Palawan, nežni otok z mnogimi skritimi zakladi

 
Na letalski vozovnici piše Puerto Princesa. Ali obstaja še bolj simpatično ime za neko dokaj veliko mesto, ki je med drugim tudi prestolnica otoka Palawana in njegove bližnje okolice (skupaj šteje Palawan prbl. 1700 otočkov). Tako se začne zgodba o Palawanu. Že pri imenih. In res, mesto ni simpatično le po imenu, pač pa tudi sicer. Eno najbolj zelenih in ekološko osveščenih mest Filipinov. Ponaša se s tem, da ima izjemno čiste ulice, nobene industrije, se ne spopada s prenaseljenostjo, skratka prijeten kraj za življenje. A to je le začetek in vstop na otok, kjer čas teče drugače. Puerto, kot mu rečejo domačini, je dobil svoje ime po eni od španskih princes v času španske kolonizacije Filipinov. Pri vožnji skozi mesto imaš občutek, da se voziš skozi eno samo veliko vas. Oči takoj pritegnejo zanimiva prevozna sredstva, unikatna za Palawan. Ko srečam prvega, si mislim, da je nekdo odsluženi avto malce predelal, mu dodal navaden dvokolesni motor in se zdaj tako pač vozi naokrog. Za njim jih srečam še celo vrsto. In ugotovim, da je to zopet neka čisto samosvoja različica slovitih azijskih trikolesnikov. Pisani so in raznoliki, ko jih je veliko v vrsti pa ima človek občutek, da se vozi po neki računalniški igrici. In že promet postaja vedno redkejši, zapuščamo Puerto in okrog nas je le še zelena barva, vseh mogočih odtenkov…
Podzemna reka, eno od sedmih naravnih čudes sveta
28. januarja 2012 so podzemno reko pri kraju z imenom Sabang, na zahodni obali Palawana, uradno uvrstili na seznam sedmih naravnih čudes sveta. Že prej pa je predstavljala ponos vseh otočanov. Obisk podzemne reke pa prvovrstno doživetje obiskovalcev vseh starosti. Z malo domišljije ima človek občutek, da se je znašel v zgodbi Potovanje v središče zemlje, pisatelja Julesa Verna. Najprej je tu vožnja s tradicionalno filipinsko barčico, bangko, do prve postojanke, lepe bele plaže, obdane s pisano džunglo. Potem kratek sprehod skozi divje rastje in že so tukaj majhni čolnički, od katerih ima prav vsak spredaj močno svetilko, s katero se osvetljuje čudovite formacije znotraj prave kraške jame. S čeladami in rešilnimi jopiči opremljeni obiskovalci se zatem odpravijo na raziskovanje sicer skoraj 8 km dolge podzemne reke, od katere je varnih za plovbo le 1,5 km. Krmar čolniča opozarja na najbolj zanimive formacije, vzdušje še popestrijo mnogi netopirji in trda tema, kjer ni luči. Komaj opisljivo in močno, nepozabno doživetje, katerega se človek dobro zave šele potem, ko je mimo. Na povratku je moč izbrati vožnjo z ladjico nazaj v pristanišče ali sprehod po džungli, ki še ponotranji raziskovalno naravo odprave. Podzemna reka v Sabang na Palawanu vsak dan privablja množice domačih in tujih obiskovalcev, katere so se še povečale od razglasitve reke med sedem naravnih čudes sveta. Poleg reke je Sabang tudi izjemno prijeten kraj ob lepi in čisti plaži na toplem Južno – kitajskem morju. Majhno naselje skriva marsikaj, predvsem pa je pravi kraj za romantične večere ob svečkah, saj tukaj elektrika ni pravilo. In seveda ne gre brez karaok v enem od lokalčkov. V široki zbirki pesmi vsakdo najde nekaj sebi znanega in ob požirku filipinskega ruma ali dveh tudi predsodki izginjajo sami od sebe.
Pot v El Nido
Cesta proti severu Palawana vodi skozi mnoge vasice in preko številnih riževih polj, tu in tam skozi večje naselje. Vožnja, ob kateri se spočije oko. Prizori ob cesti so namreč kot vzeti iz kakega drugega časovnega obdobja. Večino riževih polj domačini tukaj obdelujejo z vodnimi bivoli. Precej hišk je še vedno lesenih. Velik del ozemlja sploh še ni obdelan. Prometa je malo, kakor je malo tudi obiskovalcev, ki nadaljujejo raziskovanje Palawana naprej od Sabanga in podzemne reke. Zato so tudi postanki v obcestnih vasicah polni zvedavih pogledov in prijaznih nasmehov. Kar tako prisedemo v leseno počivališče pred eno od hišk in načnemo pogovor z dvema prijaznima gospema. Večina Filipincev govori vsaj malo angleško in sporazumevanje je izjemno enostavno. Hitro se smejimo in še hitreje nam razlažejo svoje prebivališče, skupaj popijemo večno slavno coca colo in že si pomahamo v slovo. V zaspanem mestecu Roxasu se kot iz nič prikaže odlična vietnamska restavracija s še boljšimi rezanci v juhi in slavnimi vietnamskimi sveže pečenimi kruhki. Palawan ima presenečenj, kolikor si jih človek želi. Kavica se prikaže v naslednjem zaspanem kraju z imenom Tay Tay in skupaj s kavico še razgled z utrdbe iz 17.stoletja, ki so jo tukaj postavili Španci in poimenovali Fort Isabel, po svoji princesi. Za Tay Tayem cesta ni več asfaltirana, prizori ob njej pa nespremenjeni. Morda le vedno več neobdelanih površin, tu in tam košček morja in še bolj radovedni, sprašujoči pogledi naključnih mimoidočih. El Nido ob vseh mogočih postankih dosežemo šele pozno zvečer in nimam nobenega pravega občutka, kaj naj bi to majceno, preprosto naselje skrivalo v sebi. In se spomnim besed prijatelja, ki je tu že potoval. Prave čare El Nida boš odkrila šele na vožnji z ladjico med otočki.
Arhipelag Bacuit, še eno od naravnih čudes sveta?
Apnenčasti Palawan in njegove otočke je tisočletja obdelovala erozija vseh mogočih vrst. In nastali so izjemni pojavi, čudovite formacije v kombinaciji s toplo in čisto vodo turkiznega tropskega morja. Vsemu temu dodamo še snežno belo mivko in tropsko džungelsko rastlinje. Dobimo skorajšnji raj. Fantastični prizori, o katerih človek samo sanja. Zato je El Nido resnično le izhodišče za obisk tega arhipelaga mnogih otočkov po imenu Bacuit. S tradicionalnimi ladjicami, ki spominjajo na pajke, se odpravimo na raziskovanje. In iz minutke v minutko smo presenečeni. Ne le nore plaže, kjer smo samo mi in naše morsko kosilo. Tukaj so kraške formacije, kot iz pravljice. Korale in pisane ribice pod morsko gladino ter prelepe školjke. S strimimi stenami obdane lagune, naključne jame, skale, kot bi se nekdo igral in jih kar tako pometal v plitvo turkizno morje. Tropska drevesa, ki rastejo kar skozi kamen… Težko je uporabiti prave besede pri opisovanju teh lepot. A ko se z ladjico voziš od ene do druge lepe točke, dan za dnem, srce in duša kar vriskata, tako je lepo… Ste si kdaj želeli imeti tropsko plažo kot iz najlepših razglednic le zase? In potem vam na njej domačini pripravijo še okusno morsko kosilo, greje vas toplo tropsko sonce… Zvečer, ko se vrnemo v naše izhodišče, El Nido, hočemo še!
El Nido in njegovi čari
Ne le izhodišče za obisk arhipelaga Bacuit, pač pa tudi prijeten, na tisti palawanski način nežen kraj je El Nido, ki šele zvečer zasije in zaživi v svoji pravi podobi. Takrat se namreč vrnejo utrujeni obiskovalci z izletov med otočki. Ulice mesta pa spremenijo v letoviški kraj z vsem potrebnim. Tukaj so masažni saloni, restavracije s pisano ponudbo, trgovinice s spominki in nočni bari z živo glasbo, ki zabavajo obiskovalce do zgodnjih jutranjih ur. Mize v restavraciji lahko postavite kar v morje in vas ob večerji nežno božajo morski valovi. Ali pa čez dan obiščete tržnico, nakupite vse mogoče sveže morske hrane, jo nesete v eno od preprostih restavracij, kjer vam jo pripravijo. Tako dobre morske hrane, kot tam, še nisem poskusila. Tako lepi sončni zahodi, kot so tam, so le malokje… In prav to, da je tako daleč stran od »prave civilizacije«, ga naredi tako posebnega, prijetnega, simpatičnega… Hitro pozabiš na dolgo vožnjo, ko se noč preveša v jutro ob klepetu in norčijahi. Od večno popularnih karaok do plesa v domačem disku, padanja v pesek s stolov sredi plaže, nočnega kopanja,… Vse to v pričakovanju novega lepega dne na barki v čarobnem okolju pravljičnih otočkov…
Vedno si je treba upati biti malce nor
Palawanci se tako kot vsi Filipinci izjemno radi hecajo. Najraje se ponorčujejo kar sami iz sebe. Še bolj pa so veseli, ko se jim kot njihov gost pri tem početju pridružiš. Zato tiste uvodne Sir in Madam hitro zamenja smeh in popolna neresnost! Seveda, zakaj bi si človek po nepotrebnem kompliciral življenje in bil preveč resen. Ko pa je tako lepo, če se hecamo in imamo pri tem tako fino! Vsaj tako to razlagajo domačini na Palawanu. In pri tem drug drugega kličejo buang – nor. Nikoli ni dovolj in kar težko je ugotoviti, kdaj zadeve postanejo resne. In ko se pogovarjamo, od kod tako razumevanje za hecanje, mi povedo, da je to njihova začimba mirnemu načinu življenja. In da je vedno dobro, ko si človek upa biti malce nor! Tako potem dobimo tisto pravo mešanico za življenje, ko si rečemo, kako je lepo!

Ajda Šter