Maji, čarobna mesta, ognjeniki, pisana džungla…

1.del: Maji, čarobna mesta, ognjeniki, pisana džungla…
Srednja Amerika je tisti košček sveta, ki povezuje. Dve veliki celini med sabo, če gledamo zemljevid našega planeta. Več različnih narodov, ki so tukaj živeli že nekoč in tiste, ki so sem prišli po tem, ko je Kolumb namesto nove poti v Indijo odkril Ameriko. Je pravi pisani vrtiljak kultur, navad in obrazov, postavljen v pravljično sceno pestre flore in favne. Mehika predstavlja barvit vstop na ta vrtiljak in ga dobro požene naprej proti sosedi Gvatemali, kateri na zaokroženi poti dodamo še karibski Belize kot piko na i!
Mexico city.
Velikansko mesto, ki je skorajda prava država zase in to ne majhna, ima veliko takšnih in drugačnih lastnosti. Vsekakor si zasluži, da mu namenimo dovolj časa za vsrkavanje tega njegovega pestrega vzdušja. Ta metropola je namreč eno najbolj nepričakovanih presenečenj vsakemu prvikratnemu obiskovalcu. O njem se namreč bere in sliši različne stvari in vsi si narišemo v mislih podobo tega ogromnega mesta. Ko prideš tja, pa te čaka vse to in še več. Zanimiv je že sam prihod, kajti letala pristajajo kar v središču mesta, zato si ob lepem vremenu pri pristanku mesto lahko lepo ogledaš iz ptičje perspektive. Zgradbam ni in ni videti konca. Še tam, kjer se začnejo okoliški hribi, je vse pozidano in se nadaljuje navzgor v hrib.
Prihod je miren in prijazen. Namesto barakarskih naselij te pričakajo široke ulice in lepe stavbe. Promet je kar miren, kolikor je to sploh mogoče v mestu s preko 20 milijoni prebivalcev. Domačini govore že o 30 milijonih. Kakorkoli je že, številka raste. Tako kot mesto, ki se iz svoje kotline širi že proti okoliškim hribom. Kotlina sicer leži na nadmorski višini preko 2200m, kar ugotovim pri prvem vzponu po hotelskih stopnicah, saj sem takoj rahlo zadihana. Mexico City ima dolg seznam znamenitosti. Leta, dogodki in ljudje so naredili svoje in v mestu urice hitro minevajo. Tukaj so kar sredi mesta ostanki starodavnega Azteškega mesta Tenochtitlan, takoj zraven pa sodobna vladna palača z mogočnimi slikami slavnega Diega Rivere, vmes je glavni trg Zocalo, kjer se vedno nekaj dogaja, muzejem in galerijam kar ni konca, potem pa je tu še visok nebotičnik s katerega občuduješ neskončno mesto. Ženi slikarja Diega Rivere, Fridi Kahlo je posvečen muzejček v njeni otroški hiši v Coyoacanu. Nekoč uro vožnje odmaknjeno mesto od velike prestolnice je danes le ena od mestnih con. Prvi košček mehiške kulture se odkrije na plavajočih vrtovih Xochimilco, kjer mariači pojejo svoje čustvene pesmi in se zraven že spije kaka teqila za pogum pri sodelovanju. Seveda ne gre niti brez slastne mehiške hrane že prvi dan. Tortilje, piščanec, sir, koruza, fižol in veliko čili omake. To je zmagovalna formula in uvod v živahen mehiški večer, naj se zabava začne!
Po sledeh Majev v Gvatemalo
Avtobus drsi skozi zelena prostranstva centralne Mehike proti jugu, proti geografsko pravemu začetku Srednje Amerike, vedno bolj navzdol in v tropsko podnebje. Prvi cilj je majceno mestece Palenque sredi tropske džungle, najbolj znano po izjemnih ostankih starodavnega majevskega mesta. Tu so piramide, najbolj znan arhitekturni dosežek majevske civilizacije, postavljene v to živo zeleno okolico. In glavni trg, kjer se je nekoč največ dogajalo. Muzej, kjer občuduješ podrobnosti in dolgi sprehodi po zavitih potkah, ki pripravljajo takšna in drugačna presenečenja. Najlepše je zvečer, ko imaš v svoji sobi občutek, kot da se predvaja ena od tistih plošč s pomirjajočo glasbo »džungelske« tematike. Le da je tokrat vse v živo!
Od starodavnih krajev vodi pot v še vedno žive majevske vasice, saj so maji eno od tistih starodavnih ljudstev, ki še ni izumrlo in jih danes živi v Mehiki, Gvatemali in Belizeju prbl. 10 milijonov. Pot se vzepnja strmo v hrib, kajti simpatično mesto, San Cristobal de Las Casas, izhodišče za obisk majevskih vasic, leži ponovno nad 2000m. To mesto  je dobilo naziv pueblo magico zaradi svoje čarobnosti in se s tem obestilo na seznam preko štiridesetih čarobnih mest  v Mehiki.  Le nekaj kilometrov stran je znana majevska vasica San Juan Chamula, kjer je še posebej zanimivo v vaški cerkvi. Na zunaj katoliška je od znotraj po tleh posuta s travo in polna nenavadne simbolike. Današnji Maji so namreč svoja tradicionalna verstva združili s katoliškim krščanstvom v samosvojo mešanico. Čas v vasicah hitro mineva, najlepše pa je opazovati sramežljive nasmehe domačinov, ki se narišejo na obraze po prvih nekaj nezaupljivih trenutkih. Večer v San Cristobalu je prav tako sam zase znamenitost, kajti glavni trg pred pisano cerkvico vrvi od dogajanja in ulice se osvetlijo z lučkami številnih prijetnih lokalov in odličnih restavracij.
Iz San Cristobala vodijo ovinkaste ceste do meje med Mehiko in Gvatemalo, kjer se skupaj z domačini postaviš v vrsto za pregled. Nasmejan carinik ti pritisne žig v potni list in morda povpraša po počutju in že je tu nova država, Gvatemala. Ceste postanejo še bolj ovinkaste, okolica še bolj gorata in razgledi vedno bolj spektakularni! Več je v narodne noše oblečenih domačinov in več je majevskih obrazov, le napisi ostajajo v španskem jeziku.
Jezero Atitlan in »Chichi«
Gvatemala ima veliko ognjenikov. Nekaj še živih in precej že davno ugaslih. Posledica eksplozije pred davnimi leti enega od teh že ugaslih ognjenikov je med drugim tudi čudovito jezero Atitlan. Postavljeno tja na pot proti slavni Antigui kar kliče po postanku in užitkom ob lesketajoči se gladini. Ponuja tudi dovolj možnosti namestitve in živahne uličice, polne stojnic in trgovin z najrazličnejšo pisano ponudbo! Lep je sončni zahod, prav tako vzhod in pri obeh nikakor ne veš, kje se konča voda in začne nebo, kje so meje med kopnim in jezerom, vse postane ena sama prelivajoča se neopisljiva pravljica. Seveda po jezeru vozijo tudi ladjice, ki te z veseljem popeljejo v kakšno od vasic s tistim spokojnim vzdušjem. Mogoče celo vzpon na preko 3000m visok ugasel vulkan Pedro ali uživanje ob nepreštetih kavicah z razgledi. Saj Srednja Amerika in z njo Gvatemala je znana tudi kot območje, kjer raste zelo okusna in aromatična kava.
Od čudovitega Atitlana spet vodi panoramska ovinkasta pot dalje proti jugu z obveznim postankom v mestu Chichicastenango oz. po domače kar Chichi. Dvakrat na teden to manjše mesto postane kar veliko, saj je kraj, kamor pripeljejo domačini Maji svoje takšne in drugačne izdelke. Začne se dogajati že večer poprej, ko prispe družine iz bolj oddaljenih krajev in si pribore svoj prostor na tržnici, tam prespe in potem naslednje jutro že zelo zgodaj pripravijo svojo ponudbo. Kupci pridejo namreč zgodaj, skupaj z njimi tudi vrsta obiskovalcev, saj je to največja tovrstna tržnica v Gvatemali in tudi prava paša za oči! Ponudba je neverjetno pisana in tukaj se najde vse od lesenih tradicionalnih mask do pisanih lutk, ne manjka niti sveže sadje, zelenjava, piščanci za v pečico in tudi tisti še živi. Živo je tudi v mestni cerkvi, saj na te dneve domačini radi opravljajo tudi kakšne obrede. Ko se uspešno prebiješ skozi vse skrite uličke, se je najbolje povzpeti po enih od številnih strmih stopničk v katero od restavracij in si privoščiti skodelico kave. Potem pa uživati v razgledu na pisano množico in si v miru privoščiti fotografiranje dogajanja s prave razdalje. Maji namreč ne marajo preveč fotografiranja, saj se bojijo, da bi jim le-to vzelo dušo.
S polnimi vrečkami novih pridobitev iz Chichija je čas za obisk še eno od ognjenih gora. Tokrat je na vrsti popoldanski sprehod na še vedno aktiven vulkan Pacaya. Popolnoma preprost sprehod se nepričakovano razvije v prelepo presenečenje. A to je že nadaljevanje te zgodbe!
Ajda