Panama – Dežela dveh oceanov in neskončne pustolovščine
Piše: Jernej Trpin
Panama. Beseda prikliče podobe prelivajočih se valov dveh oceanov in čudovitih ozkih ulic starega mesta Casco Viejo, kjer kolonialna arhitektura kljubuje sodobnemu času. Vstop v Panama City je kot vstop v kraj, kjer se preteklost in prihodnost zlijeta v eno. Sprehod po ulicah starega mesta razkrije svet pisanih tržnic, kjer domačini ponujajo ročno izdelane maske in blago. Tu se Panama predstavlja s svojim značajem – ne le kot povezovalec svetov, ampak kot utripajoče srce srednje Amerike.
A mesto je le izhodišče. Pustolovci se usmerimo proti goram. Valle de Antón je spokojna oaza, globoko zakoreninjena med zelenimi griči in vulkanskimi ostanki. Obkrožen z oblaki, ta kraj ponuja vse, kar si lahko želi popotnik, od slapov do neštetih pohodniških poti. Na eni izmed tržnic sem prvič opazil maske, ki so jih izdelovali lokalni umetniki – maske, katerih živopisni barvni vzorci pripovedujejo zgodbe o prednikih in naravi.
Nato je prišlo mesto Chitré, kjer so maske postale še bolj izrazite. Te niso bile le umetniška dela, temveč simboli praznovanj, folklornih festivalov in dih preteklosti. Vsaka maska je odražala duh prednikov in tradicij, ki še danes oživljajo mestne trge in ulice. Izdelava teh mask potrebuje posebno spretnost mojstra, danes pa se to prenaša iz roda v rod.
Pot je po Panameriški avtocesti peljala do Boca Chice in divje pacifiške obale. Ko gledam valove, ki se razbijajo ob obalo, občutim svobodo. Boca Chica je sanjski kraj za tiste, ki ljubijo morje, ribolov in neokrnjene otoke, dostopne le s čolnom. Tu se ocean preliva v neskončnost, divji in prvinski. Le nekaj dni v tem raju mi je omogočilo, da začutim življenje Paname v vsej njeni veličini – mešanico spokojnosti in adrenalina. Za povrh pa se med čolni vijejo veliki kiti glavači.
Sledi David, mesto s čisto drugačnim karakterjem, kjer je ritem nekoliko počasnejši, a prav tako pristen. In nato še Boquete, gorsko mestece, skrito med vulkanskimi gorami. Pohod po visečih mostovih, ki se zibajo med drevesnimi krošnjami, je kot hoja po zraku. Slišim le šumenje reke daleč spodaj, veter med drevesi ter zvoke papig, ki preletavajo nebo in čutim, kako se srce pospeši – Panamski prvinski oblačni gozd ima moč, da človeka napolni s čistim občutkom svobode.
Ne pozabimo pa tudi na karibsko stran, pri Bocas del Toro, kjer je svet drugačen. Barviti otoki, obdani z lagunami, polnimi koralnih grebenov, kličejo v svet potapljanja, snorklanja in raziskovanja. Vsak otok je kot svet zase, prežet z glasbo, smehom in toplino domačinov, ki živijo ob morju. Zvečer ob pijači na enem od pomolov v mestu opazujem, kako se Karibi in Panama zlijeta v neskončen horizont. Bocas del Toro – to je Panama v svoji najlepši obliki, kraj, kjer sanje in resničnost presegajo meje.
Naj vas Panama očara, kot je očarala mene, saj ta dežela presega vse predstave o popotniških doživetjih.
