Maroko – dežela na robu

Piše: Boris Lepojić

Na robu Afrike, na robu Atlantika, na robu Evrope, na robu puščave, na robu morja … skratka NA ROBU VSEGA. 😊 Potovanje po Maroku pa je gotovo ČEZ ROB.

Poudarek tokratnega obiska Maroka je bilo odkrivanje Maroka ZA ROBOM. Kje je to? Tam, kjer se večina ustavi in se začne puščava oz. veliko niča. Mesta kot so Nkob, Zagora, Mhamid, Agdz … gotovo niso tista zveneča imena, z obiskom katerih bi se lahko pohvalil v kavarniški debati. A po krivici. To so pravi biseri karavanskih poti.

Kaj jim je skupnega? Vsa so ohranila duh časa, ko so po teh krajih še potovale karavane iz Timbuktuja in tovorile kadila, slonovino … ko še ni bilo asfalta in hitrih avtomobilov … le karavanske poti, kamele … in ko je vsako tako mesto pomenil raj.

Tudi danes tu kraljujejo kasbe, znotraj katerih so majhne trgovinice, ki prodajajo vse od igle, do sladkorja in plina. Ali pa najdeš majhne obrtne delavnice, ki izdelujejo vse. Izza domačih vrat sramežljivo kukajo otroške oči. Odrasli tujega prišleka z veseljem povprašajo: »La bas?« Še lepše se je odpraviti iz obzidja mesta med vrtove, kjer lahko uživaš v obilju datljev in zelenjave. Le korak naprej pa je puščava.

V teh mestih ne kraljujejo veliki hoteli. Povsod najdeš manjše hotelčke, ki so po pravilu tradicionalno urejeni. Prav lepo se je počutiti kot karavanar, ko sediš ob obveznem čaju pod palmo.

Nekaj, s čimer se lahko zagotovo pohvališ v kavarniški debati, pa je odkrivanje puščave na robu Alžirije. Ko se v Mhamidu konča asfalt, te do Alžirske meje loči le še morje peska in kamenja – ERG CHEGAGA. Tu še vedno vladajo kamele in beduini.

Mi z našimi štirikolesnimi Toyotami le vstopimo v njihov svet. Svet brezpotij in peska. Vauuuuuuuuuuuuuuuuuuuu. Ta prazen nič je nekaj najlepšega. Popoln odklop.

»Ni telefona, ni problemov😊,« smo si govorili tri dni. In res je bilo tako.

Kaj smo počeli? Ob sončnem vzhodu vzpon na sipino in opazovanje prebujanja novega dne. Zajtrk. Dolg zajtrk. Potem pa malo okoli. In glej – vodnjak. Malo stran kamele. In še malo stran beduini. Čaj. Smejijo se oni, smejimo se mi. Noben nobenega ne razume, a ni težav. Zakurimo. Spečemo kruh. Voznik v avtomobilu najde zelenjavo in že se kuha tajin. Jemo. Minejo 4 ure. Kdaj? Noro … Gremo nazaj v naš tabor, kjer se tokrat preizkusimo v bordanju po sipinah. Že je tu sončni zahod. Je to konec? Ah ne. Se šele začenja. Zakurimo ogenj, fantje privlečejo bobne in žur je tu. Ponovimo.

A vsega lepega je enkrat konec. Ali pa ne. Čaka nas še šok velikega mesta Marakeš. Kakšen kontrast. Iz popolnega miru v urejen kaos. Avtomobili, motorji, kolesa, konji, trgovine, restavracije … izobilje vsega. Raj?

Ker se ne moremo odločiti, se odpravimo še na en rob – rob Atlantika. Svež atlantski vetrič, volj po ribah in kadilu, ozke uličice, številni umetniki in boemi. Neopisljivo.

To je to. Od ROBA DO ROBA.