Mehika, Gvatemala, Belize

 
2.del: Lava, glasba, piramide, karibsko vzdušje in morje…
Pot proti vulkanu Pacaya se vije preko mirne pokrajine, vedno bolj navzgor in proti v oblak zavitemu vrhu ognjene gore. To bo lep sprehod, pomislim. Popoldansko razgibavanje je vedno super! Ob vznožju se da kupiti lepe sprehajalne palice ali najeti konja. Potem se zapodimo. Potka gre nekaj časa strmo navzgor, potem pa pridemo do odprte razgledne točke. Tukaj se odpre pravi pogled na vulkan Pacaya in človek se naenkrat začne počutiti majhnega. Ogromna temna gora se dviga pred nami in iz nje švigajo ognjeni bliski, po njenih strminah pa tečejo potoki sveže lave! Prijeten sprehod se kar naenkrat spreobrne v prvovrstno doživetje! A to še ni vse. Pedro nas vabi, naj mu sledimo. Previdno in po mojih stopinjah, nam zapove. Seveda, zato je treba imeti dobre podplate, kajti hodimo po ne dolgo nazaj strjeni lavi. Pod nami se kruši, tu in tam je luknjica, skozi katero ugledamo živo lavo. Kar naenkrat pa se vsi skupaj znajdemo tik ob pravem pravcatem potočku iz lave. Nekaj časa samo stojimo v tišini. Saj tukaj res ostaneš popolnoma brez besed.
Po občudovanju sveže lave in potokov lave v zgodnjem večeru smo že v Antigui, mestu glasbe, kulture in živahnih večerov. Kot nalašč za nazdravljanje po čudovitem doživetju. Antigua je eno od tistih čudovitih kolonialnih mest s pravokotnimi ulicami in hiškami pisanih barv ter podobnih velikosti. Znana je po tem, da se za vsakim njenim ovinkom nekaj dogaja. Tu je ansambel na ulici, tam v atriju neke hiške nekdo poje ob spremljavi kitare in bobnov, spet drugje je moderna glasba in se toči tekila na mnogo različnih načinov. Sprehod po mestu se hitro zavleče v noč in nova poznanstva se kar vrstijo. Jutro razkrije poleg vsega še fantastičen položaj Antigue med tremi visokimi ugaslimi ognjeniki in razkrije še dnevno lepoto tega mesta. Najlepše se je med ulicami kar izgubiti, saj so si podobne kot jajce jajcu. Tu je tudi nezgrešljivo dobra izbira za kosilo, ekstremno pikantna azteška juha, ki požene kri po žilah in da energijo za nove izzive in nadaljno pot preko prijetne Gvatemale, saj je čas za vožnjo proti Tikalu.
Vrhovi strmih piramid se prebijajo čez gosto džunglo
Vožnja preko Gvatemale mineva hitro ob občudovanju živobarvne okolice. Še prehitro mine in že je tukaj Flores, majcen polotoček na jezeru Peten Itza. Prijazno izhodišče za obisk nacionalnega parka in arheološkega najdišča Tikal je moč prehoditi počasi v dobri uri, raziskovanje trgovinic in lokalčkov pa se lahko malce bolj zavleče. Kljub temu je zgodnje slovo od dneva ta dan ključnega pomena, saj je naslednji namenjen obisku Tikala, ki je najlepši prav ob zgodnjem jutranjem svitu. Vstajanje precej pred sončnim vzhodom in vožnja v džunglo. Zajtrk varno pospravljen čaka v nahrbtniku na pravi trenutek. Narava se prebuja. Zvoki se prepletajo v čudovito glasbo narave, ki spremlja sprehod po pisani naravi, okolici z vsemi odtenki zelene. Vzpon na najvišjega od ohranjenih templjev Tikala, tempelj št. IV, visok 64m. Na vrhu ponovno zmanjka besed. Prvi sončni žarki si utirajo pot skozi vrhove dreves in najlepše obarvajo izjemno okolico. Tu in tam se na plano prebije vrh še kakšnega od templjev, slika postaja popolna. Zdaj je čas za ene najlepših fotografij, potem pa še za tisti okusni sendvič.
Tikal je bil nekoč pomembno in veliko majevsko mesto, ki je na višku štelo ok. 100 000 prebivalcev. Vrh je mesto doseglo v 6.stoletju, cvetelo vse do 12.stoletja in dočakalo konec v 16.stoletju. Dolga zgodovina pomembnega mesta je oblikovala ta kraj popolnoma samosvoje. Tikal je več kot 300 let po padcu čakal na ponovno odkritje in ker leži sredi goste divje džungle, ga je ta neukrotljiva narava v celoti »požrla«. Zato je še danes večina nekdaj mogočnega mesta pod zemljo in čaka na odkritje. Kar je že odkrito, pa pusti močan vtis. Najlepše je na »glavnem trgu«, kjer kraljujeta dva templja na izjemno strmih mogočnih piramidah, po katerih stopnicah so nekoč »leteli« vsi mogoči darovi za bogove.
Od Livingstona do Caye Caulkerja
Livingston je ime, ki se velikokrat pojavi na različnih koščkih našega planeta. Tudi Gvatemala ima svojega. Mesto je samosvoj unikat različnih narodov in dostopno le po vodi. Tukaj se že čuti tisto karibsko sproščeno vzdušje s počasnim načinom življenja, živobarvnimi napisi in umirjenimi izrazi na obrazih. Ne manjka niti kakšen koktejl, ki ga spremljajo karibski ritmi. Prijetno za večerni obisk in seveda dobro izhodišče za izlet z ladjico po reki Rio Dulce. »Sladka« reka je čudovita priložnost še z druge perspektive občudovati živopisano naravo. Med počasnim srkanjem kavice pozorno oko lahko opazi med tikovimi, mahagonijevimi drevesi in palmami tudi zanimive živalske prebivalce. Med pticami je še posebej značilen tukan, med »zemeljskimi« živalmi pa vriskajoče opice. Ko reka zavije v ozko in strmo sotesko, je celotna slika še lepša.
Še eno prečkanje meje in tu je še ena srednje-ameriška državica, Belize. Zelo redko poseljena in z več kot 40% zaščitenega ozemlja je neizogibna postojanka na poti proti Yucatanu. Najbolj je znana po svoji izjemni obali, majhnih otočkih in razsežnih koralnih grebenih. In seveda tudi po pravem pravcatem karibskem vzdušju. Pristanišče, od koder je dostop do vseh tistih otočkov – sipin, je tudi največje mesto, znano po lepih pisanih kolonialnih vilah, kanali med soseskami, zanimivi mešanici prebivalcev… To je Belize City. Nekaj vsrkavanja vzdušja mesta in že je tu tista ladjica, ki pelje na morje. Voda postaja vedno bolj turkizne barve in lepo se vidi morsko dno, ko ladjica hitro drsi po morski gladini proti simpatičnemu otočku sredi morja. Kmalu smo na cilju in prvi napis na tleh pomola, na katerega stopiš naravnost z ladjice, pove vse. Na njem piše: »Go slow!«.
Smisel življenja je…
Otoček se imenuje Caye Caulker in meri prbl. 8 km v dolžino in prbl. 1,6 km v širino. Ima prbl. 1000 stalnih prebivalcev in nobenih motornih vozil (edino prevozno sredstvo so električni vozički za golf in kolesa). Moto prebivalcev je: »Brez majice in čevljev, brez problema«. Otoček je v bistvu sipina in so njegove ulice utrjene v belo mivko, po katerih je res najbolje hoditi bos. Pogosti so znaki »pojdi počasi«, katere prebivalci in obiskovalci jemljejo skrajno resno. Takoj imaš občutek, da so tukaj vsi dobre volje in izgledajo zelo sproščeni. Saj, kako bi lahko bilo še lepše: toplo turkizno karibsko morje in bele peščene plaže, prijetni lokalčki s svežo morsko hrano, veliko možnosti za ležanje pod palmo in prav nobenih neprijetnih vplivov civiliziranega sveta (čist zrak, nobene gneče, naglice). Poleg tega je od tu možno z ladjico obiskati tiste čudovite belizeanske koralne grebene z izjemnimi prebivalci kot so mante, nenevarni morski psi in številne pisane ribe, podeče se med pisanimi koralami, katerih vrst je v Belizah zabeleženih kar 110.
Druga najpogostejša aktivnost za potapljanjem oz. snorkljanjem po koralnih grebenih je ležanje na viseči mreži med dvema palmama in uživanje v svežem zraku ter prijetnih ritmih regija, ki se sliši izza vsakega ovinka. To je popolnoma legitimna aktivnost na Caye Caulkerju in še kako pogosta! Zvečer pa sprehod po glavni ulici razkrije številne stojnice, kjer ribiči ponujajo pečen ulov dneva. Odličen začetek večera s slastno morsko ribo na krožniku se nadaljuje z naključnim klepetom in potem še sodelovanjem pri petju ob bobnih. Ob vsem tem je tukaj še nagrajen belizeanski rum v kakšni od okusnih mešanic in večer se zavleče v noč.
Otok te s svojim vzdušjem hitro zapelje in težko ga je zapustiti. Tisti njihov »go slow« postane tudi tvoj in ga odneseš s sabo naprej po poti, proti novim rajskim karibskim plažam in mnogim dogodivščinam.
 Ajda Šter