izropali supermarket …
Sledil je še spust po isti poti do vznožja, koder se nahaja tisto, kar smo potrebovali. Sonce in lokalna taverna z grško kavo in pivom. Kaj bi si drugega planinci zaželeli. Malo smo posedeli, se napokali kretskih melon in kmalu se je razlegal smeh naokoli. Malo smo se še pomartinčkali na soncu in se odpravili z avtobusom do hotela. Srečni smo namreč izvedeli, da bo po štirih dneh zaprtja, ravno za nas naslednji dan odprta soteska Samarija. To je bil naš naslednji cilj, na koncu katerega nas je pričakala plaža in taverna z grškim pivom … A to pa je že druga zgodba.
No, pa nam je uspelo, opravili smo planinsko Kreto tako kot se spodobi – osvojili smo oba zastavljena vrha in še, za piko na i, spust po soteski Samarija.