Oskarjevi revolucionarji, možje v "trenirkah" in Raul

 
Pisal se je čisto navaden šestindvajseti julij, leto dvatisoč dvanajsto, izredno vroč, soparen dan. In četica Oskarjevih revolucionarnih sil je napol zmedenih in nečistih glav še od prejšnjega karnevalskega večera, ki je bil zaznamovan z obilico domače rumske rujne kapljice, v kraju Santiago de Cuba naskakovala nov revolucionaren dan v našem dnevnem programu! Dan, ki vključuje tudi ogled pokopališča Santa Ifgenija – to je kraja, za katerega nekateri ljudje umirajo, da bi prišli tja, in enega najpomembnejših pokopališč kubanskih zgodovinskih, glasbenih, … junakov ter ostalih znanih ter neznanih imen kubanskega življa.
Vsi revolucionarno nastrojeni in v koraku odskakljamo iz avtobusa in se napotimo proti vhodu. Že na poti tja se pritožujemo nad vlago, vročino, šumenjem v glavi in bobnenjem v ušesih, a v očeh se nam še vedno prikazujejo brhke lepotice in lepotci prejšnjega večera. Na vhodu opravimo z formalnostmi in vsi na en mah iščemo še najmanjši senčni prostor, hlad, ki bi nas pobožal, pohladil razgreta telesa in razburkane glave. Vendar delo čaka in odpravimo se proti prvemu ogledu, a kaj hitro se pred nami pokaže mož v “trenerki”. Lokalni vodnik mu prav počasi pristopi in prične se “tihi pogovor”. Vsi se pogledujemo in se sprašujemo “Kaj za vraga se dogaja”? Po kakih desetih minutah pogovarjanja med lokalnim vodnikom in skrivnostnim možem v “trenerki” le dobimo signal, da lahko nadaljujemo z ogledom. Hitro pristopim do našega Reya in ga povprašam, kaj se dogaja? Smo sumljivi, zakaj ravno mi …? Nakar mi na uho prišepne:”Poglej tja proti levemu spomeniku in vedel boš zakaj in čemu vse to, ter ne omenjaj imena,” je bil ukaz! Svojo zmedeno glavo čisto počasi premaknem, oči nastavim na peclje in ostanem brez diha. “Raul,” mi začenja doneti v glavi, sam Raul Castro predsednik tega karibskega muzeja na prostem, ena najbolj varovanih osebnosti na tem svetu se je pojavil v mojih očeh in glavi! “Ali sanjam?” se sprašujem. Da preverim, se uščipnem, da kar dodobra zaboli! Res je, ne sanjam in moja glava v sekundi postane čista in pozorna.

Ja, to je ta mož “svete četverice” (Fidel, Che Guevara, Camilo, Raul), ki je z ostalimi enainosemdesetimi revolucionarji na ladji Granma odšel biti boj proti diktatorju Batisti. Ja, ta, ki je dobil naslov “comandante”. Ta, ki je skoraj celotno življenje poveljeval kubanski vojski in se ga je prijel vzdevek “kavboj”. In ta, ki je celotno življenje ostajal v senci svojega brata Fidela in mu je vesolje v življenje namenilo tudi voditi državo, katero je hitro liberaliziral in jo počasi vodi v velike spremembe, ki se trenutno dogajajo na otoku … Mali mož velikih sprememb.
Raul, Raul, se je počasi širil glas iz ust do ušes po celotni skupini. Vsi smo obračali oči in skrajno pazljivo ogledavali njegovo podobo, kako je na skupno grobišče kubanskih revolucionarjev – bradačev polagal zahvalni venec. Na žalost ni bilo časa ne možnosti mu seči v roko v imenu slovenskih revolucionarjev, tudi na mahanje ni reagiral J. Saj veste, politiki in njihov politični kodeks … Tako smo bili primorani se pomakniti naprej po pokopališču, kjer so nam kaj kmalu ponovno prestregli pot možje v “trenerkah” in nas usmerjali po njihovi začrtani poti naprej, vse v imenu največje varnosti za državnega vodjo.
Vsi nejevoljni smo se ozirali nazaj in  pogledovali proti kraju srečanja. Tako sami ubiramo pot naprej, se pogledujemo, na ustih se riše nasmeh sreče, na obrazih – obraz zaskrbljenosti … Po kakih osemnajstih minutah postopanja po pokopališču se odpravimo nazaj na kraj dogajanja, kjer nas kaj kmalu spet prestrežejo in zadržujejo tudi možje v vojaških uniformah z nešteto barvnimi našitki na svojih oblekah. Po prijetnem, človeku prijaznem kratkem kramljanju nas končno spustijo naprej. Vsi odhitimo proti kraju srečanja z mislijo v glavi, posneti vsaj eno fotografijo, a je že odšel … Srečno, Raul!
Tako se vsi razočarani posvetimo tistemu, ki so nam ostali; največjemu junaku na Kubi, Jose Marti-ju, ki velja za največjega romantičnega vizionarja za kubansko neodvisnost v drugi vojni za neodvisnost, ki je bil boj za svobodo kubanskih prebivalcev s pismom v eni roki in orožjem v drugi roki – in edini junak danes, katerega štiriindvajset ur dnevno varuje častna straža. Lepo in veličastno je videti menjavo straže, kako kubanski mladci in mladenke pokončno paradirajo po rdeči preprogi in opravljajo svojo častno življenjsko nalogo. In tako tudi sami počasi odkorakamo proti izhodu z nejasno sliko v glavi “ali je bil on ali njegov dvojnik, ali smo videli jasno, ali ni za vse kriv rum,” a na koncu je prevladalo dejstvo. Imeli smo neverjetno srečo  videti samega Raula Castra, predsednika prelepe, tropske, barvite, glasbeno obarvane karibske državice Kube! Santiago es Santiago … In na snidenje prihodnje leto, z veliko sreče …! Viva Kuba!
Che