Masajska vas pod Kilimandžarom
Piše: Renata Drolc
Ura je šest zjutraj, ko se prebudim v tiho jutro. Na obzorju se že riše svetloba in jasno je, da bo sonce kmalu vzšlo. To je tisti trenutek potovanja, ki sem se ga zares veselila in se zanj splača vstati nekoliko bolj zgodaj. Doma bi se na to oktobrsko jutro verjetno prebudila v hlad in meglo, tu v Tanzaniji pa je prijetno toplo. Skobacam se iz udobne postelje, na hitro navlečem nase trenirko in stopim na teraso skromne, a očarljive hiške, ki so jo Masajke skrbno zgradile za obiskovalce. Sedem kar na tla in se zazrem naravnost predse, kjer se dviga Kilimanjaro, najvišja gora Afrike. Priča sem enemu najlepših sončnih vzhodov. Kakšno srečo imam, da sem v tem trenutku prav tukaj. To je najboljši zaključek našega obiska pri Masajih. Misli mi uidejo k včerajšnjem dnevu …
Masajska vas leži nekje na polovici poti med Arusho in Kilimanjarom, na severu Tanzanije. Do sem nas je včeraj iz Arushe pot peljala sprva po asfaltirani cesti mimo skromnih naselij, nato pa smo zavili na makadamsko pot, ob kateri smo le še tu in tam naleteli na kakšnega otroka, ki je čuval živino ali skupino deklet, ki so z osli prevažale vodo v svojo vas. Pokrajina je bila precej pusta. Neskončne zaplate posušene trave in trnastega grmičevja je tu in tam popestril kakšen pisan kuščar. Tanzanijci so že nestrpno pričakovali začetek deževne sezone, ki bo prekinila sušo. Po poltretji uri vožnje smo končno le prispeli.
Pričakala nas je skupina masajskih mladeničev, zavitih v značilne kariraste kose blaga in obutih v preproste sandale iz odsluženih avtomobilskih pnevmatik. Spremljala so jih dekleta kratkih las, s čudovitimi ogrlicami in ogrinjali okrog ramen. Ta živopisna skupina se je pozibavala ob značilnem brundanju in petju pozdravne pesmi, nekaj mladeničev pa je ob tem skakalo visoko v zrak, kot da bi med seboj tekmovali. Tak skakajoči ples se imenuje Adumu. Masaji imajo navado, da obiskovalcu ob prihodu postrežejo kozarček kozje krvi. Ker je prav, da spoštujemo navade domačinov, ga seveda nismo mogli zavrniti. Resda smo se najprej med seboj malce kislo spogledovali, nato pa zbrali pogum. Zadeva sploh ni bila tako napačna.😉
Po dobrodošlici so nas gostitelji pospremili do majhnih hišk, ki bodo za eno noč postale naš dom. Skromna zunanjost nas je nekoliko zavedla in nihče ni pričakoval udobne notranjosti. Tudi kosilo, ki so nam ga pripravili, je preseglo pričakovanja. Po kratkem počitku pa je sledilo tisto, kar je zares zaznamovalo ta dan. Masaj v zgodnjih dvajsetih nas je povabil na sprehod po okolici, da bi nam predstavil življenje svojega plemena. Predstavil se je kot Gabriel, saj njegovega pravega imena ne bi mogli ponoviti, pa če bi se še tako trudili. Njegovi dolgi, v kite spleteni lasje so bili znak, da spada v razred bojevnikov ali Moranov. Tak status pridobijo masajski fantje, ko opravijo iniciacijski obred obrezovanja. Ker za bojevnike velja, da ščitijo skupnost in živino pred divjimi živalmi in se ničesar ne bojijo, so visoko spoštovani.
Gabriel nam je pripovedoval o svojem otroštvu, o tem, kako so izgledala njegova leta šolanja, pa o pričakovanjih njegovih staršev, ki še močno spoštujeta tradicijo, sam pa si življenje že predstavlja nekoliko drugače. Za začetek si bo ženo izbral kar sam. 😊 Ob poti nam je predstavljal rastline, ki jih Masaji uporabljajo za zdravljenje bolečin v trebuhu, boljšo plodnost, razkuževanje ran, pa takšne iz katerih si izdelujejo zobne ščetke. In tiste, s katerimi krepijo odpornost. Oči so mu ob tem žarele, njegov igriv nasmešek pa nas je prav očaral. Marsikatera sopotnica se je ob tem spomnila romana Bela Masajka. Najbolj doživeta je bila zgodba o lovu na leva. Čeprav je tanzanijska vlada slednje prepovedala, je v primeru napada na živino ta še vedno del masajskega življenja.
Dan se je počasi prevešal v večer in kmalu so se nam pridružili še fantje in dekleta, ki smo jih spoznali že ob prihodu. Popeljali so nas na bližnji grič, od koder smo videli daleč naokrog. Za nami se je za kratek čas pokazal vrh Kilimanjara, ki so ga do tedaj prekrivali oblaki, pred nami pa se je sonce že približevalo obzorju ob gori Meru. Čaroben sončni zahod so Masaji pospremili s svojo brundajočo melodijo in divjimi poskoki.
Ko je sonce popolnoma zašlo, smo se odpravili nazaj v vas, kjer je rahlo tlel ogenj, na njem pa se je pekla koza, ki so jo tisti dan žrtvovali prav za nas. Prisluhnili smo zgodbi, ki si jo Masaji pripovedujejo iz roda v rod, ko se zberejo ob ognju. O tem, kako so Masaji prišli iz svoje pradomovine v Egiptu in se v iskanju pašnikov za živino selili proti jugu, da so naposled prišli v Tanzanijo. O tej selitvi še vedno pričajo imena držav, rek in krajev, ki so jih poimenovali na svoji poti. Ko je Gabriel končal s pripovedjo, je bila koza že pečena. Po masajsko smo si jo razdelili in povečerjali.
Spet se v mislih prestavim v trenutek tukaj in zdaj. Sonce je vzšlo in kmalu bo čas za slovo. Res me zanima, s čim nas bo še presenetil današnji dan!
Potovanja v Tanzanijo in Zanzibar
