Modrina Apulije

Piše: Tadeja Korošec

Apulija je italijanska »reggione« z najdaljšo obalo. Ozaljšana je s kar 800 km obalnega pasu. Ta se začne na ostrogi škornja, na polotoku Gargano ob Jadranski obali in sega vse do Tarantskega zaliva, ki se že kopa v Jonskem morju. Na našem potovanju po Sončni petki Italije sledimo Jadranski obali prav tja do konca sveta, do rta Santa Maria di Leuca.  V »Finibus de terrae« se namreč kopno konča in glavno vlogo prevzame morje; prav tam se združita Jadransko in Jonsko morje. A preden prispemo do Leuce, na poti odkrijemo še mnoge druge obmorske bisere.

Apuljska obala je tako lepa, da ni nič čudnega, da na njenih pešpoteh srečamo mnoge romarje, ki vzdolž Vie Francigene peš potujejo do končnega cilja, Marijinega svetišča. Užitek je hoditi po teh koncih. Pa saj smo tudi mi, potniki, nekakšni romarji, ki romamo od ene lepote do druge. In apuljski Jadran nam z njimi postreže v izobilju.

Začnemo v Polignanu. Prebivalci so bili tako ponosni na lego svojega kraja ob morju, da so imenu mesta leta 1863 imenu dodali še prislov »A mare«, ob morju. Imenujejo ga kar modro mesto, in o tem se prepričamo takoj, ko se čez stari akvedukt sprehodimo nad slovito plažo Calaporto. »Modro, obarvano v modro« je vse, kar zajame oko: horizont morja, ki se združi z brezkrajnostjo neba. To je očaralo že Domenica Modugna, ki je verjetno prav v svojem rojstnem kraju, Polignano a Mare, dobil navdih za svojo večno pesem Nel blu, dipinto di blu (aca Volare). Polignano je navdušil tudi organizatorje Redbullovega adrenalinskega tekmovanja skokov v vodo. Iz terase stavb na 20 metrskem klifu se vsako leto v turkizno modrino podajo pogumni tekmovalci. Preden »priletijo« v vodo, seveda naredijo še kakšno salto, dve tri. Za vse ki bi vas to zanimalo, prijave za letošnje tekmovanje so že odprte.

Še malo južneje od Polignana leži mestece Monopoli. Seveda je prva asociacija družabna igra iz 80ih. A mesto Monopoli je obstajalo že veliko prej, preden smo s papirnatimi dinarji veselo kupovali Ohridsko jezero in Jahorino (ta dva kraja sta bila v starem jugoslovanskem Monopoliju moja najljubša). Ime mestu nadenejo priseljenci iz sosednjega mesta. Vanj so se zatekli, ko je bila njihova Egnazia popolnoma požgana leta 545. »Monopoli« izhaja iz grških besed »monos polis«, »eno mesto«. In tako se imenuje še vse do danes.

Tudi to mesto ima ohranjeno močno utrjeno obzidje. To je bila nekako obvezna osnova vseh obmorskih krajev, kajti obiski z morja, povabljenih in predvsem nepovabljenih gostov, so bili na sporedu zelo pogosto. Preden se v Monopoliju sprehodimo do veličastnih zidov, se ustavimo v slaščičarni, ki ima najboljši sladoled, na polici nad vitrino pa razstavljeno tudi – družabno igro Monopoli! A v tej različici nastopajo samo Apuljska mesta. Ko nato (s sladoledom v roki) vijugamo po srednjeveških uličicah pridemo do morja. Obzidje, ki je nekoč obdajalo mesto, danes domiselno uporabijo za stene poletnih fotografske razstave. Kdaj je Monopoli najlepši? Zjutraj, ko mesto še spi! Takrat si ga delite le ribiči. 

Pot ob Jadranski obali nas dalje vodi proti Otrantu, s tem pa že vstopamo v najjužnejši del Apulije, v Salento. Kamninska sestava obale je iz apnenca in peščenjaka, in narava si je tu pustila prosto pot, da se je poigrala s svojo silno močjo in domišljijo. Mogočni klifi, ki jemljejo dih, nas spremljajo na poti, ko se sprehodimo nad njimi. S svojim rumenkastim telesom spominjajo na različne plasti torte, ki ima očitno dober okus, saj so jo lačni valovi, sonce in veter v neskončnosti obstoja že dodobra obglodali. Ampak, paso a paso. Mi se najprej ustavimo na obisku pri Dveh sestrah. Deklici sta nekoč trdo garali na polju, danes pa zasluženo počivata v objemu valov. Družbo jima delajo črne ptice, ki gnezdijo na njima. Očitno so tudi one tu našle svoj mir in pozitivne vibracije. S svojimi temnimi telesi ustvarjajo kontrast lepotnih pikic kremni barvi polti Dveh sester.

Od Dveh sester nas meditativna panoramska pot  pelje dalje, nad morjem, do naslednje razstave forma vive Matere narave, do faraglionov. Posebnost južnoitalijanske obale, mogočni osamelci, ki se dvigujejo iz morja, oznanjajo to, da nič ni večno – kajti tudi ti velikani so podvrženi zobu časa in erozije – minljivosti.

Nedaleč od njih, še južneje, leži mesto Otranto. Pristaniško mesto so ustanovili že stari Grki, in še danes je pomembno zaradi bližine nasproti ležečega Balkanskega polotoka, in konkretneje, albanske obale. Prav v Otrantski ožini se Italija Albaniji namreč najbolj približa – med njima je samo 70km razdalje. Ob jasnem, sončnem dnevu lahko albansko obalo tudi vidimo. Prav zaradi svoje bližine kopnega je že v preteklosti preko Otrantskih vrat v Apulijo vstopalo mnogo najrazličnejših ljudstev, ki so regijo bogatili s svojo kulturo in tudi jezikom. Tako imamo blizu Taranta, na zahodni obali, še vedno albansko govorečo manjšino, ki je na ozemlje Italije vstopila prav tu. Ohranili so pravoslavno vero, jezik in običaje iz 15.st., ko so sem pribežali pred spopadi z Osmanskimi Turki.

Posebnost mesta Otranto ni samo njegova izjemna strateška lega; v svoji katedrali skriva namreč mozaik, ki nam vzame dih – če si mi vzamemo čas zanj. Kajti kar nekaj minut je potrebnih, da se obhodi ta mojstrovina iz 11.st. Z njim je prekrita celotna glavna ladja, vanj je ujeta zgodba celega človeštva. Srednjeveški človek je vanj prelil miselnost, legende in tradicijo svojega časa, iz vseh vetrov, ki so ga dosegli. Drevo življenja pred nami govori zgodbo od stvarjenja do poslednjega konca. In vsega, kar se vmes dogaja.

Pred zaključkom našega romanja se ustavimo še v Gaglianu, od koder se spustimo skozi zeleni kanjon do skrivne plaže. Regijski park Ciolo je resnično doživetje za vse ljubitelje narave, saj  prekipeva od življenja. Po kamniti poti se spuščamo proti morju, slišimo ga, kako buči tam spodaj. Na poti naberemo divje šparglje, kapre, koprc, boreč, pa še marsikaj od mediteranskih zelišč se najde. Če smo ob pravem času na pravem mestu, lahko občudujemo tudi divje orhideje. Med salentinskimi truliji pridemo prav do morja, kjer sledi zaslužena osvežitev. O, kaj se je prisesalo na nogo?? O uau, hobotnica! Kako čarobno divje je vse tukaj …

Od Ciola nas samo še nekaj kilometrov loči do konca vsega, do konca sveta, do svetišča posvečenega Mariji iz Leuce. Apulija je prežeta z legendami in nič drugače ni tukaj. Nekoč je tu živela bela nimfa Leukazija, in po njej kraj tudi dobi ime. Lepotica z dolgimi belimi lasmi, prozorno kožo in ribjim repom se je zaljubila  v ribiča Meliza, ki pa je že imel svojo izbranko, Ristolo. Leukazija se je tako razjezila, da je s svojim repom na morju povzročila velik vihar, in zaljubljenca sta utonila. V ta žalostni konec so se vmešalsi bogovi, ki so vsakega od njiju, Meliza in Ristolo, postavili na en rt. V zaliv med njima so raztrosili Levko, in na njenih belih skalah so zrasle bele hiše današnjega naselja.

Vse to uzremo s kotičkom očesa, medtem ko zremo v daljavo in iščemo črto med Jadranskim in Jonskim morjem. Kje pa je pravzaprav meja med njima? Kaj ne obliva celotnega planeta eno samo morje, brez prekinitve? Morda pa so meje le v nas samih.

Atraktivna Apulija in Biseri Južne Italije z Apulijo